Na obzorju še temnejši časi za javni potniški promet: Slovenske železnice kupujejo Nomago

Slovenske železnice ne bodo kupile samo vlakov, temveč tudi avtobuse. Pravzaprav celo avtobusno podjetje, tisto, ki ga je nameravala kupiti že uprava Petrola, preden so jo odrezali.

Ne bom ugibal o motivih, zakaj Slovenske železnice dejansko gredo na gumijasta kolesa, kot se je še nedavno vizionarsko šalil Miha Mazzini. Prav tako ne bom šel dlje od čudenja, da se razna državna podjetja kar naenkrat zanimajo za zasebno avtobusno firmo, o čemer tvita tudi ekonomist dr. Matej Lahovnik.

Bolj me kot (po sili razmer) rednega uporabnika Slovenskih železnic skrbi, kaj bo z našim javnim potniškim prometom, če ga v celoti prevzamejo železničarji. Že tako ni bogvekaj, zdaj pa mu najbrž grozi popoln kolaps.

Marsikdo bo rekel, da sem do SŽ krivičen; da je železnice država, ko je gradila avtocestni križ, ves čas zanemarjala. Da se trudijo po najboljših močeh in da navadni zaposleni niso nič krivi za to, da so potovalni časi v letu 2019 primerljivi s tistimi ob izgradnji Južne železnice leta 1849.

Vse to bolj ali manj drži. A problem ni zgolj v nekonkurenčnih potovalnih časih. Tudi ne v točnosti, ki je, vsaj na relaciji Maribor-Ljubljana, prej izjema kot pravilo, četudi za »točen« štejemo vlak, ki zamudi »samo« 10 minut. Prav tako ni glavni problem v zastarelih kompozicijah, niti ne v dejstvu, da se že dve osebi v avtomobilu od točke A do točke B prepeljeta ceneje kot z vlakom.

Ključen problem je v miselnosti, ki jo odsevajo Slovenske železnice. In ta miselnost je obstala nekje v časih nakupa poljskih »gomulk«, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Podobno kot na gomulke, na tovrsten način razmišljanja in pristopa k strankam na naših progah naletite še dandanes.

Za ponazoritev iz pestre zakladnice zgodb (potovanje s Slovenskimi železnicami je pozitivno vsaj z anekdotičnega vidika), vlečem eno, še razmeroma svežo.

Z miselnostjo Slovenskih železnic je kot s poljskimi “gomulkami” na naših progah. Oboje sodi v šestdeseta leta prejšnjega stoletja

Grem z vlakom – ko se ti dejansko “zgodi cel film”

Nedavno sva se s petletnim sinom s »Pohorcem« odpravila v Ljubljano. Tja naj bi prispela zgodaj dopoldne in ker so me izkušnje s prejšnjih poti izučile, sem si prve zadolžitve v centru organiziral uro kasneje od predvidenega prihoda vlaka na ljubljansko postajo po veljavnem voznem redu.

Nemirno sem se začel presedati že kmalu po Trbovljah, ko je zamuda znašala že standardnih 30 minut, z obeti, da bo do Ljubljane še narasla. Nato je po strehi nenadoma močno zaropotalo in vlak se je po kakšnem kilometru ustavil.

Sledilo je polurno čakanje brez vsakršnih obvestil, kaj se pravzaprav dogaja. Nato smo vendarle izvedeli, da je prišlo do okvare vlaka in bomo na mestu ostali še kakšnih 40 minut, ko naj bi po nas prišla druga garnitura. Po dobri uri čakanja brez nadaljnjih obvestil, ko sta mimo odpeljala že dva druga vlaka za Ljubljano, se je kompozicija vendarle začela premikati. A že po kakšnih sto metrih smo spet stali. Na moje veliko začudenje: na postaji Sava.

Od postaje, kjer bi lahko prestopili na katera od dveh mimovozečih vlakov, smo skoraj dve uri čakali oddaljeni zgolj nekaj minut peš. Namesto tega smo v Ljubljano prispeli po štirih urah potovanja iz Celja, z 2 in pol urno zamudo. In zgolj 20 minut pred odhodom vlaka, s katerim sem prvotno načrtoval vrnitev na Štajersko z namenom udeležbe na pogrebu bivšega sodelavca.

