Na kavici z begunci v Berlinu
POSLUŠAJ ČLANEK
Nekaj čez sedmo zvečer sem v iskanju prostorov evangeličanske skupnosti v berlinski četrti Prenzlauer Berg naletela na večstanovanjsko poslopje, pri katerih ni bilo zaklenjenih vrat.
Pot me je vodila skozi ozek hodnik do majhne dvorane, kjer se je ob strani miza šibila od čaja, kave, sadja in drugih dobrot. Tam se je odvijalo iskano: Begegnungscafe, ali v prevodu: kavarna srečevanja beguncev z domačini.
Vsakotedenski dogodek se je razvil iz ekumenske pobude berlinske zveze katoliške mladine in evangeličanske skupnosti v tej četrti.
»Kako ste kaj preživeli velikonočne praznike?«, sem zaslišala vprašanje ob vstopu v sobo. »Obredi so bili povsem drugačni kot v Siriji,« je omenil Jozef, informatik, ki je pred prihodom v Nemčijo študiral in delal v Damasku. »Pri nas umivanje nog traja veliko dlje.«
Omenil je tudi, da cvetno nedeljo v Siriji praznujejo s – palmovimi vejami, kar je pogovor zapeljalo k oljčnim vejicam in tudi k med nekaterimi Nemci manj poznanim butaricam.
26-letni Alaa iz Alepa, ki je v Nemčiji že dobro leto, pravi, da trenutno išče službo v varovanju ali prevozništvu. Glavna ovira je jezik, saj še ni opravil izpita na ravni B1, ki ponavadi spada med osnovne pogoje za pridobitev službe. Zakaj ne bi raje iskal službo v berlinskem javnem prometu, saj ravno iščejo voznike, se zglasi predlog. Že se začne brskanje po spletu, in razočaran vzdih – njegovo znanje nemščine ne zadostuje.
Tudi Jozef se bori z nemščino – izpit B1 je sicer že opravil, vendar bi rad nadaljeval izobraževanje na univerzi, zaradi česar mora opraviti izpit za nivo nemščine C1. »V Siriji sem študiral v angleščini,« pravi.
S študijem bi prav tako rad nadaljeval Elias, ki je pred vojno v Damasku zaključil prvo leto študija ekonomije. Da bo dosegel nivo C1, bo trajalo še nekaj časa, ki ga koristi za iskanje študijskih programov – preko pametnega telefona.
Ob srkanju čaja sem se tudi sama predstavila od kod prihajam in kakšen jezik govorimo v Sloveniji. Kmalu se razvija živahna debata o nemških in arabskih dialektih in kdo koga v arabsko govorečem svetu sploh razume.
Prvi srečevalci se spominjajo, da je bilo druženje v svojih začetkih leta 2015 težko, saj begunci niso znali nemško, Nemci pa ne - arabsko. Le eden je govoril oba jezika in tako prevajal za vse.
Po več kot letu dni so begunci že osvojili osnove jezika, zaradi česar pogovor na srečanjih vsak četrtek zvečer ob sedmih poteka precej bolj gladko. Pri kakšni domači nalogi ali jezikovnem vprašanju Nemci beguncem z veseljem priskočijo na pomoč.
Razpravi ne uide niti nemška birokracija. »V Siriji terminov ni,« je čakanje na komentiral Mosaab, učitelj iz Damaska. »Tu je treba čakati še na termin, s pomočjo katerega do zdravnika prideš šele čez nekaj tednov. Pri nas to pomeni, da je bolnik že mrtev.« Sogovorniki so se namuznili in že se je odprla razprava o obiskih pri zdravniku in izpolnjevanja formularjev.
Vsesplošnemu klepetu ni ušlo niti napovedano veliko praznovanje znotraj evangeličanske skupnosti konca maja in striktno nemško ločevanje odpadkov.
V prijetnem vzdušju sta dve uri minili kot bi trenil. Samo še skupno pospravljanje prostora in posode in slovo. Do naslednjega četrtka ob sedmi uri zvečer.
Pot me je vodila skozi ozek hodnik do majhne dvorane, kjer se je ob strani miza šibila od čaja, kave, sadja in drugih dobrot. Tam se je odvijalo iskano: Begegnungscafe, ali v prevodu: kavarna srečevanja beguncev z domačini.
Vsakotedenski dogodek se je razvil iz ekumenske pobude berlinske zveze katoliške mladine in evangeličanske skupnosti v tej četrti.
»Kako ste kaj preživeli velikonočne praznike?«, sem zaslišala vprašanje ob vstopu v sobo. »Obredi so bili povsem drugačni kot v Siriji,« je omenil Jozef, informatik, ki je pred prihodom v Nemčijo študiral in delal v Damasku. »Pri nas umivanje nog traja veliko dlje.«
Omenil je tudi, da cvetno nedeljo v Siriji praznujejo s – palmovimi vejami, kar je pogovor zapeljalo k oljčnim vejicam in tudi k med nekaterimi Nemci manj poznanim butaricam.
26-letni Alaa iz Alepa, ki je v Nemčiji že dobro leto, pravi, da trenutno išče službo v varovanju ali prevozništvu. Glavna ovira je jezik, saj še ni opravil izpita na ravni B1, ki ponavadi spada med osnovne pogoje za pridobitev službe. Zakaj ne bi raje iskal službo v berlinskem javnem prometu, saj ravno iščejo voznike, se zglasi predlog. Že se začne brskanje po spletu, in razočaran vzdih – njegovo znanje nemščine ne zadostuje.
Tudi Jozef se bori z nemščino – izpit B1 je sicer že opravil, vendar bi rad nadaljeval izobraževanje na univerzi, zaradi česar mora opraviti izpit za nivo nemščine C1. »V Siriji sem študiral v angleščini,« pravi.
S študijem bi prav tako rad nadaljeval Elias, ki je pred vojno v Damasku zaključil prvo leto študija ekonomije. Da bo dosegel nivo C1, bo trajalo še nekaj časa, ki ga koristi za iskanje študijskih programov – preko pametnega telefona.
Jezikovni zapleti
Ob srkanju čaja sem se tudi sama predstavila od kod prihajam in kakšen jezik govorimo v Sloveniji. Kmalu se razvija živahna debata o nemških in arabskih dialektih in kdo koga v arabsko govorečem svetu sploh razume.
Prvi srečevalci se spominjajo, da je bilo druženje v svojih začetkih leta 2015 težko, saj begunci niso znali nemško, Nemci pa ne - arabsko. Le eden je govoril oba jezika in tako prevajal za vse.
Po več kot letu dni so begunci že osvojili osnove jezika, zaradi česar pogovor na srečanjih vsak četrtek zvečer ob sedmih poteka precej bolj gladko. Pri kakšni domači nalogi ali jezikovnem vprašanju Nemci beguncem z veseljem priskočijo na pomoč.
Razpravi ne uide niti nemška birokracija. »V Siriji terminov ni,« je čakanje na komentiral Mosaab, učitelj iz Damaska. »Tu je treba čakati še na termin, s pomočjo katerega do zdravnika prideš šele čez nekaj tednov. Pri nas to pomeni, da je bolnik že mrtev.« Sogovorniki so se namuznili in že se je odprla razprava o obiskih pri zdravniku in izpolnjevanja formularjev.
Vsesplošnemu klepetu ni ušlo niti napovedano veliko praznovanje znotraj evangeličanske skupnosti konca maja in striktno nemško ločevanje odpadkov.
V prijetnem vzdušju sta dve uri minili kot bi trenil. Samo še skupno pospravljanje prostora in posode in slovo. Do naslednjega četrtka ob sedmi uri zvečer.
Zadnje objave
Vlada z novim pravilnikom spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
V Chicagu spor glede nezakonitih priseljencev
18. 4. 2024 ob 15:31
Škandalozno: Vlada namenja visoke nagrade provladnim medijem
18. 4. 2024 ob 12:36
Volitve na Hrvaškem – zmaga tradicionalnih vrednot
18. 4. 2024 ob 8:42
V Velenju vzklikali: »Lopovi! Lopovi!«
18. 4. 2024 ob 6:00
Bo moral občudovalec Hitlerja Urban Purgar znova v zapor?
17. 4. 2024 ob 17:46
Kako pripravljeni smo na katastrofe? Verjetno manj, kot verjamemo
17. 4. 2024 ob 16:15
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
1 komentar
AlojzZ
Hm! Zgleda da so to kristjani iz Sirije. Ja, oni so pravi begunci, za njih so prve varne države šele severno od Karavank.
OOOOOPPPSSSSS! NAPAKA! Bile so.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.