Vsako leto 23. avgusta, ko v Sloveniji obeležujemo vseevropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, je reakcija ista. Mainstream mediji dogodek potisnejo nekam med obrobne novičke, veliko število ljudi pa se po spletnih omrežjih priduša, “Ah že spet.” oz. ‘”Dajte že enkrat mir s tem.”
Ali je torej po 30 letih osamosvojitve ter letih nekakšnih “spravnih” konferenc čas, da na problematiko neobsodbe slovenske verzije komunističnega režima pogledamo bolj konkretno, skozi prizmo medosebnih odnosov? Latinski pregovor namreč pravi, ‘Čisti računi, dobri prijatelji’. Ali nismo morda torej Slovenci slabi prijatelji, ker še vedno nimamo poravnanih računov med seboj, kar številni ravno z zametavanjem žrtev prejšnjega sistema stalno preprečujejo?
Letošnji dogodek 23. avgusta v državnem svetu je, kot vsa leta, šel bolj ali manj neopazno mimo, je pa ob panelistih zanimivo misel izrekel Predsednik Državnega sveta g. Alojz Kovšca: “Enopartijski sistem je sicer del zgodovine, atributi izvajanja enopartijske hegemonije pa so še vedno večinoma v rokah akterjev hegemonistične oblasti in njenih naslednikov ter dedičev.”
Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.
Ob preučevanju slovenske psihopatologije, povezane s prejšnjim sistemom, se po osamosvojitvi z nasledniki prejšnje avantgarde dejansko nismo ukvarjali. Jože Pučnik je takrat zaslišal Mitjo Ribičiča, takratni nosilci oblasti prejšnjega sistema pa so že zdavnaj pomrli in se v onostranstvu srečali s svojo neusmiljeno sodbo. Takisto to drži za ogromno število nesrečnikov nižjega partizanskega ranga, ki so si sodili sami. O njih se v javnosti ni razpravljalo, le v posameznih lokalnih okoljih se je pritajeno šušljalo o usodah morilcev, ki so si v obupu vzeli svoja lastna življenja.
Ko se pri nas dotaknemo problematike obsodbe oz. neobsodbe slovenske avtohtone veje komunizma, so psihosocialne posledice odraščanja v družbi, ki je obremenjena z neizmernimi zločini in krivicami, tabu tema. Zato bi se morali bolj vprašati ne ‘od kje’ temveč ‘iz kakšnih ozadij’ je po letu 2012 in nato znova leta 2020 vzniknila ta mladež, ki po ulicah paradira s simboli slovenskega stalinizma?
Bivši sodnik dr. Boštjan M. Zupančič je v Sloveniji eden redkih, ki si o tem upa javno in neusmiljeno pisati. Pojavu pravi ‘Udbovska deca’. Zupančič sam opozarja, da zadnja leta spremlja vzpon “udbovskih otrok in vnukov, ne samo v ljudski republiki, ampak celo v mednarodnih organizacijah”. Ko je Zupančič svojo slovaško kolegico, ki se je v svoji državi očitno soočala s podobnim problemom, vprašal, zakaj so ti odrasli potomci pripadnikov prejšnjega režima prav tako pokvarjeni kot njihovi starši, je prejel odgovor: “Ja, kaj pa misliš, da so se pogovarjali doma pri večerji ..”
Izjemno kritična ter brez dlake na jeziku do vzpona potomcev prejšnje “avantgarde” je tudi pravnica in strokovnjakinja za finance, Vera Mejak. V svojih intervjujih ostro biča nekdanje avantgardiste, ki so se ob osamosvojitvi pritajili ali pa celo zbežali čez mejo na Avstrijsko Koroško, sedaj pa svoje potomce zavestno vzgajajo v duhu komunizma, t.j. v neposrednem nasprotovanju vrednotam slovenske države.
Prehudo je, če se človek zave, da si bil del nečesa zlaganega, ali pa da so tvoji starši oz. bližnji sorodniki počeli stvari, ki so absolutno zavržne in celo zločinske.
Zaščiteni od “ta pravih”
Nezmožnost obsodbe slovenskega komunizma ter miselno akrobatstvo, ki se ga gredo številni, da se tej obsodbi izognejo, se ne more pojasniti samo skozi ideološka očala ter debato, ali je v povojni Sloveniji šlo za komunizem ali socializem. Ko je marca letos poslanec Bandelli v državnem zboru opletal s hvalo režimu na Golem otoku, je nekdanji interniranec v tamkajšnjem taborišču Andrej Aplenc, ostro reagiral. Aplenc je že pred leti dejal, da je vzrok številnih sporov glede neobsodbe slovenskih totalitarcev “dejstvo, da prenovitelji niso sposobni priznati, da je bil vrh komunistične partije res zločinski.”
Vztrajno paktiranje dela Slovencev z našim “posebnim” socializmom, ki baje ni bil isti kot v sovjetskih satelitih, kar se vedno znova odraža v tem, da so razni mladi Marki Koprivci “ponosni nasledniki Zveze komunistov”, ima morda mnogo večje materialistične vzgibe. Morda pa celo razloge, povezane z nenehno kljuvajočo vestjo.
Če se namreč zopet vrnemo k Boštjanu M. Zupančiču in, če drži njegova navedba, da “lustracija ni bila možna, saj bi bil lustriran najmanj vsak peti Slovenec”, je bolj jasno, zakaj je za številne zatiskanje oči bolj prikladno. Zupančič ponavlja pri nas pogosto izrečeno misel, da seveda otrok ni mogoče kriviti za grehe njihovih staršev. A obenem ne zanemarja psihološkega vidika nekakšne upravičenosti oz. po angleško ‘entitlementa’, ki se je zažrl v te slovenske družine ter njihova sorodstva. Za marsikatere visoko rangirane “bicikliste” se v delih javnosti tako že dojema, da so protežirani oz. zaščiteni, ker so “od ta pravih”.
Dr. Zupančič se tu v razmišljanju navezuje tudi na ugotovitve dr. Jožeta Možine, ki je medgeneracijski prenos travm in krivde raziskoval v svoji uspešnici, Slovenski razkol. Tako dr. Možina kot dr. Zupančič omenjata svetopisemski citat iz Stare zaveze o kazni za grehe očetov še nad tretjim in četrtim pokolenjem. Zato pojav malce starejših in sedaj mlajših idealistov ne čudi; obsodba komunizma, ki jim je vse dal, bi bila zanje prehuda travma.
Prehudo je, če se človek zave, da si bil del nečesa zlaganega, ali pa da so tvoji starši oz. bližnji sorodniki počeli stvari, ki so absolutno zavržne in celo zločinske. Pa tu ne govorimo samo o odvzemu življenja. Koliko je bilo nikoli povrnjenih nacionalizacijskih kraj, nikoli povrnjenih ter prilaščenih osebnih dragocenosti, nikoli poravnanih krivic službenih šikaniranj, nikoli izrečenih opravičil za ovaduštvo; več kot dovolj plena za vsakega petega Slovenca. In če komunizem formalno in javno ni obsojen, potem bo vest našim številnim sonarodnjakom bistveno ”lažja” in številni še danes v lokalnih okoljih še naprej lepo vehementno izrekajo grožnje na račun tistih, ki se poprej pol stoletja niso mogli braniti. Saj poznate tiste, ‘Še premalo smo vas…’
Spomin na krivice je seveda potrebno ohranjati, toda morda neskončne “spravne” konference niso odgovor na vztrajno ignoranco številnih. Toda, ker obenem tudi ni rešitev obračun ‘zob-za-zob’, kaj nam še preostane? Veliko je že v tem, da bi obsodbo prejšnjega sistema ter njegovih nosilcev oz. naslednikov vsak javno in pogumno izražal kjerkoli že je oz. kadarkoli bi se moral izpostaviti. “Ponosnim” naslednikom je potrebno pokazati, da nimamo strahu in da si tisto, kar so morda počeli njihovi starši ali dedki, oni pač ne morejo (več) privoščiti ali si celo drzniti ponavljati. Če nas bo takšnih vedno več, je to daleč največja obsodba prejšnjega sistema ter ideologije, ki jo lahko kot skupnost damo, pa četudi se bomo do uradne obsodbe še načakali. Poravnavo računov pa prepustimo tistemu, ki ‘dobro plačuje in hudo kaznuje.
Gospod Rajko, odlična analiza.
Dodal bi dvoje:
1. Tv oddaje že omejenega dr. Možine so odlično sredstvo za iskanje resnice. Biti bi morale dostopne na YouTubu.
2. Za vsakim drugim leskovim grmom imamo nek spomenik nečemu. Vedno se na njem bohoti krvavi zločinski simbol.
Vse te spomenike bi bilo potrebno zgodovinskokritično ovrednotiti. Bi našli polno zanimivosti.Dela za en doktorat!
Avtor je postavil pravo diagnozo. Terapija, ki jo predlaga pa ni pravilna. Če bomo čakali na “tistega, ki dobro plačuje in hudo kaznuje” in tako izpričali svojo lenobo, nas utegne doleteti “pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal”.
Odličen prispevek v času brezumja. Upajmo, da ga bodo vsaj nekateri na levem polu, predsvem tisti ki mrzijo zavod Iskreni, prebrali, ponovili branje, se zamislili, premišljevali o posameznem odstavku in sprejeli pokorščino za vse tiste večere, ko so doma ato ali mamo mirili, ob vpitju izražanja krivde, za vse tiste, ki so jim stopali pred oči.
Mala krivda je tudi v tem, da si se vpisal v partijo dobil dodatne točke kot družbeno politični delavec in zato dobil stanovanje pred drugim revežem iz soseske.
Ta drobna bol in njeno spoznanje je potem zavestno popravljal Jazbinšek in tako so reveži iz Murgel Kučan, Dolanc in drugi dobili atrijske hiše za okoli 11% prave vrednosti. Zato je izražanje njihovih potomcev o čustvenosti in socialni pravičnosti LAŽ in zavajanje.
Spokornost je lahko dosežena samo tako, da se obrnejo vase in več naredijo kakor jim katerekoli delodajalec plačuje in ne delajo gest kjer se povečuje strošek države (primer petkovo kolesarjenje ob spremstvu policije, ki je strošek vseh nas).
Če pa spoznajo resnico življenja in kljub notranjemu občutku krivde ne izstopajo za lažnivimi gesli mesij nočnih pohodov, bo ta spokornost največje darilo slovenstvu.
napačno: oni – Levica – ga hočejo obnoviti,
skozi zadnja vrata pa tudi vsa ta levaška roparska klapa KUL!
Tudi jaz tako mislim.
Ker Levica ni sposobna, da bi si izprašala vest.
Levi imajo vcepljene le pravice, o dolžnosti, pa sploh ne razmišljajo..
Težko je z njimi o tem razpravljati.
niso bili, še vedno so! In kdor se klanja klavcem Slovencev je tudi sam likvidator slovenskega naroda, kar se kaže vsak dan v njihovih dejanjih.
Tudi jaz tako mislim.
Ker Levica ni sposobna, da bi si izprašala vest.
Levi imajo vcepljene le pravice, o dolžnosti, pa sploh ne razmišljajo..
Težko je z njimi o tem razpravljati.
Na levici ne zmorejo obsoditi komunizma, ker je prehudo zavedanje, da so bili del nečesa zlaganega
*******
Ne vem, če to drži. Ne vem, če jih moti, da so bili del nečesa, kar jim je dalo absolutno oblast in neskončne privilegije, ki se vlečejo do danes. Kidriču so se šli klanjat prav v zahvalo za to.
Seveda ne morejo obsoditi nekaj, v kar so verjeli toliko časa. Pa ne samo to. To pravljico so ljudem govorili 40 let in zdaj naj bi jim vzeli še to? Sicer pa dnevno prihajajo na dan podatki in dejstva, da so praktično vsi datumi in večina zgodb izmišljenih. Pač prilagojenih za to, da so lahko izvajali oblast. NOB sploh ni bilo, ker za narod so se razglasili kar sami in če se je še kdo uprl brez njihovega nadzora, so ga razglasili za izdajalca. Pri nas otroci to že vedo, drugje bodo pa postopoma. Bo treba kakšno knjigo prebrati.
Živimo v zlagani zgodovini.Komunizem je največ pobijal lastne ljudi.Med vojno je padlo nekaj čez 700 uniformiranih sovražnih vojakov v Sloveniji.Po vojni po so pobili več 10.000 nedolžnih.Prej ali slej bo treba priznati kdo je bil Tito.Tudi svetišče Dražgoše ni tisto kar smo slišali v šoli.Za požig in poboj so krivi vodilni partizani,kateri se na prošnjo domačinov niso hoteli umaknit iz vasi.
“Za požig in poboj so krivi vodilni partizani,kateri se na prošnjo domačinov niso hoteli umaknit iz vasi.”
pa tud zenske so krive da jih posilijo.. kaj pa nosijo mala krilca…
le kako je oseba A kriva za dejanja osebe B.. nemci so pozgali dražgoše… le kako so partizani krivi za to?
smo nemško vojsko povabili v slovenijo al so kr sami prišli?
so bli nemški vojaki slovenci al so bli partizani slovenci?
so nemci po bitki imeli svobodno voljo in izbiro požgati ali ne požgati?
to so res zanimiva vprašanja..
le kako to, da se tako pustite zavajat kleru?
Za požig so krivi vodilni komunisti ne partizani. Cilj ni bil nikoli prepoditi Nemce iz Slovenije, ker je bilo to nemogoče. Cilji so bili zapisani v strategiji proletarske revolucije vodene iz Moskve, kako prevzeti oblast že med vojno in po njej.
Prebivalstvo je bilo potrebno prestrašiti, da so se bali tako Nemcev kot Partzanov. Če so Nemci požigali so se zatekli k Partizanom ( zato je bil potrben povod) če so Partizani pobivali so se zatekli k Nemcem, kar je sprožilo nastanek bele garde, ki je bila po učbeniku iz Moskve nujno potrebna.
Oče je večkrat potožil, kako je bil razočaran nad vodstvom in načinom borbe v parizanih. Tudi oni so napadli Nemce, nato pa pobegnili v najvišjo ležečo vas, ter iz zavetja podnoč gledali kako so nemci požigali spodnje vasi in gnali domačine v taborišča. Ni mogel tega razumeti in po vojni se je celo večkrat srečal z domačini, ker ga je pekla vest.
Marsikaj mi je oče povedal. Zato smo tisti katerih starši so bili v partizanih v času vojne ne pa po njej, največkrat tiho. Danes se oglašajo potomci ali celo vnuki tistih, ki so korajžo dobili, ko je bilo vojne konec. To so specialisti za NOB, revolucijo in borci proti demokraciji in katoliški cerkvi, kljub dejstvu, da so naši duhovniki na Primorskem odigrali zelo pomembno vlogo pri ohranitvi naroda. Priročnik iz Moskve tega ni predvidel.
Žalostno je dejstvo, da po tolikšnem časovnem odmiku moram brati mnenja ljudi, ki so še danes prepričani, da je bila NOB taka kot jo prikazujejo povojni propagandni filmi. Še vedno verjamejo, da je bil komunizem nekaj pozitivnega. Primerjava z Avstrijci, ki niso doživeli komunizma in niso razklani kot smo mi, pove vse.
so nemci po bitki imeli svobodno voljo in izbiro požgati ali ne požgati?
Kugy, čestitke za tako točen prikaz “boja” po receptu Moskve.
Danes ZZB reklamira Revolucijo in Komunize.
Veliko nas je potomcev partizanskih družin, ki nismo prepoznali NOB, kot vrednoto.
Partizani, v večini verni, ki noso vstopili v vrste KOMUNISTOV, so bili zelo razočarani.
Danes so na proslavah ZZB predvsem lenuhi, ki jim je donosno biti član ZZB in se delati heroje. Mogoče so bili njihovi starši po bunkerjih, ali Stalinovi podrepniki, po končani vojni pa Revolucionarji. Vsekakor imajo ali sprano glavo, ali ljubijo privilegij.
Koliko državnega denarja gre v društvo ZZB in koliko v druga Kulturna prostovoljna društva v Sloveniji?
Mislim, da si največji kos “pogače” odreže – ZZB.
In to naj bo vrednota?
Čisti računi, dobri prjatli!
Velja na vseh nivojih. Ravno zanikanje in odklanjanje pogovora je znak, da nekaj ne štima. V kolikor ima človek čisto vest, mu iskren pogovor ne bo odveč – nasprotno, celo želel si ga bo.
Izmikanje pogovoru daje odgovor že samo po sebi. Npr. kaj mi to še vedno zaočita; ne vem o čem govorite, ipd.
Kaj sploh še ostane zavrnjenemu? Odvisno od situacije.
Ob aktualnem primeru iz članka naj nikoli ne utihnemo.
V osebnih situacijah pa previdno pretehtamo ali ponovno tvegati ali zaključiti odnos – vse skupaj pa pred končno odločitvijo izročati v Božje roke.
Zelo dober prispevek in razmišljanje o potomcih teh Zločincev.
Kri ni voda in navadno vsak hoče opravičevati svoje očete.
So pa tudi izjeme.
Najbolj nesprejemljivo pa je to, da Komunistične zločine zagovarja celo sodstvo. Zato pa lahko “USTAJNIKI” častijo Komunizem in rušijo demokratično vlado.
Celo lahko nekaznovano pozivajo k uboju pod simbolom rdeče zvezde.
Levica se sklicuje na evropske vrednote. Pozabi pa, da so v Bruslju obsodili vse tri IZME Fašizem, Nacizem in Komunizem.
Fajonovi pa so še vedno pri srcu laži.
Kraševka
Napiše se VSTAJNIKI!
Strinjam se z vami, spoštovani g. Rajko Podgoršek! Tudi v naši družini smo že desetletja nazaj sprejeli zavestno odločitev, da zločinov komunizma nad našo družino ne bomo zamolčevali, temveč našo izkušnjo javno izražali in tako širili zavest o njej. Še posebej skrbno o teh zloč8nih poučujemo naše otroke. Ker se ne sme pozabiti, že zato, da se ne ponovi. Četudi marsikatero mladost začasno zanese v levičarsko miselnost, se naši mladi še kako močno zavedajo, kaj je bil komunistični režim ter kakšne krivice in zločine je ustvarjal ter generiral. Verjamem, da pametnejši od mene na podlagi tehtnih analiz icenjujejo, da lustracija ni možna. A ob stanji v sodstvo, v policiji, na tožilstvu, v medijih in v şolskem sistemu, kot navadna državljanka opozarjam, da vendarle ni druge. Ni greh dejstvo, samo po sebi, da je kdo bil v partiji, takšnih je tedaj bilo mnogo. A lustracija je nujna predvsem zoper tiste, skupaj z vsaj tremi generacijami njihovih potomcev, ki so se pregrešili zoper človekove pravice in povzročali hude krivice.
Otroci naj ne odgovarjajo za grehe svojih staršev, je pregovor in načelo, ki se ga drźimo. Toda, ali so otroci res brezmadežni in brez krivde? Ali pa soundeleženi pri grehih staršev, kot potrjuje slovenska izkušnja in izkušnja drugih bivših komunističnih držav? Je bilo “sodišče človeštva” enako prizanesljivo do potomcev nacističnih zločincev? Ne, ni bilo…. In ne brez razloga. Torej, nujno moramo lustrirati, da lahko. postanemo normalna družba, saj se tega smrtonostnega raka nikdar ne bomo znebili. V Sloveniji delajo zdraho že v četrti, če ne že peti generaciji (bivših) komunističnih funkcionarjev! Je še kaj bolj alarmantnega od twga spoznanja? Prav je, da se nehamo slepiti in ukrenemo to, kar je nujno, kar se zavedamo, da je nujno, a kar nekako odlagamo in odlagamo. Nagrajevani. pa smo že drugo leto s strahovitim terorjem vnukov in pravnukov komunajzerske elite. Bogatunskih, privilegiranih otrok komunajzerske elite, ki hočejo vse zastojn, brezprizivno, takoj, ki ne skrivajo želje po totalitaristični oblasti, da bi jo zasedali kot nedotakljiva, absolutno. privilegirana kasta, in zato ruşijo demokracijo z najbolj sprevrženimi praksami. Jaz imam tega dovolj, in z mano verjetno večina drźavljanov. Se bomu puščali ustrahovati in terorizirari 10% prebivalstva? Do kdaj še?
Komunizem v mutaciji je njih ideologija smer in pot-nasilna pot take ali drugačne brezsramne revolucije. Likvidatorji so postali heroji.