Na zadnje slovo od prezgodaj umrlega sem seveda moral pozabiti. Kopica odloženih opravkov v prestolnici mi je vzela dobri dve uri, nakar sva se s sinom vrnila na postajo in tik pred odhodom ravno še ujela vlak v najino smer. A na vratih naju je ustavil sprevodnik z vprašanjem, če imava rezervacijo. Mirno sem mu razložil, da se zaradi znane dopoldanske težave s “Pohorcem” domov vračava s časovnim zamikom in mu pokazal povratno vozovnico za IC. Ni se dal prepričati. Vztrajal je pri rezervaciji in naju hkrati obvestil o doplačilu 3,5 evra za potovanje z ICS – InterCity Slovenija.

Polomljeno potovanje mi je že dovolj pokvarilo dan, da sem se v trenutku odločil, da ga nadgradim v družbeni eksperiment ravnanja s strankami na Slovenskih železnicah. S sinom sva zakorakala mimo njega in se povzpela na »njegov« vlak.

Da je »njegov«, sem izvedel, ko je med vožnjo do naju prišel pri preverjanju vozovnic. Še enkrat sem mu diskretno razložil svoj današnji »potovalni problem« s SŽ, zakaj sem zamudil vlak, s katerim sem se nameraval vrniti domov in zakaj ne nameravam plačati razlike v ceni vozovnice.

A ni pomagalo. V polomljeni slovenščini mi je razložil, da ga moj dopoldanski doživljaj s Slovenskimi železnicami prav nič ne zanima, temveč mu je pomemben zgolj »njegov vlak«, katerega vodja je. Na moj predlog, da bi se obrnil na nadrejene, če situacija morda presega njegove pristojnosti, mi je odvrnil, da direktorica potuje z istim vlakom. A idejo, da bi se skupaj odpravila do nje in ji predstavila »problem«, je odločno zavrnil. Ker od mene ni dobil doplačila niti osebnega dokumenta, je zahteval, da s sinom na prvi postaji »njegov vlak« zapustiva. To sva, brez potrebe po uporabi sile, tudi storila.

Bi ravnal drugače, če bi srečal Wernerja?

Morda boste dejali, da sem ravnal nesmotrno, morda celo ošabno in bi pač lahko plačal zahtevani dodatek. Morda bi tako tudi storil, če ne bi imel res uničenega dne po zaslugi državnega podjetja, uniformiran predstavnik katerega se je name obrnil na način, kot bi, glede na okoliščine, najmanj pričakoval.

Tudi sam sem namreč ukvarjam s poslom, kjer se vsakodnevno borim za stranke. In ko gre kaj narobe, pa če sem kriv ali ne, se kot nosilec storitve vljudno opravičim in stranki v opravičilo ponudim dodatno brezplačno storitev. Od “vodje vlaka” Slovenskih železnic sem kot oškodovana stranka pričakoval zgolj, da me v miru, s plačano povratno karto, prepeljejo domov, četudi s triurno zamudo glede na moje jutranje obete.

Je torej od državnega prevozniškega monopolista preveč pričakovati poznavanje in prakticiranje primernega odnosa s strankami, kot to velja na konkurenčnem trgu, še posebej v situacijah, ko jim pri opravljanju storitve tako zelo spodleti?

Ker napaka ni v zaposlenih, med njimi so številni prizadevni, dobri delavci, temveč v sistemsko (ne)urejenem usposabljanju in izobraževanju. Slovenske železnice v prejšnjem stoletju niso obstale zgolj tehnično, temveč tudi mentalno. Bodo ta problem res rešili zgolj s štiristo milijonsko investicijo v nove potniške garniture, z več let trajajočimi remonti dotrajanih tirov ter abotnimi oglasi s plešočim Wernerjem za osemdeset tisočakov?!?

In navsezadnje, če bodo od zasebnikov prevzeli še cestni javni potniški promet; bodo tovrsten »customer service« prenesli tudi na prevoznike na gumijastih kolesih? Bodo kmalu tudi na cestah povsem samoumevne velike in redne zamude brez pravih razlogov in obrazložitev? Bodo samoumevne zamude medkrajevnih avtobusov, prevozov otrok v šolo, vaških branjevk na mestne tržnice, popotnikov na letališča in ciljne turistične destinacije?!? Bodo res samoumevne kolone na avtocestah, ker takšnega javnega prevoza (še naprej) nihče ne bo hotel uporabljati?!?

Slo železnice kupujejo Nomago? No, cca pol otrok v hčerkinem razredu očitno ne bo nikdar več točnih v šolo …

— Lucija (@lusiindaskaj) November 25, 2019

Morda zdaj razumete, zakaj je prevzem Nomaga s strani Slovenskih železnic za večino Slovencev res zelo slaba novica. Z redkimi izjemami, ki jih je iskati v vrstah prodajalcev, najbrž pa tudi pri tistih, ki z državnim premoženjem takšne posle sklepajo.