Na levici ne zmorejo obsoditi komunizma, ker je prehudo zavedanje, da so bili del nečesa zlaganega

Privzeta profilna slika
Rajko Podgoršek
Vsako leto 23. avgusta, ko v Sloveniji obeležujemo vseevropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, je reakcija ista. Mainstream mediji dogodek potisnejo nekam med obrobne novičke, veliko število ljudi pa se po spletnih omrežjih priduša, "Ah že spet." oz. '"Dajte že enkrat mir s tem."

Ali je torej po 30 letih osamosvojitve ter letih nekakšnih "spravnih" konferenc čas, da na problematiko neobsodbe slovenske verzije komunističnega režima pogledamo bolj konkretno, skozi prizmo medosebnih odnosov? Latinski pregovor namreč pravi, 'Čisti računi, dobri prijatelji'. Ali nismo morda torej Slovenci slabi prijatelji, ker še vedno nimamo poravnanih računov med seboj, kar številni ravno z zametavanjem žrtev prejšnjega sistema stalno preprečujejo?

Letošnji dogodek 23. avgusta v državnem svetu je, kot vsa leta, šel bolj ali manj neopazno mimo, je pa ob panelistih zanimivo misel izrekel Predsednik Državnega sveta g. Alojz Kovšca: "Enopartijski sistem je sicer del zgodovine, atributi izvajanja enopartijske hegemonije pa so še vedno večinoma v rokah akterjev hegemonistične oblasti in njenih naslednikov ter dedičev."


Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.




Ob preučevanju slovenske psihopatologije, povezane s prejšnjim sistemom, se po osamosvojitvi z nasledniki prejšnje avantgarde dejansko nismo ukvarjali. Jože Pučnik je takrat zaslišal Mitjo Ribičiča, takratni nosilci oblasti prejšnjega sistema pa so že zdavnaj pomrli in se v onostranstvu srečali s svojo neusmiljeno sodbo. Takisto to drži za ogromno število nesrečnikov nižjega partizanskega ranga, ki so si sodili sami. O njih se v javnosti ni razpravljalo, le v posameznih lokalnih okoljih se je pritajeno šušljalo o usodah morilcev, ki so si v obupu vzeli svoja lastna življenja.

Ko se pri nas dotaknemo problematike obsodbe oz. neobsodbe slovenske avtohtone veje komunizma, so psihosocialne posledice odraščanja v družbi, ki je obremenjena z neizmernimi zločini in krivicami, tabu tema. Zato bi se morali bolj vprašati ne 'od kje' temveč 'iz kakšnih ozadij' je po letu 2012 in nato znova leta 2020 vzniknila ta mladež, ki po ulicah paradira s simboli slovenskega stalinizma?

Bivši sodnik dr. Boštjan M. Zupančič je v Sloveniji eden redkih, ki si o tem upa javno in neusmiljeno pisati. Pojavu pravi 'Udbovska deca'. Zupančič sam opozarja, da zadnja leta spremlja vzpon "udbovskih otrok in vnukov, ne samo v ljudski republiki, ampak celo v mednarodnih organizacijah". Ko je Zupančič svojo slovaško kolegico, ki se je v svoji državi očitno soočala s podobnim problemom, vprašal, zakaj so ti odrasli potomci pripadnikov prejšnjega režima prav tako pokvarjeni kot njihovi starši, je prejel odgovor: "Ja, kaj pa misliš, da so se pogovarjali doma pri večerji .."

Izjemno kritična ter brez dlake na jeziku do vzpona potomcev prejšnje "avantgarde" je tudi pravnica in strokovnjakinja za finance, Vera Mejak. V svojih intervjujih ostro biča nekdanje avantgardiste, ki so se ob osamosvojitvi pritajili ali pa celo zbežali čez mejo na Avstrijsko Koroško, sedaj pa svoje potomce zavestno vzgajajo v duhu komunizma, t.j. v neposrednem nasprotovanju vrednotam slovenske države.
Prehudo je, če se človek zave, da si bil del nečesa zlaganega, ali pa da so tvoji starši oz. bližnji sorodniki počeli stvari, ki so absolutno zavržne in celo zločinske.

Zaščiteni od "ta pravih"


Nezmožnost obsodbe slovenskega komunizma ter miselno akrobatstvo, ki se ga gredo številni, da se tej obsodbi izognejo, se ne more pojasniti samo skozi ideološka očala ter debato, ali je v povojni Sloveniji šlo za komunizem ali socializem. Ko je marca letos poslanec Bandelli v državnem zboru opletal s hvalo režimu na Golem otoku, je nekdanji interniranec v tamkajšnjem taborišču Andrej Aplenc, ostro reagiral. Aplenc je že pred leti dejal, da je vzrok številnih sporov glede neobsodbe slovenskih totalitarcev "dejstvo, da prenovitelji niso sposobni priznati, da je bil vrh komunistične partije res zločinski."

Vztrajno paktiranje dela Slovencev z našim "posebnim" socializmom, ki baje ni bil isti kot v sovjetskih satelitih, kar se vedno znova odraža v tem, da so razni mladi Marki Koprivci  "ponosni nasledniki Zveze komunistov", ima morda mnogo večje materialistične vzgibe. Morda pa celo razloge, povezane z nenehno kljuvajočo vestjo.

Če se namreč zopet vrnemo k Boštjanu M. Zupančiču in, če drži njegova navedba, da "lustracija ni bila možna, saj bi bil lustriran najmanj vsak peti Slovenec", je bolj jasno, zakaj je za številne zatiskanje oči bolj prikladno. Zupančič ponavlja pri nas pogosto izrečeno misel, da seveda otrok ni mogoče kriviti za grehe njihovih staršev. A obenem ne zanemarja psihološkega vidika nekakšne upravičenosti oz. po angleško 'entitlementa', ki se je zažrl v te slovenske družine ter njihova sorodstva. Za marsikatere visoko rangirane "bicikliste" se v delih javnosti tako že dojema, da so protežirani oz. zaščiteni, ker so "od ta pravih".

Dr. Zupančič se tu v razmišljanju navezuje tudi na ugotovitve dr. Jožeta Možine, ki je medgeneracijski prenos travm in krivde raziskoval v svoji uspešnici, Slovenski razkol. Tako dr. Možina kot dr. Zupančič omenjata svetopisemski citat iz Stare zaveze o kazni za grehe očetov še nad tretjim in četrtim pokolenjem. Zato pojav malce starejših in sedaj mlajših idealistov ne čudi; obsodba komunizma, ki jim je vse dal, bi bila zanje prehuda travma.

Prehudo je, če se človek zave, da si bil del nečesa zlaganega, ali pa da so tvoji starši oz. bližnji sorodniki počeli stvari, ki so absolutno zavržne in celo zločinske. Pa tu ne govorimo samo o odvzemu življenja. Koliko je bilo nikoli povrnjenih nacionalizacijskih kraj, nikoli povrnjenih ter prilaščenih osebnih dragocenosti, nikoli poravnanih krivic službenih šikaniranj, nikoli izrečenih opravičil za ovaduštvo; več kot dovolj plena za vsakega petega Slovenca. In če komunizem formalno in javno ni obsojen, potem bo vest našim številnim sonarodnjakom bistveno ''lažja'' in številni še danes v lokalnih okoljih še naprej lepo vehementno izrekajo grožnje na račun tistih, ki se poprej pol stoletja niso mogli braniti. Saj poznate tiste, 'Še premalo smo vas…'

Spomin na krivice je seveda potrebno ohranjati, toda morda neskončne "spravne" konference niso odgovor na vztrajno ignoranco številnih. Toda, ker obenem tudi ni rešitev obračun 'zob-za-zob', kaj nam še preostane? Veliko je že v tem, da bi obsodbo prejšnjega sistema ter njegovih nosilcev oz. naslednikov vsak javno in pogumno izražal kjerkoli že je oz. kadarkoli bi se moral izpostaviti. "Ponosnim" naslednikom je potrebno pokazati, da nimamo strahu in da si tisto, kar so morda počeli njihovi starši ali dedki, oni pač ne morejo (več) privoščiti ali si celo drzniti ponavljati. Če nas bo takšnih vedno več, je to daleč največja obsodba prejšnjega sistema ter ideologije, ki jo lahko kot skupnost damo, pa četudi se bomo do uradne obsodbe še načakali. Poravnavo računov pa prepustimo tistemu, ki 'dobro plačuje in hudo kaznuje.



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

V Ljubljani udarili po Judih. Antisemitizem ima globoke korenine tudi v komunizmu
  • 16. 11. 2023
Mitja Ferenc: Arheološko odkritje ene steklenice iz antike dobi v medijih več odziva kot ekshumacija posmrtnih ostankov 3.400 oseb. (2. del)
  • 17. 02. 2024
V Franciji, kjer velja najvišja stopnja ogroženosti zaradi terorizma, že šestič v tednu dni evakuirali Versajsko palačo
  • 21. 10. 2023