Miran, zato pa je pomembno, da se tudi mi, “navadneži”, oglašamo in delimo svoje spomine, ki oporekajo dosedanji edino veljavni zgodovini, pisani s strani partijcev in njenih Podrepnikov. Kako se bo sicer slišala resnica? Še tako obskurne zgodbe “malega človeka” sp po mojem mnenju pomembne. Naša pričevanja pišejo pravo zgodovino, in mi vsi, ki smo živeli v tistem reźimu kot zatirani plebejci ali kritični misleci, jo. pišemo s svojimi pričevanji, smo poklicani in odgovorni za to. Vnuk bivšega udbovca razlaga in laže, morda pa celo resnično verjame, da smov tistem sistemu imeli vsi enak tretma, kot on. Da smo vsi jedli jogurte, smučali, hodili na morje in uživali. Tem bebcem je treba razgrniti resnico o življenju neprivilegirane večine. Ne slepite se, da so te osebne zgodbe minorne in nepomembne. Ravno nasprotno je res. Z svojimi pričevanji moramo na laž postaviti plačance, ki nam potvarjajo ugodovino in preko twga manipulirajo z ljudmi. Govorite in ne pustite se utišati. To bi bil moj poziv vsem ljudem. Povejte, kaj ste doživeli. Ne dopuščajte falsifikatom in falsifikatorjem konstruiranje naše realnosti preko konstruiranja naše preteklosti z lažmi. Po 80 letih enoumja je čas, da pride na plano resnica. Nas navadnih ljudi, ki nismo politiki in ne nabiramo. političnih točk. Pričujte!
NOB je pravljica, bazirana na lažeh.
Kolko rsnice in kolikolaži je v njej še nihče ni razčlenil.
NOB je del zgodovine naroda, zato je nedopustno, da zgodovina naroda bazira na laži.
Potrebno je resno pričeti analizirati NOB in dele, ki bazirajo na lažeh izločiti.
Posebno pozorenost je potrebno posvetiti zločinom zoper človečnost, ki so očitno bili storejeni. Zelo točno se da ugotovoti, kso je te zločine zakrivil. Te posameznike ni možno kaznovati, saj so pokojni, potrebno pa jih je izločiti iz seznamov zaslužnih borecev in aktivistov ter celo prevoborcev in narodnih herojev.
Danes želimo biti demokratična družba. da bomo to dosegli moramo imeti razčiščeno preteklost. V času okupacije p vs edo osamosvojitve je nad zgodovino bdela komunistična partija,ki so je zgodovino prolastila, ter jo skrojila po lastnih potrebah. S takšno zgodovina ne moremo živeti naprej. Nenehno vzpodbuja nemire in razdvajanja, saj so slepi zagovorniki NOB in nasprotniki. Popolnoma nesprejemljivo je, da se lahko zagovoreniki NOB šopirijo, med tem ko se nasprotnike zmerja s fašisti in nancisti, ter jih uvršča med izdajalce.
NOB žal ni bil najsvetlejše obdobje slovenske zgodovine. Bilo je to obdobje okupacije in pred vsem krvave revolucije. Revolucija je bila krvava, barbarska, saj se je ubijalo, zapiralo in razlaščalo nasprotnike. Bilo je nasilno obdobje in to je potrebno proznati in pred vsem opozoriti na napake, da jih ne bi nikoli več ponovili.
Ker nimamo prave zgodovine , se nenehno pojavljajo poizkusi, da bi napako ponovili.
Danes se obuje želja po ponovni uvedbi komunizma. Pa se mladi rod, ki to zahteva zaveda, v kaj se podaja? Mar ve, da je komunizem pobil 20.000 nedolžnih ljudi. Da jih je trikrat toliko zapril, internirl in zasušnjil. Mar mladi rod ve, da so komunisti izvedli največji rop v zgodovini, ko so okradli 200.000 Slovencev, jih razlastili in jim odvzeli premoženje in celo državljanske pravice. Mnogi nesrečniki so zato, ker so imeli premožene, to plačali z življenjem.
Pa se ti mladeniči zavedajo, da še vedno gledajo ruševine in zapušščeno posest, ki je bila nacionalizirana, pa še do danes nima gospodarja.
Ko bodo hudodelstva prišla v zavest naroda, bo možna tudi pomiritev.
Meni se pa zdi, da je to samo en del odgovora. Nove ”komuniste” proizvajajo šole in MSM, ki širijo nove laži ali pa samo stare okoli obračajo ter pripravljajo teren za novi totalitarizem. Te laži so ”woke ideologija” in ”bela nadvlada” in seveda razredni sovražnik ter enoumje politične korektnosti, vsa sredstva so dovoljena, oni so nad zakoni, volitve ukinejo, izbrišejo vse nasprotnike s površja zemlje… Popolnoma isto se lahko zgodi kot leta 1945, samo da ja zdaj v svetovnem merilu.
V osnovi pa jih združuje ateizem. Kjer pa ni Boga, tudi resnice ni. So samo laži. Te jih združujejo bolj, kot to, da so potomci elitnih komunistov.
Samooklicani proti-naci/fašisti in njihovi strastni zagovorniki ter malikovalci (dandanes tudi pod masko mednarodne nasilniške organizacije Antifa) nam skušajo že desetletja “v-biti” in “zabetonirati” v našo zavest in pod-zavest popolnoma sprevrženo prepričanje, da je množično nasilje in da so množični zločini, ki so jih izvajale paravojaške enote Partije (KPJ/KPS) ter k nam povabljene enote sovjetske Rdeče armade med 2. svetovno vojno in po njej (v imenu NOB, revolucije in državljanske vojne), nekaj povsem drugega in bistveno manj obsojanja vrednega – od zločinskega nasilja nemških, italijanskih, madžarskih začasnih okupatorjev in njihovih začasnih domačih “kolaborantov”.
Nenehoma ti zasvojenci selektivno iztrgane in “izumljene” mitologije NOB ter enostransko zmagovitega proti-fašizma vztrajajo pri neetičnemu in zgodovinsko nevzdržnemu razlikovanju množičnih zločinov proti človeštvu, in sicer glede na to, ali so žrtve množičnega nasilja morale skozi grozovito trpljenje v smrt ob zločinski “pomoči” terorja vojaških in para-vojaških enot pod ikonografijo italijanskega fašizma in/ali nemškega nacional-socializma na eni strani, ali pa ob enako zločinski “pomoči” terorja vojaških in para-vojaških enot pod ikonografijo proletarskega internacionalizma ter svetovne komunistične revolucije.
Omenjena globoka in za zdaj popolnoma nepremostljiva razpoka v razumevanju popolnoma enakih pogubnih rezultatov in posledic zločinskega množičnega nasilja fašistov, nacional-socialistov in komunistov je pri nas na zunaj razvidna in očitna tudi v nepripravljenosti ali nesposobnosti potrebne večine izvoljenih poslancev Državnega zbora RS, da bi parlament RS v imenu vseh državljanov, davkoplačevalcev in volivcev manifestativno javno nedvoumno obsodil množične zločine vseh treh zločinskih ideologij in političnih diktatur fašizma, nacional-socializma in socializma/komunizma ter da bi manifestativno javno odrekel pravico državljanom RS do kakršnega koli nekritičnega in enostranskega javnega promoviranja, poveličevanja in množičnega čaščenja katere koli od omenjenih treh zločinskih ideologij, političnih praks in spremljevalnih zločinskih ikonografij fašizma, nacional-socializma ter internacionalističnega socializma/komunizma.
V skladu z omenjenim neetičnim ter zgodovinsko nevzdržnim populistično sprevrženim razlikovanjem med zločini fašistov in nacistov na eni ter komunistov na drugi strani, ki ga brezsramno prakticirajo ideološki, politični, doktrinarni in premoženjski dediči ter novodobni simpatizerji komunističnega levičarskega totalitarizma in/ali anarhizma, je seveda tudi aktualno nedopustno in nepošteno razlikovanje med nenehnim verbalnim, spletnim in fizičnim nasiljem samo-oklicanih vstajnikov samo-oklicane Jenullove levičarske “ljudske skupščine” ter med posamičnimi nedopustnimi podobno zavrženimi primeri verbalnega, spletnega ali fizičnega nasilja s strani njihovih ideoloških in političnih nasprotnikov.
Enakost pred veljavno ustavo in zakonodajo za vse pravne in fizične osebe – brez izjem – pa je v naši državi še naprej le utopija.
Kot je utopija v okoliščinah sistemskega ne-izvajanja veljavnega ustavnega reda v RS tudi resnična “vladavina prava” ter funkcionalno živa in delujoča parlamentarna večstrankarska demokracija, kjer naj bi bile vse demokratično izvoljene stranke in vsi demokratično izvoljeni ministri pojmovani kot – “naši”.
Še vedno so in hočejo biti ta del zlaganega-lažejo…