Na FDV jih skrbi za transspolne osebe, ki jih diskriminira privilegirana bela heteroseksualna večina

Vir foto: wikimedia
POSLUŠAJ ČLANEK
Včeraj se je na Fakulteti za družbene vede odvila razprava z naslovom Vključujoči in varni prostori: splaknimo diskriminacijo, v organizaciji FDV in Filozofske fakultete. Namen razprave je bil ozaveščanje o položaju in življenju transspolnih oseb v Sloveniji.

To so osebe, ki se na kakršenkoli način ne identificirajo s spolom, s katerim so bile označene ob rojstvu. Po besedah govorcev so transspolne osebe kot manjšina žrtve diskriminacije, saj jih sodobna družba ne sprejema, hkrati pa njihovi identiteti v veliki meri odreka legitimnost obstoja. Do njih je diskriminatorna privilegirana večina, torej bele heteroseksualne “cis gender” (tiste, ki se identificirajo s spolom, določenim ob rojstvu) osebe.

Povedali so, da je bilo kar 94 % transspolne populacije v Sloveniji v nekem trenutku podvržene diskriminaciji ali nasilju. Težje naj bi dobili službo, deležni naj bi bili nadlegovanja na ulicah, do njih pa naj bi bil nepravičen tudi izobraževalni sistem. Iz teh razlogov se mnogo transspolnih oseb ne razkrije; že razkritje samo je zanje zelo boleče, saj je okolje nesprejemajoče, oteženo pa jim je tudi nadaljnje življenje z identiteto transspolne osebe. Zato se raje poslužujejo t.i. “passinga”. To pomeni, da se v javnosti namesto s transspolno ali nebinarno identiteto rajši predstavljajo s spolom, določenem ob rojstvu, ali pa s tistim, ki so ga pridobile s spremembo spola.

Težava s stranišči


Sicer pa se je razprava v glavnem vrtela okoli stranišč. Binarna stranišča, torej tista, namenjena bodisi moškim ali ženskam, so do transspolnih oseb diskriminatorna, pravijo. Pogosto ne vedo, katero uporabiti, zato jim vzbujajo tesnobo in nelagodje. Ta dilema jih postavlja pred kopico vprašanj, predvsem o položaju njihove lastne identitete v družbi. Sprašujejo se, kako jih vidijo in sprejemajo drugi, predvsem zatiralska in privilegirana heteroseksualna “cis gender” večina, ki transspolnih oseb ne razume, ker živi v povsem drugi realnosti.

V izogib neprijetnim situacijam in v prid večji varnosti in vključenosti v družbo zato transspolne osebe ob podpori LGBT+ aktivistov predlagajo uvedbo nebinanega označevanja javnih stranišč, predvsem to velja za izobraževalne ustanove.

Po teh predlogih naj bi bila stranišča namesto z eksplicitnimi binarnimi oznakami za moško ali žensko stranišče odslej grafično označena s školjkami in pisoarji, ali pa bi bila spolno nevtralna, označena le z oznako WC. Na nekaterih fakultetah so takšna progresivna stranišča že uvedena, so še povedali.



[podcast_playlist series="tedenski-izbor" limit="7"]
KOMENTAR: Rok Frelih
Raziskave kažejo, da gre za motnjo pod vplivom družbenih trendov
Po klasifikaciji Svetovne zdravstvene organizacije je transspolnost opredeljena kot motnja identitete spola, v zadnjem času znana kot disforija spola, in spada med duševne in vedenjske motnje. Za namen zdravljenja medicina največkrat predpisuje psihoterapijo in hormonsko terapijo. Transspolnost trenutno doživlja razcvet. Po izsledkih raziskave, objavljene leta 2017 na ameriškem portalu National Institutes of Health, je med letoma 2006 in 2016 narasla s 150 oseb na 100,000 prebivalcev na 390; v desetih letih se je torej povečala za več kot dvainpolkrat. Kaj temu botruje? Spletna medicinska enciklopedija, izdana v okviru U.S. National Library of  Medicine pojasnjuje, da vzroki za nastanek transspolnosti lahko tičijo v genih, materničnih hormonih ali pa v vplivih, ki jih posameznik dobi iz okolja. Če bi bili vzroki zgolj biološke narave, bi bil delež takšnih oseb verjetno ves čas bolj ali manj enak. Tako pa vse kaže, da velika večina današnje transspolnosti izvira iz družbeno pogojenih motivov. Tako meni tudi stroka; D. O. Cauldwell, na primer, piše, da je razlog za motnjo nepravilen odnos na relaciji starši - otroci. Deček, denimo, tako občuduje svojo mater, da si želi postati ona. A to velja le za otroke, katerim starši pri vzgoji ne postavijo mej. Če upoštevamo, da je velika večina današnjih transspolnih oseb milenijcev, ki so bili deležni permisivne vzgoje, kjer se jim je vedno vse dovoljevalo, obenem pa niso doživeli nobenih omejitev, dobimo kombinacijo družbenih faktorjev, ki zlahka vodijo v vedenjske motnje. Temu v prid govori tudi raziskava zdravnice in raziskovalke dr. Lise Littman: večina otrok in mladostnikov, ki so se “razkrili”, je to storila pod vplivom vrstnikov in družbenih omrežij, pred tem pa niso kazali nobene nagnjenosti k transspolnosti (uporaba igrač ali oblek nasprotnega spola). Njihova transspolna identiteta je bila torej namišljena, ustvarili pa so jo le zato, da bi v transspolnem okolju dobili občutek sprejetosti, nato pa je navadno sledil žaljiv in odklonilen odnos do staršev, “cis” oseb in belcev, skratka, do večine, ki naj bi bila diskriminatorna. Z nasprotovanjem večini in igranjem vloge žrtve hočejo pritegniti pozornost in se uveljaviti. Ko govorimo o diskriminaciji, je potrebno stopiti korak nazaj: vsakdo je v življenju kdaj diskriminiran, če pa se to zgodi transspolni osebi, razlog za to večinoma išče v odklonilnosti okolja do njene identitete, čeprav ravno s slednjo ta oseba sama morda diskriminira “cis” osebe. Spomnimo se samo moških z žensko identiteto na športnih tekmovanjih. V mnogih primerih se zdi, da so transspolne osebe prej pozitivno diskriminirane kot pa zatirane. Sodobno družboslovje uči, da je spol relativen družbeni konstrukt in nima nič z biologijo. Torej, ne glede na to, v katerem spolu je oseba rojena, njen pravi spol je ta, za katerega se trenutno odloči, kdor pa se s tem ne strinja, je diskriminatoren. Raziskave pa so pokazale, da transspolnost in njej sorodni pojavi v največji meri niso plod prirojenih hormonskih neravnovesji, temveč modernih družbenih trendov, ki jih narekuje prevladujoča ideologija.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike