Na proračunsko dilemo ali načrtovane investicije opravičujejo visok primanjkljaj, odgovarjata strokovnjaka

Ozadje: zajem slike arhiv MMC RTV, Vaupot: www.katoliski-institut.si, Šuštaršič: Wikipedia

Poslanci Državnega zbora danes obravnavajo popravke proračuna za leto 2022 in proračun za leto 2023. Oba proračuna bo še zaznamovala epidemija, zaradi katere odhodki opazno presegajo prihodke. Hkrati gre za izrazito investicijsko naravnana proračuna, ki za investicije namenjata več kot enkrat toliko kot proračuni pred epidemijo.

Odzivi poslancev so pričakovano na nasprotnih bregovih, prav tako pa do neke mere tudi mnenja ekonomistov, ki hvalijo investicijsko naravnanost, a opozarjajo na pasti zviševanja drugih stroškov.

Za Domovino sta proračuna pokomentirala ekonomista dr. Zoran Vaupot in dr. Janez Šušteršič.

Predloga sprememb proračuna in proračun za leti 2022 in 2023 poslanci danes obravnavajo, o njih pa bodo glasovali v četrtek. Za leto 2022 proračun predvideva 13,94 milijarde evrov odhodkov in 11,47 milijarde evrov prihodkov.

Visok primanjkljaj omogočajo zrahljana pravila EU zaradi epidemije

Predvideni primanjkljaj bo tako znašal 2,47 milijarde ali 4,6 % BDP. Za leto 2022 še veljajo zrahljana fiskalna pravila v Evropi, ki proračunski primanjkljaj sicer omejujejo na največ 3 % BDP. V kolikor bi se epidemija končala, pa vlada pripravlja postopke, s katerimi bo zadolževanje in primanjkljaj spravila v ustrezne okvire.

V letu 2023 vlada načrtuje 13,36 milijard evrov odhodkov in 11,84 milijard evrov prihodkov. Primanjkljaj bo tako znašal 1,52 milijarde evrov oz. 2,6 % BDP. Seveda ob predpostavki, da bo gospodarska rast in posledično rast davčnih prilivov takšna, kot so trenutne napovedi. Največjo grožnjo le tej pa predstavlja širjenje virusa, zato je tudi finančni minister Andrej Šircelj pozval k temu, da naredimo vse, da širjenje virusa preprečimo.

Več za občine, upokojence in predvsem investicije

Proračun za leto 2022 bo še vedno zaznamovan z epidemijo. Vlada zato načrtuje ustrezne izdatke za cepljenja, testiranja in zaščitno opremo. Več bodo dobile občine. Povprečnina se z letošnjih 628,20 evra dviguje na 645 evrov v letu 2022 in 647 evrov na prebivalca v letu 2023. V juniju je za upokojence predviden letni dodatek, nadaljuje se tudi izvajanje interventnih ukrepov za pomoč gospodarstvu in turizmu.

Na drugi strani zaradi visoke gospodarske rasti v proračunu upoštevajo ugodne napovedi glede prilivov. Na račun višje potrošnje nameravajo pobrati več davka na dodano vrednost, povečana gospodarska aktivnost pa naj bi prinesla tudi višje plače in posledično dohodnine ter več pobranega davka od dohodka pravnih oseb. Veliko si obetamo tudi od evropskih sredstev.

Proračuna sta izrazito investicijsko naravnana. Za investicije bo tako v letu 2022 kot v letu 2023 namenjenih 2,2 milijarde evrov. Za primerjavo, v proračunih za leto 2019 in 2020 je bilo predvidenih investicij za približno 900 milijonov.

In v kaj bomo investirali? Po mnenju vlade investicije odgovarjajo na težave, ki so bile zadnje desetletje zapostavljene. Gradili bomo bolnišnice, urgentne centre, šole, vrtce, domove starejših, novo sodno stavbo, ceste, železnice, kupili bomo transportni helikopter in vlagali v obrambna sredstva.

Dr. Zoran Vaupot: Verjamem, da so ciljni projekti dobro argumentirani

Doc. dr. Zoran Vaupot je doktor znanosti s predmetnega področja management, poslovnež z več kot 30-letnimi, v veliki meri mednarodnimi delovnimi izkušnjami ter raziskovalec za področji management in ekonomija.

Za komentar obravnavanega proračuna smo prosili strokovnjaka z ekonomskega področja. Dr. Zoran Vaupot s Fakultete za pravo in poslovne vede, ki deluje v okviru Katoliškega inštituta, proračunska dokumenta ocenjuje pozitivno, posebej investicijsko naravnanost države, tako zaradi potreb po bolje razviti infrastrukturi kot tudi zaradi multiplikativninih učinkov tovrstnih vlaganj na celotno gospodarstvo.

»Verjamem, da so ciljni projektni dobro argumentirani. Kar se mi zdi prav tako pomembno je to, da bo davčno okolje (p)ostalo spodbudno za zasebne, tudi tuje, naložbe v dejavnosti, kjer država ne načrtuje izdatkov. Če bo temu tako, bodo sledili tudi davčni prihodki in servisiranje dolga ne bo problematično,« je povedal za Domovino.

Da je struktura investicij glede na prioritete v načrtu za okrevanje v grobem ustrezna ocenjuje tudi nekdanji finančni minister in profesor na Novi univerzi dr. Janez Šušteršič. »Zeleni prehod ima velik delež, hkrati pa je dovolj prostora za projekte, ki so za nas enako pomembni – investicije v zdravstvo, dolgotrajno oskrbo, produktivnost gospodarstva.« A kot opozarja Šušteršič je glavni izziv investicije ne le načrtovati ampak tudi izpeljati učinkovito in pravočasno.

Dr. Janez Šušteršič: Investicije smiselne, rast drugih izdatkov pa previsoka

Dr. Janez Šušteršič, nekdanji slovenski finančni minister, ekonomist, univerzitetni učitelj in politik (foto: wikipedia)

Pri zadolževanju opozarja, da je potrebno gledati celotno gibanje vseh izdatkov, saj je zadolževanje namenjeno pokrivanju razlike med celotnimi odhodki in prihodki. Čeprav so investicije večje od primanjkljaja samega tako ne moremo reči, da se enostavno zadolžujemo za investicije.

Glede smiselnosti načrtovanega primanjkljaja pa Šušteršič ne vidi razloga, da se ne bi strinjal s fiskalnim svetom, »ki pravi, da je povišanje primanjkljaja zaradi investicij in ‘korona izdatkov’ smiselno in opravičljivo tudi v letu 2022, da pa to ni edini razlog za tako visok primanjkljaj in ta del bi veljalo že zdaj načrtovati bolj restriktivno, sploh ker tudi naslednje leto pričakujemo ugodno gospodarsko rast.«

Fiskalni svet namreč tudi opozarja, da se bo tudi brez upoštevanja izdatkov v povezavi s covidom-19 primanjkljaj občutno povečal zaradi rasti izdatkov, v večji meri tekočih izdatkov kot investicij. Prav povečevanje tekočih izdatkov pa bi morali v času naraščanja javnega dolga omejiti.

Na pregrevanje gospodarstva zaradi investicij je pred dnevi v intervjuju za Domovino opozoril še en ekonomist, dr. Mitja Steinbacher, ki je kritičen do velikega javnega zadolževanja in predlaga čim hitrejši prehod na nekrizno ekonomijo.

Stališča strank do proračuna so pričakovana. Medtem ko v največji vladni SDS hvalijo investicijsko, razvojno in socialno naravnanost proračuna, ki odgovarja na težave zadnjega desetletja in krepi gospodarstvo z multiplikativnimi učinki investicij za gospodarstvo so v opoziciji zelo kritični.

Vladi očitajo, da je proračun nerealen, da je namenjen predvolilni kampanji, da je nevzdržen in s strani Levice je slišati tudi očitke zaradi investiranja v Slovensko vojsko.

18 komentarjev

    • Točno. V privatnem sektorju primanjkuje ljudi, v javnem pa se množijo sinekure, kjer ljudje zgolj vegetirajo in čakajo penzijo. Toda v to kislo jabolko si ne upa ugrizniti nihče, ker bi sindikati javnega sektorja takoj skočili v luft, petkovi protesti pa bi postali vseslovenski. Sežigali bi lutke vladnih politikov in grozili z uporom. Že videno…

      • Velike spremembe v javnem sektorju so problem. Je pa dejstvo, da jih na hitro ne bo. Prvič je zdaj čas pred volitvami in kot drugo bi morali narediti res sistem povsem na novo, ki bi vegetirance postavil pred dilemo, ali delati za mizerijo ali pa zavihati rokave.

      • Navigator, enkrat bo treba. jaz sem te sinekure videl od blizu. “Trla baba lan, da joj prodže dan”. V UK je Thacerjeva znala “ugrizniti”, ni se ustrašila. A imela je veliko večino v parlamentu. Mi pa volimo tako, da nobena stranka nima moči, da bi karkoli spremenila. Enkrat se bomo morali premisliti.

    • Von, odlična ideja. Samo rada bi videla tistega, ki bi se tega lotil in bi mu to uspelo. Da jim odvzameš udobno službico, z rednimi prihodki in jih pošlješ na delo v realni sektor – ni šans! Sodišča bi skočila v zrak in hitela z zaščitito teh “viškov”, ki pogosto nimajo resnega dela in so preprosto – kadrovska navlaka po vladah, ki končajo mandat. Brez izjeme, vse vlade na koncu mandata trpajo “svoje” na varna mesta v javni sektor. Zato je le-ta tudi tako bohoten.

  1. Slovenija zaostaja na področju infrastrukture. Imamo slabe ceste, železnice, slabo medicinsko opremo, primanjkuje stanovanj, vrtcev in šol, ni kanalizacije in čistilnih naprav, ni vodovodov, v sabem stanju je elektroprenosno omrežje itd. itd.
    Vse to terja investicije. večina navedenega bo potrebno izgraditi s krediti.
    Sedaj je denarja dovolj, Slovenija ima ugone kreditne rejtinge in denar je za Slovenijo poceni. Sedaj je priložnost, da zamujeno v čim večji meri nadoknadimo.
    Ko takole ocenjujem, se mi zdi, da so investicije še premalo ambiciozne. Sedaj je priložnost da bi začeli graditi NEK 2, da bi razširili avtocesto med Koprom in Ljubljano, da bi zamenjali elekrični sistem na železnicah iz ensmernega v iznmeničnega. Sedaj je priložnost za izgradno predora med Ljibljano in Idrijo itd.
    Potrebno je sprejeti proračun in se otresti pripom opozicije, ki je ljubosumna, ko vidi uspehe sednje vlade.
    Tudi Igorju je potrebno dopovedati, da se država zadolžuje takrat, ko je denar poceni. To bi lahko dopovedali tudi finačnici Alenki Bratušek in znamenitemu finačnemu strokovnjaku Moimirju Mraku.

    • Kredite, ki jih jemljemo sedaj, bo treba v prihodnosti refinancirati. Morda veste, kakšna bo obrestna mera čez 10 let? Nihče ne ve. Če nismo v času velike gospodarske rasti in nizkih obrestnih mer, ki nižajo ceno servisiranja dolga (ki kljub temu znaša 700 milijonov na leto) sposobni ustvariti presežka, ga ne bomo sposobni ustvariti nikoli.

      Se pa strinjam, da investicije niso problem. Problem je, da z prilivi financiramo samo sprotno porabo. Masa investicij je enaka proračunskemu primanjkljaju, kar pomeni, da gre denar za investicije izključno iz zadolževanja. Čas konjukture je najprimernejši, da se oklesti tekočo porabo. Čas za javne investicije pa je v obdobjih slabše gospodarske rasti, kjer država z investicijami spodbuja gospodarstvo in rešuje problem brezposelnosti.

      Vi pa hočete da država financira en kup gradbenih projektov in to v obdobju, ko na trgu primanjkuje privat stanovanj, gradbeni sektor pa se pregreva. To ni logično.

      • To je tako kot dilema nekega privatnika, ki mu banka odobri kredit. Ali bo kupil stroj, s katerim bo sluzil in z njim odplacal kredit, ali pa si bo kupil nov SUV. S tem zadnjim ne bo odplacal nicesar, celo stroske bo imel vecje.

  2. Primanjkljaj v letu 2022-23 bo tako velik kot vsota namenjena za investicije. 4 milijarde primanjkljaja in 4.4 milijarde investicij. To pomeni, da bodo investicije praktično v celoti dodatno zadolževanje. To pomeni, da smo z prilivi sposobni financirati samo sprotno porabo.

    Predlog proračuna jasno kaže, da v Sloveniji nimamo desnih strank. V Sloveniji imamo ekstremno leve stranke, ki se navezujejo na dediščino komunizma in levo-sredinske stranke, ki so anti-komunistične.

    Proračun je katastrofalen. Še bolj strašljivo pa je, da imamo v Sloveniji skrajno levo opozicijo, ki je tako netolerantna, da noče v vlado niti z levo-sredinskimi strankami kot je SDS.

    Če je NSi mislil, da je njegova priložnost premik proti sredini, bi zdaj moral spoznati, da desno od sredine nimamo niti ene parlamentarne stranke. Imamo pa veliko volilcev, ki se jim javno razmetavanje z denarjem gabi in komaj čakamo ekonomsko in socialno konzervativno stranko.

  3. Argumenti vladajoče koalicije “za” in nekonstruktivne opozicije “proti” se gibljejo v pričakovanih okvirjih ter z rutinskimi argumenti.
    Resnici na ljubo je tudi prejšnja opozicija (sedanja koalicija) enako kritično in rušilno “grmela” proti vladnim proračunskim predlogom Bratuškove, Cerarjeve in Šarčeve vlade. In uveljavila celo v ustavi zapisano “zlato pravilo” zahtevanega uravnoteženja med prihodki in odhodki.
    Lahko bi rekli, slovenska ne-dialoška oz. ne-konstruktivna parlamentarna folklora se nadaljuje brez posebnosti.
    A vendarle so razmere sredi četrtega vala globalne pandemije z vsemi njenimi posledicami za gospodarstvo in družbene dejavnosti, s pričakovanimi dodatnimi nepovratnimi in povratnimi finančnimi prilivi iz EU ter na osnovi trenutnega najvišjega BDP in najnižje stopnje brezposelnosti v RS drugačne, posebne in specifične.
    Najbrž celo zgodovinsko neponovljive.
    Še zlasti v kontekstu vsesplošnega izrednega državnega zadolževanja v vseh državah EU in sveta, v kontekstu rekordno nizkih obresti ali celo negativnih obrestnih mer, v kontekstu razpoložljivega “poceni” kapitala ter v luči nesorazmerno velikih domačih potreb na področju energetske in prometne infrastrukture, na področju javnega zdravstva in socialnega skrbstva ter na področju nujnega razvoja znanosti in tehnologije za uspešno prevzemanje najsodobnejših zelenih tehnologij, digitalizacije ter naravovarstveno in trajnostno še dopustne proizvodnje.
    Kot laik lahko prostodušno “navijam” le za to, da bi ta ali katera koli pristojna in odgovorna vlada trenutno razmeroma zlahka pridobljena nepovratna in povratna finančna sredstva čim bolj premišljeno in za hitrejši razvoj maksimalno učinkovito in koristno izkoristila, da bi z doslej še nevidenim obsegom državnih vlaganj v energetsko in prometno infrastukturo ter v doslej zapostavljeno javno zdravstvo ter socialno skrbstvo kar najhitreje dosegla pomnožene pozitivne učinke zanesljive energetske oskrbe, večje kakovosti prometnih možnosti in povezav ter večje dostopnosti in višje kakovosti javnega zdravstva ter javnega socialnega skrbstva.
    Za vse drugo bodo, olajšani za marsikatero zavoro in dodatno skrb, poskrbeli že zasebni vlagatelji od doma in iz tujine. Še posebej, če bo državna oblast poskrbela tudi za smiselno in smotrno nadaljnjo debirokratizacijo in administrativno vitkost, za nadaljnje odpravljanje najrazličnejših birokratskih ovir ter za mednarodno konkurenčne pogoje na področju ustanavljanja in poslovanja vsakršnih zasebnih podjetij in podjetniških zadrug ter vlaganja domačega in tujega kapitala v domača podjetja.

    • Velika vlaganja v obdobju velike gospodarske rasti vodijo v pregrevanje gospodarstva. Inflacija je že tu in je širši fenomen. Primanjkuje pa tudi delavcev. Velika vlaganja bodo samo še povečala inflacijske pritiske in potencialno migracije delavcev iz balkana. Ki pa vedno s sabo pripeljejo še kup odvisnih družinskih članov, ki so neto breme socialne države.

      Modra država bi v letu 2021 ustvarila proračunski presežek z optimizacijo širšega javnega sektorja. Zdaj odpuščeni mešalci megle, bi v trenutnih razmerah lažje našli alternativno zaposlitev v privat sektorju (kurirstvo, delo v menzah, prekvalifikacija v negovalce itd.) Povečanje investicij bi moralo iti na račun te optimizacije.

      Večje investicije pa je potrebno načrtovati in potrebne investicije tudi izvesti. A vendar je najboljši čas za izvajanje večjih javnih investicij v obdobju nižje gospodarske rasti. To pa je mogoče le, če država v krizo vstopi relativno razdolžena. Takšna država si bo tudi med krizo lahko izposojala po nizkih obrestnih merah. Kapital bo moral nekam iti. Če bomo manj zadolženi od Španije, Italije, Portugalske, Francije itd., bo kapital tudi med krizo hotel investirati v slovenske obveznice po nam ugodni obrestni meri. Da ne omenim, da so tudi investicije v času krize cenejše, ker takrat pade cena delavcem, materialom, zemlji in vsemu ostalemu.

      Skratka imamo brutalen primanjkljaj, povišanje tekoče porabe in podvojitev državnih investicij, ko bi morali imeti presežek, zmanjševanje tekoče porabe in kvečjemu zmerno povečanje državnih investicij (zaradi premalo investicij v preteklosti).

  4. Re: …Gradili bomo bolnišnice, urgentne centre, šole, vrtce, domove starejših, novo sodno stavbo, ceste, železnice, kupili bomo transportni helikopter in vlagali v obrambna sredstva.

    Nic od navedenih investicij ne daje dodatnega profita, s katerim bi lahko odplacali nov dolg. Ne glede na potrebe. Tudi se zaradi tega ne bo dvignil BDP, ampak samo zivljenski standard.
    Ampak tako so delali tudi Grki, pred casom. Dvigovali so standard, potem pa niso imeli s cim vracati dolgove. Sedaj imajo pa exodus mladine, ki je pobegnila na zahod, namesto, da bi dvigovala BDP. Z dezja pod kap, se rece temu.

  5. Slovenija je tako majhna, da ima kot edino opcijo večanje izvoza. To je rešilo Bratuškovo, Cerarja in Šarca. Janša je z ZUJF-om postavil temelje (Bratuškova ZUJF ni odpravila) nato pa so njegovi nasledniki lepo ”lapali”, izvozniki pa so dvignili BDP ter ustvarili zunanjetrgovinski presežek. Tako, da so iz tega vidika investicije, ki pospešujejo industrijski razvoj edina rešitev.

    Sam tu pogrešam sedaj v času selitve industrije iz Kitajske nazaj v Evropo načrte, da se privati še kakšno tujo neposredno investicijo. Nekateri avtomobilski proizvajalci so napovedali selitve (npr. Honda iz Anglije, Volkswagen bo postavljal novo tovarno) in tu bi lahko bili bolj proaktivni, kot je bil proaktiven kočevski župan, ki je v svojo občino zvabil Yaskawo. Tu je veliko možnosti za sinergije s slovenskimi podjetji iz kovinskopredelovalnega sektorja in elektro industrije.

    Druga realna a med Slovenci nepriljubljena in po krivici zaničevana opcija je, da Slovenija davke naredi bolj vabljive in podobno kot Luksemburg, Irska, Nizozemska ali celo Estonija postane neke vrste davčna oaza znotraj EU-ja. To bi pomenilo privabljanje finančnega kapitala in tudi odpiranje podružnic pomembnih multinacionalk (fintech) v Sloveniji (to delno bolj uspešno počne Zagreb – primer IBM-a).

    Infrastrukturno pa poleg energetike vidim največjo težavo v zaostajanju investicij v železniško omrežje. Se pa zavedam, da je težko načrtovati vse prioritete – navsezadnje Korošce in Belokranjce brez tretje osi ne moremo pustiti. Težke dileme za odločevalce. Sam bi vseeno poizkušal najti nekaj rezerv in poizkušal povečati tranzit preko železnice ter izgraditi ločene proge za potniški promet na relaciji LJ-CE-MB.
    Dodatne finančne vire bi pa mogoče dobili z prihranki iz naslova ZUJF2.

Komentiraj