Na Kitajskem zbrani v spomin pobitih, v Sloveniji kosti ubitih še vedno orožje živih

Uredništvo
10

Na današnji dan pred 32 leti je kitajska vojska na Trgu nebeškega miru v Pekingu zatrla proteste za demokratizacijo države. Ob tem naj bi umorili več sto, po nekaterih ocenah tudi več tisoč ljudi. Kitajske oblasti javno bdeneje v spomin pobitim še vedno prepovedujejo, vlada o pokolu še naprej molči. Družine pobitih so tako danes na Trgu nebeškega miru znova zahtevale priznanje pokola, odgovornosti in odškodnino, medtem ko so v Hong Kongu tradicionalno množično bdenje oblasti preprečile.

Da je soočenje s težo pretklih zločinov težavno, priznanje, pokop in sprava pa še kako potrebni, pa je vnovič pokazala tudi današnja predstavitev zbornika Pravica do groba oz. 5. poročila vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč.

Pod pretvezo pandemije oblasti prepovedale shod, ki jim trka na vest

Pokol Tian’anmenu je bil pokol mladih, ki si prizadevali za demokracijo. Šlo je predvsem za študente, ki so jih navdihnila prizadevanja za demokratične reforme  v Sovjetski zvezi, na Madžarskem in Poljskem. Če je v velikem delu vzhodne Evrope po množičnih ljudskih demonstracijah uspel prehod v demorkacijo, pa na Kitajskem ni bilo tako.

Nasilno zatrtemu protestu je sledila močna represija nad prebivalstvom, številni do oblasti kritični intelektualci so bili aretirani in mimo zakona obsojeni na dolgoletne zaporne kazni ali smrt.

V Hong Kongu, kjer je v preteklih letih v spomin na pokol potekalo bdenej, ki se ga je udeležilo desettisoče ljudi, je pod represivnejšo kitajsko oblastjo danes preprečilo 7000 policistov, ki so že zgodaj zjutraj aretirali 37-letno aktivistko Chow Hang Tung. podpredsednico hongkonškega zavezništva za podporo domoljubnim demokratičnim gibanjem Kitajske, ter 20-letnega moškega, ki je k zbiranju pozival prek družabnih omrežij. Uradno so bdenje letos prepovedali zaradi pandemije, pa čeprav mesto sicer funkcionira normalno in že mesec dni v njem niso potrdili nobenega primera okužbe.

Pri nas izšlo 5. poročilo vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč

Ob obletnici pokola na Trgu nebeškega miru pa je pri nas danes potekala predstavitev 5. poročila vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, povezanega v zbornik z naslovom Pravica do groba.

Ta vsebuje analizo dosedanjega stanja (ne)urejenosti vojnih grobov pri nas in slovenskih grobov v tujini, predstavitev nove podatkovne baze vojnih grobov ter zbirke podatkov o žrtvah druge svetovne vojne in po njej Inštituta za novejšo zgodovino, podatke o zapornikih taboriščnikih po drugi svetovni vojni in njihovi usodi ter poročila o ekshumacijah in arheoloških raziskavah v zadnjih letih (Brezno 3 pri grobišču v Kočevskem rogu, Mihcovo brezno pri Dobcu, Koščevo brezno pri Igu in protitankovski jarek v Mostecu pri Dobovi, grobišče Vinograd pri Šembijah in brezno v Debliških livadah) ter prispevek Andreja Mihevca o stanju brezna pod Macesnovo gorico. Poseben prispevek predstavljajo tudi uvodniki Boruta Pahorja Sprava je pot, Alojza Kovšce Pravica do groba in Mateja Tonina Grobišča kot simbol preseganja delitev in spomina na vse naše mrtve, poleg tega pa tudi refleksija Pavla Jamnika o kosteh ubitih, ki postanejo orožje živih.

Pahor: Slovenci nismo obsojeni na razkol

Predsednik Borut Pahor tako opozori, da je sprava po osamosvojitvi obtičala na robu političnega obzorja – do odkritja Hude jame, ki je za vedno spremenilo odnos do vprašanja sprave. Izpostavi, da Slovenci nismo obsojeni na razkol ter pozdravi izjavo Slovenska sprava, ki »v etičnem smislu ovrednoti glavne fenomene narodnega položaja sredi prejšnjega stoletja: upor proti okupatorju, njegovo prilastitev s strani komunistične partije, revolucionarni teror, odpor proti njemu in oboro­ženo kolaboracijo«.

Jamnik: Naklonjeni zmagovalni strani še vedno ne priznajo odgovornosti za zločine, naklonjeni poraženi strani nekritično poudarjajo popolno nedolžnost pobitih

Jamnik v svojem prispevku med drugim opozori, da se s prebujanjem osebnih, ideoloških in nazorskih razlik zamolčane zgodovine v družbi  »obnavljajo stare in sprožajo nove napetosti«, zaradi česar se lahko zgodi, da »novi razlagalci preteklih dogodkov trpljenje in kosti ubitih žrtev na premagani strani začnejo uporabljati kot orožje proti razlagi, ki jo je v družbi uveljavila zmagovita stran«, pri čemer gredo te razlage redko v smeri poudarjanja svetosti človekovega življenja in obsodbe nasilnih konfliktov, ampak prepogosto obujajo le nazorska in ideološka nasprotja, ki so že v preteklosti pripeljala do nasilnega konflikta.

Kot piše, so se raziskovalci in preiskovalci množičnih povojnih pobojev soočili s tem, da posmrtni ostanki žrtev postajajo orožje živih za medsebojno obračunavanje: »Naklonjeni zmagovalni strani še vedno ne želijo priznati odgovornosti svoje strani za zločine in trpljenje pobitih ter iščejo vse mogoče razlage, s katerimi poskušajo racionalizirati ali celo opravičevati zločine. Naklonjeni poraženi strani nekritično poudarjajo popolno nedolžnost pobitih. /…/ Krivdo ali nedolžnost posamezniku po koncu vojne določi zmagovalec, dolgoročno pa se novo ovrednotenje vloge posamezne strani kaj hitro lahko sprevrže v nov konflikt.«

Dežman: Vsak ima pravico do groba in zgodbe

Na današnji novinarski konferenci je dr. Marta Rendla tako dejala, da zbirka podatkov o žrtvah druge svetovne vojne vsebuje podatke o smrti približno 100.000 oseb, medtem ko so slabše raziskani predvsem kraji smrti in pokopov. Največ oseb, več kot 63.000 je življenje izgubilo na območju današnje Slovenije. Za več kot 25.500 oseb je znano, kje v Sloveniji so pokopane, medtem ko za več kot 34.500 to ni znano.

Urednik zbornika Jože Dežman je izpostavil, da Slovenija ne ureja vojnih grobov v skladu z lastno zakonodajo in mednarodnim pravom, pri čemer ne gre le za grobove poražene, temveč tudi približno 30.000 grobov zmagovalne strani. »Vsi so naši mrtvi. Vsak ima pravico do groba do zgodbe. In potem bo ta zgodovina neizmerno bogatejša in močnejša,« je dejal Dežman.

Za spravo nujno soočenje z resnico in priznanje človekovega dostojanstva
Dogodki na Kitajskem in pri nas imajo skupno predvsem zanikanje, tabuizacijo in posledično zatrtje pravic tako pobitih, kot vseh generacij za njimi do tedaj, ko bomo tako pri nas kot v ljudski republiki, kjer je bil odpor komunizmu brutalno zatrt, lahko zločine priznali in mrtve pokopali z dostojsntvom, ki pritiče človeku.

Dogodki nas učijo, kako pomembno se je odreči reinterpretaciji zgodovine, reševati konflikte in iskati miroljuben dialog v ideološki različnosti. To je še toliko bolj pomembno danes, ko iz ZDA k nam prihaja nov val kulture pisanja zgodovine na novo, odstranjevanja kipov, knjig, filmov ter medijskih umorov vseh, ki opozarjajo na zablode “woke” kulture.

10 KOMENTARJI

  1. Za spravo nujno soočenje z resnico in priznanje človekovega dostojanstva

    Vsi s strani nacizma in fašizma pobiti, imajo pravico do človekovega dostojanstva(tudi komunisti)! Tukaj začnite, če bi radi bili slišani! Enostransko ne boste dosegli nič!

    • Igor, malce se sprehodi po deželi osvobojeni!
      Za vsakim leskovim grmom imate partizansko obeležje, kateremu triumfira krvav znak zločinske organizacije!
      Da o točnosti in resničnosti zapisanega na obeležjih niti ne razpredam…

      In ti godrnjaš o enostranskosti. Daj no, spreglej že.

  2. Spoštovani minister Tonin, predsednika vlade in republike:
    Res je, da prihaja k nam iz ZDA in Zahoda smrad lvičarske agresivnosti proti življenju, toda pri njih je uravnoteženo družbeno okolje, politika in varnost držav pred mnotranjo petokolonaško in zunanjo agresijo. Pri nas pa se stvari, potom rušenja ustavnega reda s strani Lvice in njenih priveskov, (na tiho s strani SD!) skuša vrniti totalitarizem z državnim udarom ulice 40 tisoč, potm 100 tisoč linčerjev!!!
    Samo vojaško opoprišče USA nas lahko rši pred to agresijo, kajti zahodna Evropa deomkratom v Sloveniji ne verjame oz. si zatiska oči!!!
    Samo vojaško oporišče ZDA od vojaškega letališča Cerklje do pristanišča v Luki Koper na območjih stran od naselji npr. vojaške vaje v nekdaj Kočevskem zaprtem območju…
    Take vaje, kot jih resnično rabimo, imajo na Postojnskem turističnem območju premalo prostora.
    Tam so lahko nameščene vojaške sile, ker jew to strateško pomembno, ne more pa biti večjih vojaških vaj NATA.

  3. Pojem “sprave” v resnici ne ustreza povsem aktualni družbeni, civilizacijski in zgodovinski nujnosti, da kot pripadniki slovenskega naroda in kot državljani RS predvsem trezno in zrelo, brez političnih plašnic in brez navijaške pristranosti, sprejmemo ter spoštujemo zapleteno in kompleksno Resnico o vseh sestavinah, razsežnostih in posledicah zgodovine tragičnega nacionalnega, revolucionarnega in proti-revolucionarnega razkola med 2. svetovno vojno in po njej.
    Neposredni protagonisti in žrtve tragičnega vojaškega, razrednega in državljanskega spopada, ki bi se lahko prostovoljno in veljavno “spravili” med seboj, se drug drugemu prostovoljno in veljavno “opravičili” in si drug drugemu tudi prostovoljno in veljavno “odpustili”, so v večini že “na oni strani”.
    Prav nihče drug se ne more prostovoljno “spraviti”, “opravičevati” in “odpuščati” v imenu in namesto njih. Še najmanj po vojni rojeni pripadniki borčevske organizacije (ZZB NOB) ali pripadniki dela političnih strank na eni in/ali aktualni cerkveni dostojanstveniki ter pripadniki drugega dela političnih strank na drugi strani.
    Zrelo nacionalno pomiritev in civilizacijsko sprostitev lahko dosežemo v RS le pod pogojem, da nobena ideološka, politična, svetovno-nazorska, verska stran ne bo skušala enostransko in pristransko zlorabljati ter politično” kapitalizirati svojih “junakov” in/ali “žrtev”, ampak da bomo vsi sprejemali tragične posledice vojne, revolucije in državljanske vojne kot kompleksno, zapleteno in nespremenljivo ter nepopravljivo zgodovinsko dejstvo, o katerem smo se dolžni čim bolj celovito in poglobljeno poučiti in ga razumno sprejemati ter zrelo spoštovati.
    Celo stoletje smo v Evropi potrebovali, da obravnavamo tragične žrtve na številnih frontah 1. svetovne vojne kot enako tragične, in sicer ne glede na to, v katerih in pod katerimi zastavami so padle in ne glede na to, kdo ima dandanes oblast na ozemljih, ki so prepojena s krvjo brezštevilnih in brezimnih žrtev nečloveškega “vojaškega stroja”.
    Ali bomo za žrtve 2. svetovne vojne in povojnih pobojev pri nas tudi potrebovali dolgih sto let, da bomo sposobni kot država in kot državljani vsem žrtvam priznati temeljno in univerzalno civilizacijsko pravico do spoštljivega pokopa, do človeško prepoznavnega dostojanstva lastnega imena ter do veljavno izdanega mrliškega lista?

  4. Kosti očetovih treh stricov so še vedno rezmetane v množičnih grobiščih in še vedno nimajo pravice do dostojnega pokopa in imena na kriźu. Noben od njih ni bil vojak nasprotne strani. Civilisti. Botra še vedno ne ve, kam so zakopali očeta in mater, oba civilista. Sama je krepko v letih, opravičila še ni dočakala in nikoli ni imela priložnosti prižgati svečko na grobu staršev. Ubili so ju, ko je sama bila še dojenček. Povsem enako usodo so doživeli tudi starši moje tete, sama je že precej onemogla od starosti in nikoli ni imela možnosti, da bi zmolila na njunem grobu. To je sedem pobitih v eni sami družini, pretežno civilistov, edino za tetinega očeta ne vemo, mati je bila, domnevam, civilistka, saj je imela majhne otroke, teto so dali na Petrička, brata pa v posvojitev ljudem, ki so uspeli migrirati v Nemčijo. G. Predsednik, v 21. stoletju smo. Ena družina, sedem brezpravno pobitih. Brez groba. To ni sprava, to je sprenevedanje. V Tezenski dobravi jim, spoštovani predsednik, vi in vaši niste dovolili dati imen. Ker bi se razkrila zelo nerodna okoliščina, da so med pobitimi prevladovali civilisti – ženske in otroci. Odkopljite grobove, dajte jim imena, za božjo voljo! In prepivejte te teroriste ZZBNOB ( in vihranje jugoslovanskih zastav ter zvezd zličinca Tita in njegovih pristašev po Sloveniji) , tam ni nobenega partizana več! Vsaj to!

  5. Kako je mogoče, da je vnuk komunistke glavni minister v Janševi vladi in ima več ministrov kot vi? Ali resnično mislite, da se vam za hrbtom ne posmehuje? Zakaj, za nekaj dni ne odstopi in odstrani onega odvetnika, ki vodi DZ? En dober teden bi ministroval oni Simon Zajc potem bi ga pač postavili nazaj za ministra. Ste prepričani, da nista še vedno spajdašena in ne načrtujeta diverzantske akcije? Nečesa kar bo hujše od nuklearne bombe?

  6. Kosti pobitih naši politiki, sploh desni, pritlehno izkoriščajo za politikantstvo in nabiranje točk. Grdo in sramotno. Če bi res bila taka želja, kot pravi Dežman, bi to že davno lahko uredili, tako pa se bodo na teh kosteh pasle še prihodnje generacije kravatarjev.

    • _berta, kdaj boš dojel/la, da je Cerkev izven političnega okvira, nadpolitična.
      Ima pa vso pravico, da se opredeli do družbenih vprašanj. Torej je avtomatsko vedno v opoziciji proti totalitarnim sistemim, kot so na primer stalinizem itd.

      Domobrance so pa stalinisti sami ustvarili, z razkolom so lažje speljali revolucijo.

      _berta, bilo bi dobro, če prebereš Možinovo monografijo. Ves aparat rdečih zgodovinarjev v njej ne uspe najti napak/laži. Da o strokovnosti Pirjevčeve monografije tukaj ne zgubljamo besed…

      Hruščev je v Združenih Narodih vpil, da so ZDA parazit človeštva, pa revež ni vedel, da bi bila ZSSR brez pšenice iz ZDA lačna. Sestradana.
      _berta, bodi modrejši od njega in kaj preberi.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime