Mučenje s prenosom po Facebooku, ki se je končalo s smrtjo, je le vrh ledene gore

Slovenija je bila dva dni v šoku zaradi posnetka pretepanja žrtve, ki je včeraj umrla.

Vseeno se zdi – vsaj po odzivih medijev in socialnih omrežij sodeč - da je kruta smrt nekako potisnjena ob stran. Večina še naprej izraža zadovoljstvo, da je bilo krvavo grozodejstvo končno odstranjeno s Facebooka in je zato v deželici pod Alpami spet vse lepo, čisto in pospravljeno, kot da se ni nič zgodilo.

Predsednik je odfrčal reševat svet in krepiti medsebojne donose v Združene arabske emirate, ministrica za delo se sonči po Prekmurju, očki in mamice so si zjutraj, po včerajšnjem stresu, olajšano umili zobe in odšli v službo, dedki in babice pa so lepo v miru prižgali televizijo in se ''odlepili'' od krutosti tega sveta ob ponovitvah mehiških nadaljevank in resničnostnih šovov. Otroci so kot po navadi odpeketali v šolo, upajoč, da jih bodo največji in vsem poznani šolski nasilneži, ki se jih bojijo vsi, celo ravnatelj, pustili lepo pri miru.

In – ne boste verjeli - na nebu se je včeraj sredi dopoldneva po dolgem času prikazalo sonce, kot bi hotelo reči, radujte se, Slovenci, Facebook je bil po 13 urah počiščen in spet ste lahko varni in mirni.

Ne upor, zahtevali s(m)o zgolj izbris!

Najraje bi se zjokala, verjemite mi. Namesto da bi danes prišlo do spontanega ljudskega upora proti nasilju, je svetohlinska javnost kričalo zgolj in samo: "izbrišite ga!"

Pa bi morali zadoneti vsi zvonovi, oglasiti bi se morale gasilske sirene, Cerar bi moral prekiniti leporečno potovanje po Bližnjem vzhodu in učitelji – če ne drug - bi se morali brez odlašanja pogovoriti z učenci, dijaki in študenti o nasilju, ki se je, ne da bi točno vedeli kdaj, kot smrtonosni rak zajedlo v naš vsakdan.

Tega, seveda, nismo storili ne danes ne kdajkoli prej. Ker nas bolj kot vsebina naših medsebojnih odnosov skrbi zunanji videz. Namesto da bi bili plat zvona zaradi videnega, smo naredili vse, da smo ''grdoto'' pometli pod preprogo.

Pri vsem tem je najbolj strašno, da se bolj zgražamo nad rumenim tiskom kot nad kruto realnostjo, ki nam jo ta dnevno posreduje!

Takšni smo in nam ni pomoči. Ni bilo hujšega kot že drugi dan poslušati kaj se pa to mene tiče ali pa saj jaz in moja družina nismo takšni. Ali pa: moji otroci so lepo vzgojeni.

Seveda večina Slovencev NI ''takšnih'', da bi mučili, pobijali ali te izrojenosti celo objavljali na FB! Vendar! Preveč jih je, ki molčijo in gledajo stran!

Dnevno nam rumeni tisk sporoča, kako pojejo udarci, celo hladno orožje znotraj štirih domačih sten. Vsi vemo, kakšni idioti, ki sejejo smrt, sedijo za volanom na cestah. Odgovorni zagrizeno skrivajo podatke o nasilju znotraj šolskih ustanov. Počasi, a zelo sramežljivo pričenjamo razkrivati nasilja do starejših in do tako imenovanih ranljivih skupin.

Pa veste, kaj je pri vsem naštetem najbolj strašno? To, da se bolj zgražamo nad rumenim tiskom kot nad kruto realnostjo, ki nam jo ta dnevno posreduje!

Ste se v zadnjih 24 urah kdaj vprašali, bi vam bilo kaj manj vseeno, če bi tudi včerajšnji morilec iz Izole snemal s kamero, kako vleče truplo vse do smetnjakov? Bi, končno že, začeli verjeti svojim očem, ko bi se vaš nadobudni sin pohvalil na facebooku, kako s svojimi prijatelji muči psa? Ali pa bi se odzvali podobno kot neki drugi starši, ki so skomignili z rameni, češ da je edino pomembno, da je ''pes preživel''?

Če bi videli v živo, kako je Romeo koroškima dečkoma umoril mamo, bi morda na potek nenavadnih dogodkov, ki so sledili okoli ''izginotja'' fantkov, gledali drugače? Bolj sočutno?

Če bi videli v živo, kako je Jeseničan počasi ubijal pastorko, bi vas videno primoralo, da bi priznali, da pa le ni vse tako rožnato, kot se hočemo prepričati?

Če ne bomo nič ukrenili, bomo lahko že jutri ponovno v šoku. Morda pa se bomo streznili ter se kot družba - končno že - zamislili, kam smo prišli, kaj počnemo, kako tonemo. Ker to včerajšnje mučenje, ki se je končalo s smrtjo žrtve, je bilo le vrh ene same ledene gore. Zapomnite si to.