Na levici ali na desnici?

POSLUŠAJ ČLANEK
Leta 1789 je med francosko revolucijo baron de Gauville prvič ubesedil politično delitev na desne (ki so podpirali religijo in kralja) ter na leve (ki so želeli spremembe). Odtlej ta v različnih kontekstih odraža predvsem politično-kulturne delitve.

Danes nam z vso silo in aktualnostjo odzvanja prošnja Jakoba in Janeza, Zebedejevih sinov, Kristusu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« (Mr 10,37)

Čeprav ta želja sledi malce drugačni koncepciji levo-desne razdelitve, v osnovi izraža enako problematičen odnos. Biti blizu prestola, levo in desno, pomeni biti več od ostalih. Želeti si biti blizu oblasti in odločanja, ker to ni namenjeno vsem. Ta prošnja torej na nov način izraža podobno človeško stranpot, saj nepravično deli ljudi.

Menim, da se ključ za razumevanje tega problema skriva drugje, na obzorju pojma daru. Sinova sama zahtevata svoj položaj, »Daj nama!« Božja logika pa ni nikoli absolutni imperativ, temveč vedno vključuje svobodo. Pravega daru sploh ni brez svobodnega sprejetja. »Dati, kdo bo sedèl na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.« (Mr 10,40)
Želi pa v nas vzbujati zavedanje, da nam je vse podarjeno, ker zgolj s to predpostavko tudi vodenje ne postane gospodovanje, temveč služenje.

»Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« (Mt 10,45) Pripoved torej razodene, da nam Bog ne odreka darov, položajev in blagostanja. Želi pa v nas vzbujati zavedanje, da nam je vse podarjeno, ker zgolj s to predpostavko tudi vodenje ne postane gospodovanje, temveč služenje.

Sodobni francoski katoliški filozof Jean Luc Marion (1946) ima ravno dejstvo temeljne danosti, podarjenosti vsega – da sploh smo in vsega, kar iz tega izhaja – za izhodišče svojega razmišljanja. Logika daru, ki se razlikuje od ekonomije menjave ali brezsrčnega izsiljevanja, »vodi v nenehnost čudenja nad zastonjskim darom in breztemeljno milostjo,« ugotavlja tudi slovenski filozof Branko Klun.

V tej logiki sta šele kasneje tudi Zebedejeva sinova spoznala, da ne bi smela od Boga zahtevati, temveč ga prositi in se predvsem učiti sprejemati njegove darove. Če bi vedela, da Kristusov tron ni usnjeni sedež v Beli hiši ali pa mesto predsednika državnega zbora na Šubičevi ulici, temveč je rimska mučilna naprava – križ –; ga verjetno ne bi prosila, da bi bila rada ob njemu, na levi oziroma desni. Človeško razmišljanje se na vse pretege želi izogniti trpljenju; v skladu z Božjo logiko (in ob naših številnih osebnih izkušnjah) pa vemo, nas ravno trpljenje odpira za prepoznavanje podarjenega.

Tako je isti apostol Janez – ki je sprva prosil za »mesto podpredsednika«, nato pa dejansko tudi bil pod križem – nekaj desetletij kasneje dozorel do tega razumevanja sprejemanja Kristusovega daru, saj je zapisal: »On je namreč spravna daritev (ἱλασμός) za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za ves svet.« (1 Jn 2,2) Ne le za naše, saj je s tem oba dela združil v eno (prim. Ef 2,14)!
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike