Muslimanska manjšina v državi, ki je ne bi pričakovali

Turist, ki obišče Varšavo, se skoraj ne more ogniti obisku pokopališča Powązki, kjer je pokopanih več znanih poljskih imen, od Chopinove družine do režiserja Krzystofa Kieślowskega. Pokopališče, ki je namenjen večnemu počitku katoliških duš, je resnično ogromno in se je v njem zaradi gosto posajenih dreves ter velikega števila slikovitih nagrobnikov prav lahko izgubiti. 

Zaradi svoje pestrosti in barvitosti, ki jo ponuja topla in sončna jesen, ni zato nič čudnega, da lahko novopečeni varšavski turist spregleda, da se čez cesto nahaja še eno, čeprav veliko manjše, pa zato ničkaj manj urejeno pokopališče, poznano pod imenom Tatarsko-muslimansko, ki pa je kljub temu že več desetletij zaščiten pod okriljem varstva kulturne dediščine.

Razlika v velikosti in splošni prepoznavnosti pokopališč lepo odraža odnos do muslimanske prisotnosti na poljskih tleh.     

Tatari so se na območju Poljske naselili že v 14. stoletju

Poljska velja za eno izmed religiozno najbolj homogenih evropskih držav: več kot 85% prebivalstva se prišteva med katoličane.

Malo manj pa je znano, da  je hkrati dom eni izmed najstarejših stalno prisotnih muslimanskih skupnosti v Evropi: na teritorijih današnje vzhodne Poljske, Litve in Belorusije, ki so tedaj sestavljali Veliko litovsko kneževino, so se že v 14. stoletju naselili Tatari, znani pod imenom Lipka. V zameno za svoje vojaške veščine in služenje v poljsko-litovski vojski so lahko vse do razpada kneževine v 18. stoletju ohranili svojo kulturo in veroizpoved, sunitski islam, poleg tega pa so dobili plemiški naziv ter predstavništvo v poljsko-litovskem parlamentu.

Zgoraj omenjeno pokopališče so v Varšavi odprli sredi 19. stoletja. Čeprav se danes na nagrobnikih uzre tudi imena muslimanov iz drugih držav, je bilo pokopališče prvotno namenjeno večnemu počitku muslimanskih vojakov ruske carjeve armade, naknadno tudi 'poljskim' muslimanom.

Ob ponovni osamosvojitvi Poljske leta 1918 dalje so muslimanski fantje, ki so bili vpoklicani v poljsko vojsko, poslali v Tatarsko konjeniško eskadrilijo, zaprisegli pa so glavnemu imamu poljske armade.

Vprašani tatarsko manjšino ne povezujejo z 'islamom na Poljskem'

Danes območju Poljske živi le okoli 2.000 Tatarov, kar je le majhen delež današnje 35.000-članske poljske muslimanske skupnosti. Kljub temu pa se na Tatare vsaj na uradni ravni ni pozabilo: so uradno prepoznana manjšina, leta 2010 pa so v Gdansku celo postavili kip tatarskega konjenika. Na otvoritev kipa je prišel celo tedanji poljski predsednik Bronisław Komorowski, ki je v svojem govoru poudaril pomen Tatarov pri osamosvajanju Poljakov.

Danes območju Poljske živi le okoli 2.000 Tatarov, kar je le majhen delež današnje 35.000-članske poljske muslimanske skupnosti.

Zanimalo me je, koliko se te muslimanske manjšine, ki je odigrala precej tehtno vlogo v poljski zgodovini, zavedajo sami Poljaki. Odpravila sem se na varšavske ulice in presenečeno ugotovila, da je ob vprašanju, koliko kaj vedo o islamu in muslimanih na Poljskem, na plan prišlo vse kaj drugega kot omemba Tatarov.

Šele pri podvprašanju 'Kaj pa Tatari na poljskih tleh, ste že slišali kaj o tem?' so se zgolj nekateri sogovorniki spomnili, da so nekaj o tem slišali pri zgodovini v šoli ali pa po novicah na televiziji, in zgolj Agnieszka, študentka mednarodnih odnosov mi je odločno potrdila pomen njihove predvsem vojaške vloge na poljskih tleh. Kasia, študentka zgodovine, je priznala, da ob vprašanju na njih ni niti pomislila, čeprav je vedela za njih, ker so že tako tesno prepleteni s poljskim narodom in kulturo.

Po več informacij 'na vzhod'?

Tako majhno varšavsko pokopališče, pa toliko novih odkritij. Če se boste kdaj sprehajali po Varšavi, ga le obiščite.

"Verjetno bodo o Tatarih vedeli kaj več, če se odpraviš v okolico Białystoka in na mejo s Belorusijo, kjer dejansko še obstajajo tatarske vasi in kjer še gojijo tatarsko kulturo," je moje začudenje nad nepoznavanjem priznane manjšine komentiral študent prava Pawel.

Podobno mi je svetovala knjižničarka Iwona, ki je ob tem dodala, da je po drugi svetovni vojni na Poljskem postalo nepriljubljeno biti pripadnik druge narodnosti, da se je posledično veliko ljudi zamaskiralo pod lažno 'poljsko' identiteto in da je morda tudi to razlog za nepoznavanje takšnih manjšin.

Tako majhno varšavsko pokopališče, pa toliko novih odkritij. Če se boste kdaj sprehajali po Varšavi, ga le obiščite.