Na mladih šola stoji, zato jim ne nalagajmo še več bremen!

Na mladih šola stoji - bojim se, da dobesedno. Z vso svojo težo, obsegom in zahtevnostjo. Želim si, da bi si ljudje, ki načrtujejo prihodnost slovenske šole, vzeli čas in si od blizu ogledali dogajanje na osnovnih šolah, da bi lahko začutili utrip, klimo v razredih, da bi povprašali učence o počutju in o tem, česa si želijo ali pa česa se bojijo. In želim si, da si za vzorec ne bi izbrali le peščice najuspešnejših posameznikov.

Delam v šoli, tudi svoje otroke imam v vseh treh triadah, lahko rečem, da jo razmeroma dobro poznam. Vem, da je to, kako otroci v šoli napredujejo in kako se pri tem počutijo, največ odvisno prav od oseb, ki delajo v vzgojno-izobraževalni ustanovi. Vendar imajo vsi ti učitelji določeno shemo, v okviru katere lahko oziroma morajo delovati. Nikakor ne trdim, da je obstoječi sistem idealen. Daleč smo od tega. Spremembe so zagotovo potrebne, vendar se bomo s pripravljeno novelo od cilja le še bolj oddaljili.

Marsikateri odrasel nima tako natrpanega urnika kot ga bo po tem imela večina naših otrok.

Preobremenjujemo otroke

Novela k zakonu o osnovni šoli, o kateri smo prebrali v medijih, med drugim napoveduje vodene aktivnosti za učence razredne stopnje vse tja do pol tretje oz. tretje ure popoldan, vsak dan.

Nekako skušam razumeti starše, ki si želijo, da bi bil njihov otrok, ne glede na njegov potencial, vključen v vse mogoče popoldanske aktivnosti, da bi se vsak trenutek svojega življenja lahko čim več naučil.

Sami te možnosti niso imeli in zdaj vse stavijo na svoje otroke. V svoji mladosti verjetno niso bili slišani in tega zato ne zmorejo dati naprej svojim otrokom.

Nikakor pa ne morem razumeti, da kaj takšnega predlaga skupina strokovnjakov, ki jim morajo biti dobro poznane otrokove pravice, značilnosti otrokovega razvoja, pomembnost igre in počitka ter posledice preobremenjenosti otrok. Ne pozabimo, da otroka po osmih urah pouka v šoli čakajo še domače naloge in verjetno še kakšna aktivnost. Marsikateri odrasel nima tako natrpanega urnika, kot ga bo po tem ukrepu imela večina naših otrok.

Čemu obvezen drugi tuj jezik?

Druga zadeva, pri kateri bi rada stopila na stran otrok, je, da naj bi bil drugi tuji jezik v zadnji triadi obvezen za vse učence. Pred očmi imam vsaj deset odstotkov otrok, ki imajo težave že s prvim tujim jezikom.

Predstavljajte si človeka, ki bi s težavo nosil neko breme, se zraven spotikal in klecal. Ni si ga naložil sam, ampak nekako ga je sprejel, trudi se ga nositi, verjame, da bo njegovo vsebino nekoč potreboval. Priskočili bi mu na pomoč in skupaj bi nekako zmogla.

Zdaj pa bi mu nekdo dodal še eno takšno breme. Vrh prejšnjega. Verjetno bi se v njegovem imenu pritožili, obsojali tistega, ki je drugo breme doložil in se potegnili za njegove pravice. Sam tega ne bi zmogel, saj bi takrat že ležal pod obema bremenoma.

Strinjam se, da je znanje tujih jezikov za majhen narod, kot je slovenski, izrednega pomena. Vendar nismo vsi za vse. In prav v tej različnosti, če si jo dovolimo, lahko ogromno doprinesemo naši domovini.

Tudi učenci v zlati sredini niso vsi za vse. Tudi zelo uspešni in nadarjeni učenci niso vsi za vse. Vsak dober pedagog ve, da je otrokova notranja motivacija najboljša podlaga za uspešno učenje. Zakaj bi jim jemali izbiro in s tem možnost razvijanja posameznikovih močnih področij. Različnost naj nas bogati in ne hromi.

Ne vem, do kam in do kdaj bodo šole samo nemo opazovale, kako se učiteljem jemlje avtonomnost.

Zakaj NPZ-ji?

In nenazadnje se vprašujem, komu služijo nacionalna preverjanja znanja. Zastavljena so tako, da dajejo učencem občutek, da imajo le malo znanja. Tudi najuspešnejši učenci dosegajo v povprečju le okrog 80 % vseh točk, s čimer se izpodbija tudi njihove dobre rezultate na državnih tekmovanjih.

Učiteljem pri njihovem napredku v izboljšanju poučevanja prav tako niso v pomoč, saj so v njih popolnoma nepredvidljive naloge, večkrat neusklajene z učnim načrtom.

In zdaj naj bi se ta stresna situacija ustvarila že v tretjem razredu! Podatke za statistiko, če gre le za to, se da dobiti tudi na drugačne, bolj primerne načine. V devetem razredu pa naj bi se rezultat dosežka na nacionalnem preverjanju znanja vpisal v redovalnico kot ena izmed pisnih ocen.

Ne vem, do kam in do kdaj bodo šole samo nemo opazovale, kako se učiteljem jemlje avtonomnost. Si predstavljate, da bi k zdravniku prišel človek z očitnimi znaki angine, vendar mu antibiotika le-ta ne bi mogel predpisati, saj bi potreboval še pregled pri specialistu, ali pa še bolje, bi to moral odobriti minister za zdravje. Če država meni, da učitelji niso dovolj strokovni, naj se izboljšajo in obogatijo programi za njihovo vseživljenjsko usposabljanje.

V ljudeh, ustanovah in sistemih iščem pozitivne stvari. Vedno upam, da na koncu zmaga dobro. Ob neprimernih reakcijah drugih želim najti vzrok in opravičilo zanje. Razumem, da vsi delamo napake. Želim pomagati, preprečiti, da bi te napake občutili naši otroci. Naj našim otrokom šola ne postane preveliko breme, kajti na mladih svet stoji.

Magdalena Tehovnik, prof. def., OŠ Preserje pri Radomljah