Na drugi strani urgence: Zakaj se je sistem zlomil

Foto: depositphotos.com


Zagotovo ste slišali za koga, ki je na urgenci čakal po več ur na pregled ali na prosto posteljo, celo več dni. Morda ste sami bili v takšnem položaju. Tokrat bi vam rad predstavil drugo stran, torej tisto, ki se dogaja onstran zidov urgentnih čakalnic, ker ravno urgence so kraj, kjer se v zadnjem času bije najhujša zdravstvena bitka.

Letos sem na študiju v tujini. V Slovenijo sem prišel za praznike, a sem si vzel nekoliko daljši dopust, da sem lahko prišel oddelat nekaj dežurstev in nekaj dni urgence. Najpogostejše vprašanje je, zakaj sem se za to odločil, če mi ni treba, ampak ko vidiš, v kako izčrpavajočih razmerah se dela v urgentnih centrih, je bolj na mestu vprašanje, zakaj ne bi ostal še kakšen teden.

Ta nekajmesečna odsotnost ti za trenutek omogoča pogledod zunaj. Videl sem kolege, ki imajo po šest 24-urnih dežurstev v enem mesecu, kako so kronično izčrpani in kako to vpliva na njihovo vsakdanje življenje. Delati 250 ur v mesecu vsak mesec je težko; oddelati te ure večinsko na urgentnih deloviščih pa je naravnost nečloveško. Vam povem eno skrivnost: Nihče ne dežura rad. Dežurstva so tudi nehvaležna, ker običajno pokrivamo več delovišč naenkrat. Ambulanta na urgenci, oddelek, pacienti, ki čakajo na sprejem, konziliarni telefon, eni še covid ambulanto. Pogosto se zgodi, da imaš dva prizadeta pacienta na različnih koncih in moraš koordinirati dve urgentni situaciji – naenkrat. Za mnoge je vir migrene, gastritisa, anksioznosti in nespečnosti.

Vsi smo raje z družinami, doma. Veste, tudi mi smo ljudje. Pa vendar se vsi zavedamo, da če nas ne bi bilo, naše družine, naši prijatelji in naša skupnost ne bi imeli nujno potrebne zdravstvene oskrbe. Zato oddelamo še šesto ali sedmo dežurstvo. Ampak ta moralni pogon že dosega svojo skrajno mejo.

Vsi smo raje z družinami, doma. Veste, tudi mi smo ljudje. Pa vendar se vsi zavedamo, da če nas ne bi bilo, naše družine, naši prijatelji in naša skupnost ne bi imeli nujno potrebne zdravstvene oskrbe.

Nekaj sodelavcev odhaja, nihče seveda ne prihaja na novo. En odličen zdravstveni tehnik v odhajanju mi je zadnjič rekel: Saj veste, vsak dan je slabše. Čemu naj vztrajam, ko vem, da bo jutri slabše kot danes?” In ostanem brez besed. Človeka, ki svoje življenje posveča drugim, so oželi eno stopnjo preveč in zdaj ima dovolj. Druga medicinska sestra, krasna, natančna in vedno nasmejana, je imela tokrat podočnjake, s turobnim glasom mi je samo rekla češ, ostanite v Ameriki, kaj še tukaj delate.

Zakaj je stanje v urgentnih centrih tako napeto?

Zagotovo se pozna zasičenost primarnega nivoja, kjer ne uspejo pregledati vseh pacientov. V nekaterih krajih je stiska izjemna in se odraža v velikem številu napotitev na urgenco, ponekod je napotitev na urgenco rešitev bolj za zdravnika kot pa za pacienta. V bolnišnicah velikokrat pojamramo o upravičenosti prejetih napotnic, ker kdaj pa kdaj pridejo ljudje brez potrebe. Ampak, če sem iskren, nam ni težko biti generali po bitki v urgentnih centrih, ki imajo ves laboratorij, vso možno opremo in kup specialistov na voljo.

Ponekod je napotitev na urgenco rešitev bolj za zdravnika kot pa za pacienta.

Drug izziv so bolnišnične kapacitete. Zaradi pomanjkanja kadra so postelje v bolnišnicah polne. Spraviti pacienta na oddelke je cel podvig: Zdravniki klicarimo po bolnišnici (in drugih bolnišnicah), da najdemo prosto posteljo za našega pacienta in za to posteljo barantamo, kot da bi šlo za lastne starše. Posledično so opazovalnice postale zasilni oddelki, kjer pacient odleži, dokler ne najdemo prostora zanj. To je dodatna obremenitev tudi za urgentne sestre, ki jih redko kdo vpraša, ali je njih dovolj. Na urgenci se argument o pomanjkanju kadra konča: Kdor pride na urgenco, mora pač biti oskrbljen, kar od tam zaposlenih in razporejenih zahteva enormen napor in ima svoje posledice v veliki fluktuaciji kadra.

Te strani zgodbe ljudje ne morejo spremljati. Razumljivo je, da vidijo polno čakalnico v urgentnem centru in se jezijo na tiste, ki jih vidijo. Zadnjič so mi “grozili”, da bodo poklicali novinarje – jaz pa sem si mislil, da bom kar sam napisal in objavil.

Včasih se zgodi, da ima pacient občutek, da se z njim nihče ne ukvarja, če ni fizično v ambulanti. Naj ta del pojasnim: Če pacient čaka pred ambulanto, jaz spremljam pojavljanje rezultatov laboratorijskih izvidov, naročim kakšno preiskavo glede na nove podatke, gledam, če je že opravil rentgen, če je rentgen že viden v računalniku, se dogovarjam za nadaljnje preiskave, delam plan zdravljenja ali konzultiram specialista drugih strok – to pa takrat, ko vidim nekaj v izvidih ali klinični, kar mi ni všeč, in poskusim pacientu rešiti morda še kakšno težavo.

Zadnjič smo odkrili rak kože, drugi dan levkemijo, tretji dan revmatološko bolezen. To delamo za več pacientov vzporedno, tudi za tiste, ki čakajo v opazovalnici na sprejem k nam, saj jih mora nekdo voditi. Ko pride pacient prvič v ambulanto, sem jaz že pogledal zgodovino, zdravila v sistemu in napotnico, s katero pride. Ko ga po pregledu povabim drugič v ambulanto, takrat imam praviloma večino obravnave že zaključene. Četudi ne vidite vmesnih korakov, vam zagotavljam, da je teh največ, ko ste zunaj pred ambulanto.

Plačani slabše od serviserjev bojlerjev, a denarja v sistemu dovolj

O plačilu je bilo izrečenega veliko. Plačilo je slabo: Vsaka ura popravila računalnika ali bojlerja je ovrednotena dvakrat ali trikrat toliko kot moja ura na urgenci. Res je, da tisti, ki delajo največ časa in so najboljši strokovnjaki in profesorji, imajo višje plače. Večina pa ima za 40-urni teden precej povprečno plačo, zdravnik začne kariero celo z minimalno.

In zdaj, če ste slišali, minister Bešič Loredan grozi z objavo plač določenih zdravnikov. Vsaka grožnja je tak poden, da bi terjalo takojšen odstop ministra Loredana, ki se še kar ni zgodil, pa bi se moral – že včeraj. In vendar, te grožnje so nedostojne tudi zato, ker nihče nima višje plače, kot jo je imel Golob v Gen-I. In če si visoke plače ne zaslužijo naši največji zdravstveni strokovnjaki, kdo naj si jih zasluži?

Dokler se vaš zdravnik vozi v starem golfu, dobavitelj preplačane medicinske opreme pa z zasebnim letalom, je denarja več kot dovolj.

Res je, da višje plače ne bodo rešile sistema, zato ker plača ni namenjena reševanju sistemov, ampak nagrajevanju opravljenega dela – in tako kompleksno delo preprosto ne more biti vredno pol toliko kot popravilo bojlerja. Sistem se bo rešil, ko bomo opustili sovjetsko zasnovo zdravstva in sprejeli zdravstveni sistem, kot ga imajo naše severne sosede, ampak to je tema za drugič.

Glede financiranja recimo bobu bob: denarja je v sistemu dovolj. Dokler se vaš zdravnik vozi v starem golfu, dobavitelj preplačane medicinske opreme pa z zasebnim letalom, je denarja več kot dovolj. Kaos v zdravstvu je priročna kulisa, da se v ozadju dogajajo sumljive poteze. Ste opazili, da so HSE (Holding Slovenskih Elektrarn) dokapitalizirali s 500 milijoni evrov? Torej dali so več denarja tja, kjer so plače po 14.000 evrov na mesec. Najbrž niste vedeli, ker se take stvari delajo po tihem. Mimogrede, 500 milijonov evrov je 74.000 evrov na vsakega zdravnika, 500 evrov na vsakega davkoplačevalca. Ampak baje plešemo. Oz. plešejo.

Ni presenečenje, da se je zdravstveni sistem zlomil. Presenečenje je le, da je tako dolgo zdržal. Kot proti zahodnemu Berlinu, zdravstveni delavci odhajajo iz takega sistema. V zasebništvo, v tujino ali ven iz medicine. Celo iz bivše Jugoslavije ne hodijo več k nam, kar vlada pripisuje bojda nečloveškim izpitom iz slovenščine, kar je žaljivo tako za nas kot za njih, ki gredo raje v Nemčijo ali Avstrijo, kjer se prav tako morajo naučiti jezika. Posledično nas je zdravnikov v Sloveniji statistično premalo, predvsem v strokah, kjer ni možnosti za delo drugje (pri zasebnikih). Zakaj bi kdo šel specializirati zato, da si potem ne more privoščiti varstva za otroke, ker varstvo stane več, kot dobi plačano dežurstvo?

Kljub vsemu gre za poslanstvo, ki ga opravljamo radi. Vsakič, ko ob zaključku dežurstva hodim domov, nazadnje včeraj zjutraj, grem v mislih skozi paciente, če nisem česa pozabil ali če bi lahko naredil kaj drugače. Ta miselna telovadba se zliva z zadovoljstvom, da smo kljub težavam in preprekam naredili nekaj dobrega in koristnega za našo skupnost. Strnjeno v en stavek, kot običajno zaključim navodila pacientu: Če nas rabite, smo tu.

26 komentarjev

  1. Problem slovenskega zdravstva zagotovo ni zreduciran na posameznega zdravnika, ki v sistemu plava, kot ve in zna. Problem je sam zdravstveni sistem. To je socialistični dinozaver, ki je preživel razpad nekdanjega jugosocializma, zdaj pa je v agoniji.

    Nekaj pa je jasno: Metuzalemi kot je Keber, ki je za povrh imel svojo priložnost za sanacijo sistema, problema ne bodo rešili. Kdor je del problema, ni del rešitve. Sploh je sumljivo, da se človek njegovega kova preriva nekam v medijsko ospredje v imenu civilne družbe, pri čemer govori, kot da mu je vse jasno. Pove pa nič.

    Razsoden človek bi najprej zahteval objektivno analizo stanja in bi govoril na njeni podlagi. Kdor si predstavlja, da vse ve kar po svoji intuiciji – beži od njega…

    • Rasputin, odličen komentar.
      Dodala bi še samo to, da je prvi korak – referenčne cene in nadzor nad naročanjem. To je glavni vir odtekanja denarja v privatne žepe. Letno ponikne zaradi preplačil 500 milijonov!

      In aktualni minister je kot prvo potezo – referenčne cene ukinil! Razumi kdor more. Sporočilo je jasno – plenjenje se nadaljuje!

  2. Sistem zravstva se je sesul zaradi enakih razlogov, kot je sesuta vsa državna administracija, šolstvo, vojska, policija, da o sodstvu ne izgubljam besed. Da se vrnem k zdravstvu, skoraj nihče od zdravnikov noče delati v primarnem zdravstvu družinske medicine, ker je tam najmanj denarja in visoka delovna obremenitev. Najboljši medicinski delavci odhajajo v tujini, nekaj malega jih je v bolnišnicah in to je to. Če npr. sediš nekje v čakalnici slavnega UKC, se v dveh urah čakanja mimo tebe sprehodi cela divizija tistih v belih, pa modrih pa zelenih haljah, vsi prenašajo neke papirje ali porivajo vozičke, ali pa nekaj parlamentirajo, v specialističnih ambulantah pa po polžje ali pa je celo tišina, ker tam ni nikogar. UKC je kolos brez duše, brez resnega upravljanja, gre samo za zapravljanje in za plačevanje horde nekoristnih raznobarvnih “halj”, ki so tam dobile službo po vezah in poznanstvih. Tako je praktično v vsej socialistični državni upravi, ki je v digitalizaciji ostala v letu 2000, na oblasti pa imamo politike ki plešejo, se zabavajo, imamo premierja, ki se stalno gleda v ogledalo in hodi kot baletnik in je prestrašen ter občutljiv kot kakšna razvajena nevesta in hoče imeti zasebno policijo, da bo odganjala vse, ki mu niso všeč. Bog se nas usmili !!!

  3. Za nastalo situacijo oz. naše zavoženo zdravstvo ste največ krivi zdravniki. Karkoli vam ne odgovarja, bi lahko spremenili oz. lahko spremenite. Vaša stroka zaseda vsa ključna mesta v zdravstvu, od izobraževalnih ustanov, zdravstvenih zavodov, bolnišnic, tudi minister je vaš človek. Če svojih sodelavcev, stroke, ustanov, ki jih vodite, oz. zdravstvenega sistema niste sposobni spraviti v red, prepustite mesto drugim.

    • Na tole se pa moram oglasiti.
      Thor, pojdite za en mesec delat v zdravstvo, potem pa komentirajte. Le čevlje sodi naj kopitar!
      P.S.: nikoli nisem delala v zdravstvu. Sem pa zmeraj dobila od zdravnikov pomoč, ko sem jo potrebovala. Večina mojih znancev tudi – z redkimi izjemami. Zato cenim njihovo delo.
      Ni naloga zdravnikov, da se ukvarjajo s politiko. Ko bodo naši politiki prisiljeni sprejeti, da se zdravstvo po socialistično ne da urejati, bo prišlo do sprememb.
      Še nekaj je: življenjska doba se daljša in starejši potrebujejo več obravnav kot mladi. Življenjski tempo je hud, daljša se aktivna doba v službi – nekateri tega ne zmorejo in iščejo zdravniško pomoč – v tistih letih, ko si bili naši dedki in babice že na britofu in niso več potrebovali dohtarja. Preživetveni čas hudih bolezni (n.pr.rak) se je povečal, a ti bolniki rabijo stalno oskrbo. Pa tudi sicer ljudje pogosteje obiskujemo zdravnika kot so to počeli naši starši.
      Ne zdravniki – politika je kriva za situacijo, v kateri smo. Socialistična merila, na pamet planiranje (ZZZS), uravnilovka (enotni plačni sistem – katastrofa!), birokracija, korupcija … vse to je dr. Potočnik lepo napisal. Moje mnenje: dokler nam bodo zdravstveni sistem urejali Kebri, Milojke in Loredani, ne bo napredka.

      • Ja, res: politika je kriva. Kdo pa vodi zdravstveno politiko? Duhovi?
        Menda zdravniki. Seveda ne vsi, temveč peščica, ki je tudi odgovorna za zdravstveni sistem.
        Lahko vsi zdravniki nesebično izgorevajo (kar je sicer za večino ravno ne velja), če zdravstveni vrh, ki odloča o bistvenih zadevah, vodi zgrešeno politiko, potem je ves sistem razglašen.
        V zasebnih zdravstvenih ustanovah pri nas ni korupcije, ni slabe organizacije dela, ni slabo izkoriščenih aparatur, ni pohajkovanja osebja po hodnikih, ni zagrenjenih in pogosto zadirčnih zdravstvenikov …
        In ne nazadnje: Pacient pri zasebnikih ni le delovni predmet.

      • *a, res: politika je kriva. Kdo pa vodi zdravstveno politiko? Duhovi?
        Menda zdravniki.*

        To bo, ja. Menda imajo zdravniki večino v parlamentu, kjer se potrjujejo zakoni in usmeritve zdravstvenega sistema. In vsi z evforijo podpirajo ZZZS in ostalo socialistično navlako.
        Mogoče pa ti veš, v kateri bolnici ali ZD je kot zdravnica delala Milojka Kolar, preden je postala ministrica “za zdravje”?

      • Ja, seveda, ena minisrtrica Kolarjeva, ki ni bila iz zdravniškega ceha, je zdaj kriva za vse. Ona je bila v ospredju, zdravstvena mafija pa v ozadju. Odlična lutka.

        Zdravniki vodijo javni zdravstveni sistem in te odgovornosti ne morejo prenesti na nikogar drugega. Če bodo zahtevali samo višje plače, ne bo nikoli bolje.

        Če se slovenska politika koga boji, se boji zdravnikov. Saj jim ustreže čisto v vsem, kar zahtevajo. Prolem je v tem, da zahtevajo zgolj višje plače.
        Še medijev se politiki ne boji tako kot dohtarjev…

    • Zdravnik lahko optimizira svojo lastno ordinacijo, ne more pa drzavne organizacije.
      Ko sem bil prvic pri zobozdravniku v Nemciji (privatnik, drzavnih tam ni), sem bil presenecen nad organizacijo. En sam zdravnik je imel tri sobe, tri stole in tri asistentke. Vsi so delali kot mravlje, asistentke so pripravljale paciente, delale rentgen in opravljale administracijo, zdravnik je samo krozil od enega stola do drugega in se ukvarjal samo z bistvenim. Ker si bili casi “obdelave” planirani v nulo, pacient ni cakal v cakalnici vec kot deset minut. Zdravnik je tako “oddelal” neprimerno vec pacientov in seveda tudi mnogo vec zasluzil, kot pa ce bi mu organizacijo in sredstva urejala neka drzavna administracija.
      Podobno je tudi pri osebnem zdravniku. Gre za “stroj”, kjer vsako kolesce dela svoje delo.

    • Tokrat se strinjam s Thorom.
      Dodajam pa, da je vsak minister, ki je skušal kaj spremeniti padel, pa tudi vlade so padle. Niso sicer vsi zdravniki takšni, vendar so njihove najbolj vplivne organizacije, zbornica in Fides, ravno del problema oziroma tisti, ki zavirajo spremembe, ker jim obstoječi sistem odgovarja.
      Seveda Janša ni imel nikoli problemov z tema zdravniškimi organizacijama, ker jih je pustil pri miru. Seveda pa so se problemi kopičili.
      Nekateri skušajo prikazati proteste in zahteve pacientov kot mešanje v stroko in neke vrste samoupravljanje, vendar takšno razmišljanje zavaja. Gre namreč za razmerje med uporabniki in izvajalci storitev in uporabniki tu imajo vso pravico pritiskati na izvajalce in to ni nobeno samoupravljanje in socializem, temveč normalno pozicija v okviru kapitalizma.

  4. Bom povedal; sam sem imel z urgenco čudovite izkušnje. Tja so poslali mojo 90-letnomamo, ker je pač zatavala po mestu. Sam sem slep in je po videzu ne bi mogel identificirat. Zdravnik je bil toliko priseben, da je vklopil zvočnik in sem mojo mamo slišal. Žal ni našel prostora na psihiatriji in je s svojo, včasih bolj, včasih manj vidno demenco prišla domov, sam pa živim na Ptuju; res je, sama živi, ker bi potrebovala, ko bi bil ob njej, oba nekoga, da nama pomaga!

  5. In spet bomo nadaljevali hojo po lastni poti v zdravstveni socializem.

    Pa v resnici ne bi bilo treba storiti nič drugega kot prepisati avstrijski, nemški ali švicarski zdravstveni sistem, kjer menda že destletja vse teče tako kot je treba.

    Morda se pa kdo boji, da bi bilo naenkrat dovolj denarja v zdravstvu in manj ali nič tam, kjer ne bi smel biti.

  6. “Dokler se vaš zdravnik vozi v starem golfu, dobavitelj preplačane medicinske opreme pa z zasebnim letalom, je denarja več kot dovolj.”

    Še v Jugoslaviji je imel znan plastični kirurg (velik strokovnjak!) prometno nesrečo. V njegov avto se je zaletel nek Avstrijec. Zdravnikov avto: poljski fiat 126 imenovan tudi bolha. Oba z ženo sta umrla.
    V tistem času sem lahko spremljal zdravniške plače. Katastrofa! Vsak visokokvalificirani varilec je imel boljšo.

  7. Ponavljam.
    Bogdaj dober dan vsem.
    Hvalabogu imam OK zdravnico od prej.
    Je bil pa uveden pred časom nov, sicer dobronamerno mišljen IKT način
    za stik
    me pacienti in zdravniki: IKT platforma “GOSPODAR ZDRAVJA”,
    ki je računalniško korektno zasnovan,
    a za tiste, ki nimajo PC-jev, za tiste, ki niso računalniško spretni
    je ta
    dobromišljeni projekt – neuporaben.
    Stik osaja – na trh tirih: osebn obisk v ordinaciji, po telefonu, preko GOSPODARJA ZDRAVJA,
    Stik
    preko e-pošte – z zdravniki – ni možen.
    Skratka v javnem zdravstvu j problemov vedno – vse polno.
    L.r.
    vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan: ne želim replik in ne odgovarjam na replike t.i. proputinistov, zagovornikov komun-socializma, sovražnikov slo RKC vere in Cerkve itd Imam jih blokiarne, njih branja nevrednih zapisov ne vidim, ne berem.

    • Nič nisi povedal, tiho pa tudi nisi bil.
      Pozabil si napisati, je treba pritisniti tipko enter v programu “gospodinja zdravja”.
      (Poimenovanje “gospodar zdravja” diskriminira ženske, zato ga ni pripročljivo uporabljati. Urad za enake možnosti je že odprl/a dosje na to temo in bo v svojem letnem poročilu opozoril/a na diskriminacijo žensk Državni zbor, vlado, predsednico republike in ostale pristojne ter seveda medije.)
      Problem je tudi v tem, da na tipki enter nič ne piše, tako da tudi funkcionalno pismeni ne bodo vedeli, kam pritisnti, kaj šele funkcionalno nepismeni.

Komentiraj