Multikulturalizem ali multiparalelizem?

Avatar
0

Politološka študija je pokazala, da se z večanjem raznolikosti v družbi manjša družbena angažiranost in sodelovanje posameznikov.

V današnjem času, ko gledamo pozive od Združenih narodov [1] do filozofskih predhodnikov Evropske Unije [2] k opustitvi narodne identitete in homogenosti, se lahko vprašamo, v kakšno življenje vodi takšna politika v praksi.

Skrito na obrobju akademskega sveta, ki je danes na samodeklariranem »demokratičnem« in »svobodnem« zahodu potisnjeno na rob prepoznavnosti, najdemo študijo [3],[4] politologa Roberta Putnama, po kateri »z večanjem raznolikosti (multikulturalizma) v družbi manj ljudi odda glas na volitvah, manj se jih ukvarja s prostovoljstvom, dobrodelnostjo in skupnimi projekti. V najbolj multikulturnih skupnostih je medsosedsko zaupanje na približno polovični stopnji zaupanja v homogenih skupnostih. Praktično vsi kazalci družbenega sodelovanja so nižji v multikulturnih skupnostih.« Dodatno je »najbolj presenetljiv izsledek ta, da stopnje zaupanja v multikulturnih okoljih ne upadejo samo med skupinami, temveč tudi med posamezniki v isti skupini.«

Težava ni zunaj, ampak znotraj

Glede na to, da je multikulturalizem praktično zapovedana doktrina celotnega zahoda, ni nenavadno, da je Putnam, sicer samodeklarirani levičar, sprva leta 2000 objavil zgolj osnutek in šele sedem let kasneje po temeljitem preverjanju morebitnih drugih interpretacij zbranih podatkov celotno študijo.

Kritika multikulturalizma se v javnem diskurzu običajno zanemari z obtožbami o rasizmu in šovinizmu (občutku večvrednosti) kritikov, kar je izkrivljanje stališča. Niso težava »druge« skupine, temveč multikulturalizem sam.

 Ostane le »česa nočemo«

Kultura obsega skupno identiteto, njej lastno edinstvenost, vrednote, ki določajo, kaj je dobro, kaj nezaželeno in nerelevantno, utemeljitev teh vrednot na filozofiji in teologiji ter skupno zgodovino prednikov, ki so s to kulturo preživeli in uspeli. Kultura zagotavlja upoštevanje pravil s skupinskim pritiskom in osamitvijo – ostracizmom posameznikov. Ne potrebuje državnega aparata in množice zakonov za svoje delovanje.

Množičnost kultur povzroči, da se družba kot celota zreducira na skupni imenovalec vseh kultur, ki je toliko manjši, kolikor bolj različne so kulture. Konsenz družbe se ohrani zgolj še na dogovoru česa nočemo, na nekulturo brez skupnega cilja oziroma antikulturo prepovedi: Nočemo sovražnega govora, nestrpnosti, neenakosti ali pa na stremenju k praznim pojmom, kot so svoboda ter golemu ekonomizmu in komercializmu napredka in blaginje. Družba se preobrazi v množico ekonomskih transakcij in birokratskega legalizma, ki ga je zaznal že Solženicin v svojem znamenitem nagovoru na Harvardu [5]:»Prostovoljnega omejevanja praktično ni.

Vsak deluje na skrajnem robu zakonitega. Naftna družba je v pravnem smislu brez krivde, če pokupi inovacijo uporabe novega energetskega vira z namenom, da bi preprečila njegovo uporabo. Proizvajalec hrane je pravno brez krivde, če zastrupi izdelek z namenom, da podaljša rok trajanja: konec koncev, ljudje imajo svobodo, da ga ne kupijo.«

 Če smo vsi enaki, smo tudi vsi zamenljivi

Takšna kultura ne-jev je obraz »multikulturalizma, ki deluje« v milijonskih metropolah zahodnega sveta, kjer posameznik »boljše rešuje probleme v multikulturnih kot v homogenih skupinah«, kot pravijo Putnamovi kritiki [4]. Priročen je za multinacionalke in sodobne formalistične države, za katere je relevanten zgolj numerični kazalec bruto družbenega proizvoda in (proračunskih) prihodkov. To je drugi konec palice egalitarizma, srhljivo podobnega svojemu navideznemu nasprotniku šovinizmu, po katerem smo za sistem, ki trdi, da smo vsi enaki, potemtakem tudi vsi zamenljivi.

V multikulturalizmu se vsaka skupina znajde v precepu pritiska med izbiro opustitve lastne identitete in podreditve dominantni antikulturi ali večinski kulturi ali pa med izbiro ohranitve identitete ter večnemu izstopanju, življenju v getu in izobčenju. Taka poniževalna dilema že sama po sebi sproža upore in nemire ali pa se pokaže kot multisegregacionizem, ko vsaka skupina, ki želi ohraniti svojo kulturo, živi v izoliranih četrtih.

 Potrebujemo meje.

Je naravna posledica dejstva: Če resnično želimo ohraniti raznolikost kultur, potrebujemo med njimi meje, kulturam lasten prostor, ki druge izključuje. V siljenju različnih kultur v isto družbeno okolje, v čemer se multikulturne države razlikujejo od imperijev, ki so si kulture zgolj politično in fiskalno podredili, povzročimo, da ljudje družbo in sistem začnejo doživljati kot tujek. Notranji razpad je, kot smo videli v Bosni, Iraku in podobnih državah Bližnjega Vzhoda in severne Afrike, odložen zgolj s prisilo, policijsko državo in despotskim režimom.

V množičnem mešanju kultur ni skupnega standarda obnašanja. Nasprotno, vsak ima pravico po svoje dojemati, kaj je kulturno in civilizirano, kaj je prav in kaj ne. To je končna postaja radikalnega individualizma, na katerega je Zahod stopil v filozofskem obdobju razsvetljenstva, ko je posameznika postavil za merilo, vodilo in središče družbe.

Multikulturalizem omogoča posamezniku priročne izgovore za osebni neuspeh: Druga, zatirajoča kultura je kriva za njegovo bedo. Na drugi strani izoliran, izkoreninjen posameznik, ki širše okolice ne dojema kot lastne domovine, neovirano sledi svojim materialnim interesom in brez odgovornosti do drugega ali skupnosti išče luknje v formalnopravnem državnem aparatu, katerega večno rastoča gora predpisov nadomešča funkcijo kulture. Posledica je več kriminala od pouličnega do finančnega, nasilja, odtujenosti in brezbrižnosti.

 Katera multikulturna družba doslej je obstala?

V zgodovini ni bilo uspešne multikulturne družbe. Razpadle so v konfliktih etničnih interesov ali pa se podredile močnejši, vitalnejši kulturi z jasno identiteto, ciljem in hierarhijo družbenih vlog. Zgodovina nam kaže, da so dolgoročno uspešnejše homogene družbe, česar se danes kljub demografskem krčenju še vedno držijo azijske države, Koreja, Kitajska in Japonska, kamor se nazaj vrača tisočletno globalno težišče gospodarstva [6].

[1] http://www.bbc.com/news/uk-politics-18519395

[2] https://en.wikipedia.org/wiki/Richard_Nikolaus_von_Coudenhove-Kalergi#cite_ref-41

[3] Robert Putnam (2007). “E Pluribus Unum: Diversity and Community in the Twenty-first Century — The 2006 Johan Skytte Prize Lecture”. Scandinavian Political Studies 30 (2): 137–174. http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/j.1467-9477.2007.00176.x/abstract;jsessionid=233B66B7DFFD38717B32761AE2625BB6.f01t01

[4]http://www.boston.com/news/globe/ideas/articles/2007/08/05/the_downside_of_diversity/

[5] http://www.americanrhetoric.com/speeches/alexandersolzhenitsynharvard.htm

[6] http://www.ritholtz.com/blog/wp-content/uploads/2010/08/GDP-History.gif

Prevod in priredba: N. K. Foto: http://www.themcc.com/,

http://fatherjulian.blogspot.si/2013/05/clenched-fist-and-open-hand.html

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime