Na rasizem so pozorni vsi, kaj pa kolorizem? Bolje je biti malo svetlejši črnec. Ali pa Indijec …

Foto: Shutterstock

Vsi vemo, kaj je rasizem, in vsi, vsaj približno kulturni ljudje, nadvse pozorno pazimo, da ne bi storili ali rekli kaj takega, kar bi bilo rasistično oziroma zaradi česar bi nas lahko kdo označil za rasista. V sodobnem svetu je beseda rasist žaljivka.

Morda si predstavljajmo svet črno-belo, in če nam glavo polni woke agenda, morda živimo v pravljičnem prepričanju o grdih zlobnih rasističnih belcih in ubogih dobrih ljudeh, ki imajo … no, temnejšo barvo kože.

Vendar svet ne deluje tako in stvari niso črno-bele. Dobesedno. Imajo veliko odtenkov. Tako odtenkov kože kot rasizma. Eden od najbolj problematičnih je »colorism« ali kolorizem.

V SSKJ beseda kolorizem pomeni zgolj slikarski izraz, toda globalno ima precej bolj negativen prizvok.

Kolorizem je oblika diskriminacije, ki daje prednost svetlopoltim pripadnikom iste etnične skupine. Kljub velikemu vplivu na ljudi po vsem svetu se o njem komajda razpravlja.

Ljudje, ki kolorizem izvajajo, so sami ali bi lahko bili zaradi svoje barve kože nekaj desetletij nazaj sami tarče rasizma. A jih to ne ovira pri tem, da ne bi bili sami diskriminatorni v odnosu do ljudi, ki imajo bolj temno kožo od njihove, čeprav pripadajo njihovi »rasi«.

Ne gre le za ameriški, ampak globalni problem. V številnih državah Afrike, Azije in Južne Amerike so svetlejši toni kože zaželeni in pogoj uspeha. Nedavne raziskave iz ZDA kažejo, da je socialno-ekonomska in zdravstvena neenakost med temnopoltimi Američani pogosto podobna ali celo večja kot tista, ki obstaja med belci in temnopoltimi.

Zgodovina

Sicer se danes izvor kolorizma očita kolonialistom, ki so ustvarjali delitev med zasužnjenimi Afričani in spodbujali idejo, da je idealna podoba biti čim bližje belemu. V hiši so lahko delali le bolj svetlopolti sužnji, medtem ko so bili bolj temnopolti podvrženi težkim razmeram na poljih. Eden od vidikov kolorizma je tudi spolno izkoriščanje suženj. Potomci tega izkoriščanja so bili svetlejše poti in so bili zaradi genetske povezanosti z gospodarjem privilegirani.

Toda korenine kolorizma so veliko starejše. Najdemo jih že v antiki in pravzaprav tako daleč nazaj, kot beležimo zgodovino. Star azijski pregovor pravi: “Bela koža nadomesti sedem pomanjkljivosti.” Fascinacija s svetlo kožo torej sega daleč v čase pred kolonializmom in najbrž moramo njeno mesto iskati globoko v človeški psihi.

Posebne tarče kolorizma so ženske

Kolorizem posebno močno zadeva ženske. Moški s temnejšo poltjo se lahko na družbeno sprejemljiv način poroči s svetlejšo žensko, toda temnejše ženske tega privilegija praviloma nimajo.

Foto: zajem zaslona Bored panda

Kozmetika, namenjena beljenju kože, obrača milijarde, in to večinoma v državah s temnopoltim prebivalstvom. Tudi zahodna kozmetika, ki se pri nas prodaja z lepo zvenečimi slogani o opolnomočenju žensk.

Indijske spletne strani za poroke od uporabnikov zahtevajo, da preko posebnega filtra določijo svoj barvni odtenek. Za neveste dogovorjenih porok so zaželena dekleta svetlejše polti. Dostop do izobrazbe, zaposlitvenih priložnosti, celo zdravstvene oskrbe je povezan z odtenkom polti.

To tematiko obravnava tudi film Passing.

Kolorizem v medijih

Čeprav se včasih zgražamo, nam je smešno in deluje umetno ter zgodovinsko netočno, da v filmih ali serijah s srednjeveško tematiko na evropskih dvorih tu in tam nastopajo temnopolti igralci. Vendar to ni nič v primerjavi s tem, kako v medijski in filmski industriji v deželah s pretežno temnopoltim prebivalstvom nastopajo izrazito svetlopolti ljudje. Indijski Bollywood, ki ima mimogrede večjo filmsko produkcijo kot Hollywood, najema skoraj izključno svetlopolte Indijce. Liki, ki jih upodablja temnopolta igralska zasedba, so večinoma reveži ali kriminalci. Vloge za bogate, premožne in izvrstne so rezervirane samo za svetle igralce.

Trend je močno opazen tudi v ZDA, kjer so temnopolti raperji večinoma obkroženi s svetlopoltimi plesalkami. Tudi sicer so, razen redkih izjem, ameriške temnopolte zvezdnice znotraj svoje rasne skupine izrazito svetlopolte.

O kolorizmu se je začelo glasno govoriti šele pred kratkim. Na življenja temnopoltih ljudi ima danes morda večji vpliv kot sam rasizem. Kot je zapisala ena od aktivistk proti kolorizmu: »Če bi belci jutri izginili s planeta, bi kolorizem še vedno obstajal v naših skupnostih, in to je morda najbolj boleče.«

Diskriminacija na črti človeškega srca

V našem okolju pojma rasizma kot tudi kolorizma verjetno težko razumemo, saj ga poznamo le iz literature, medijev in filmov. Se pravi teorije. Če želimo preveriti svoj odnos do tega vprašanja, bi se morali najbrž vprašati, kakšen je naš odnos do Romov oz. ciganov, ki so pravzaprav edina druga rasna skupina, s katero Slovenci sobivamo. Gre seveda za večplastno vprašanje, toda neke vrste kolorizem je prisoten tudi znotraj njihove skupnosti. O tem piše hrvaški pisatelj Kristian Novak v svojem delu Ciganin, ali najljepši.

V resnici sploh ne gre za barvo kože. Gre preprosto za dejstvo, da imamo ljudje v sebi neko prirojeno nagnjenje (izvirni greh?), da drugim, zaradi česarkoli že, odrekamo enako dostojanstvo, kot ga imamo sami. Stopnja melanina ne more vplivati na dostojanstvo, lepoto, inteligenco, dobroto, sposobnost, pridnost, uspešnost, zveličanje … lahko pa vpliva zaničevanje, poniževanje, zapostavljanje, odrekanje priložnosti …

Diskriminacija se torej ne dogaja le na ravni belci–črnci, ampak se, če parafraziramo Solženicina, dogaja na črti človekovega srca. Za boljši in pravičnejši svet si bomo morali prizadevati vsi. Ne glede na barvo kože.

11 komentarjev

  1. Američani so se kot nacija že rodili kot rasisti. Najprej se niso mešali z Indijanci. To je veljalo za sramotno. Spominjam se ameriškega filma, katerega tema je bila, da je nekdo imel Indijanko za ženo in si je s tem nakopal bes celotne skupnosti, kjer sta živela.

    Indianofobija je imela seveda različne vzgibe: verske, kulturne in ne nazadnje so Američani Indijancem kradli zemljo tako, da so nad njimi izvajali genocid. Pojmovali so jih kot smrtne sovražnike.

    Naslednji razlog ameriškega rasizma je suženjska delovna sila, ki so jo “uvažali” iz Afrike. Tudi v odnosu do črncev je veljalo, da je vsakršno spolno mešanje z njimi zavržno in nedovoljeno, kar se je ohranilo celo še po opustitvi suženjstva. Črnci so bili diskriminirani še vsaj do 2. svetovne vojne, recidivi pa so ohranili še dlje.

    Danes je položaj v Ameriki povsem drugačen. Lahko govorimo že o tem, da so danes belci diskriminirani in žrtve protibelskega rasizma. Ta ideologija se postopni širi tudi v Evropo, čeprav v Evropi ni bilo suženjske delovne sile. So pa nekatere evropske države imele kolonije, v katerih so zatirali lokalno domorodno prebivalstvo. Toda to velja samo za zahodno Evropo, sedanja evropska politika pa nas skuša prepričati, da ima vsa Evropa nekakšen zgodovinski moralni dolg do Afričanov, kar seveda ni res.

  2. Seveda pri rasizmu ne gre za tako banalno rec kot je barva koze, las in oblike telesa. Gre za klasicno konkurenco med socialnimi grupami in potem se konflikt razlaga s pripadnostjo rasi. Te grupe so pogosto fizicno malo ali bolj razlicne. Mnogo bolj pa se te grupe razlikujejo po kulturi, socialnemu statusu, premozenju, vlogi v druzbi itd. Seveda gre konflikt v obeh (ali vseh) smereh. Belci-crnci in obratno. Vsaka grupa se poskusa zriniti nad druge.
    Ker dejansko ne gre za raso, so seveda trebutne vsegliharske akcije povsem brez haska, ker socialne razlike se v resnici bolj povecujejo, kot zmanjsujejo. Vse simbolicne akcije, ki se koncentrirajo na rasne razlike oziroma zanikanje vec ali manjvrednosti, se torej sploh ne ukvarjajo z dejanskim problemom, ampak samo z njegovo preslikavo.
    Ali na kratko: noben problem ne izgine, ce ga ne gledas.

  3. Tudi med nebelci je še kako veliko rasizma. Poglejmo samo na primer Kitajce ali Japonce. Na drugi strani pa tudi med črnci obstaja veliko rasizma nasproti belcem, novejša družbena gibanja to celo podpirajo, namesto da bi vse ljudi odvračale od rasizma.
    Sicer sem že večkrat slišal misel, da če človek ni rasist, to postane v ZDA, če tam biva nekaj časa. Kdo ve, zakaj tako prepričanje?
    Dejstvo je, da črnec v belski četrti (v ZDA) ni ogrožen zaradi barve svoje kože, obratno pa ne velja in se z wokeizmom še slabša.

  4. Spet bodo v modi Židje, Cigani, Eskimi, Suomiji, Indijanci F.Barage., samo Engleži, Francozarji in Rusjaki ne, mogoče še Srbijanci… odvisno komu se bodo lepše prislinili in , če jih bodo priznali Prostozidarji in slovenski Boljševiki presvete cerkve velikonočne Kučanove suhe šunke!?
    —————————————————————————
    V glavnem, userjite se kulturni marksisti polskritega Žižeka, Jonasa, Keka,Jenulla, Marcela, svete Žnidaršičke in ostale plačanske falange trebušnikof Potporne jednote Štefke in Milana Kučana…strajbajte se že do enega orn’g orgazma , de vas že vidmo, ko vam pride do katarzične sexplozije Brozovih kastriranih evnuhov krvave revolucije – Les Miserables Rouge in , da nas nehate trajbat na suho, sicer vas ne bomo pripustili do vazelina, ko ga boste najbolj rabili, jebe rdeče!

    Mislite, da greste v sveti NIČ?
    Tudi praf!
    Izvolite ,rdeča gospoda!
    Svobodno. Samo Vse boste poplačali, pol pa ja! Poslednji juriš na SvoboDO ekskluzivnih!
    Potem zapiramo štacuno in se ne pritožujte spet nad Obznano!

  5. Kaj pa, če je kolorizem nastal izključno kot stranski produkt čisto običajne realnost.

    Črna barva pomeni temo, bela svetlobo. In več svetlobe je naravno bolje.

    Lahko razložimo evolucijsko. In če se tega zavedamo, lahko stvar spremenimo – brez obsojanja ljudi, da so slabi, če ljudi delijo na tak način, ampak, da jim pomagamo to zgolj ozavestiti – in potem se bodo obnašali drugače.

  6. Rasizem je sedaj preganjan, a je bil od vedno prisoten tudi med črnci. V času SFRJ je v Centralnoafriški republiki, kasneje spremenjeni v absurdno cesarstvo CAC, poslovalo slovensko podjetje Slovenijales. V prostorih Slovenijalesa v Lj. na Bethovnovi ulici je bilo tudi poslaništvo CAR oz CAC. V CAR oz v CAC je bilo malo Slovencev, predvsem vodilni, fizična dela v gozdovih z redkim lesom (mahagoni), so opravljali črni domačini in tudi nekaj Pigmejcev. Slovenijales je vsem nudil enake plače, čemur so se črni domačini uprli. Zahtevali so razlikovanje pri plači, ker da Pigmejci, ne smejo imeti enake plače kot oni. Dejansko so Pigmejci bili na nižji civilizacijski stopnji in so jih domači črni domačini prezirali. V izogib zapletom je Slovenijales ustregel takim zahtevam.
    S tem želim poudariti, da rasizem ni nekaj rezerviranega za belce evropskega porekla, temveč je in bo v različnih oblikah vedno ostal.

Komentiraj