msgr. Alojzij Cvikl: Mladi nočejo Cerkve, ki je hladna, zaprta vase, ki ima že vnaprej vse odgovore. Želijo Cerkev, ki posluša
POSLUŠAJ ČLANEK
Po koncu enomesečne škofovske sinode, posvečene mladim, se je predstavnik slovenske Cerkve, mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl, te dni vrnil v Slovenijo.
Cerkveni voditelji z vsega sveta so, skupaj s sodelujočimi mladimi, najprej poslušali, kaj jim imajo ti za povedati, nato pa razmišljali o načinih, kako Cerkev približati mladim.
Kaj so slišali, o čem razmišljajo in kaj načrtujejo smo v daljšem intervjuju povprašali mariborskega nadškofa.
msgr. Alojzij Cvikl, pred dnevi ste se vrnili iz Rima, kjer ste se udeležili sinode o mladih. Cerkev se je na to sinodo pripravljala več kot dve leti. Poslušala različna mnenja. Predvsem pa je želela prisluhniti mladim …
Ta sinoda je bila nekaj posebnega. Priprave so bile zelo temeljite. Na elektronski vprašalnik je odgovorilo približno 100 tisoč mladih. Najbolj pomembna pa je bila predsinoda v marcu, na kateri se je zbralo preko 300 mladih iz vsega sveta. Tam so mladi sami povedali papežu, kaj želijo, kaj potrebujejo, kaj jih muči … In na temelju vsega tega je nastal predsinodalni dokument Instrumentum laboris, ki je bil delovno gradivo za sinodo.
To naj bila najbolj poglobljena analiza Cerkve glede stanja mladih do zdaj.
Ja, sinoda je bila posebna tudi v tem, da so bili poleg škofov na sinodi tudi predstavniki mladih. Hitro se je vzpostavilo prijetno vzdušje in Sveti Duh je imel prosto pot.
Delo po skupinah je bilo zelo razgibano. Papež Frančišek je poudaril, da se lahko tam odpirajo vsi problemi, da ne sme biti tabu tem. Da želi odkrit dialog. Seveda v spoštovanju in poslušanju vseh, tudi nasprotnih si mnenj. Le tako bodo lahko prišle na dan ključne stvari. Mladi so bili soustvarjalci sinode. Tudi oni so spregovorili, vsak je imel štiri minute, kot ostali udeleženci. Zanimivo pa je bilo, da niso govorili o tem, kaj jih moti v Cerkvi, ampak so svoje minute porabili za močna osebna pričevanja.
Se zaključni dokument zelo razlikuje od začetnega, pripravljalnega dokumenta?
Ja, zaključni dokument je kar drugačen od prvotnega. Ta je bil precej sociološki, medtem ko je zaključni dokument zelo svetopisemski. V evangelijskem odlomku o poti v Emavs poda ključ za delo z mladimi (razočarana učenca-hodil je z njima-ju poslušal-jima razlagal-razlomil kruh-odprle so se jima oči-vrneta se nazaj v skupnost in pripovedujeta o vsem, kar sta doživela).
Kako sedaj teorijo prenesti v prakso?
To je naloga v bližnji prihodnosti. Na Uradu za mladino pri škofovski konferenci, v katerem so zastopani vsi predstavniki skupin, društev, ki se ukvarjajo z mladimi, bomo pretresli, kako sinodo prenesti v slovensko pastoralno realnost. Načrtujemo leto mladih, odločili se bomo tudi, ali bomo šli v sinodo na slovenski ravni … Upoštevali bomo tudi že vpeljane dobre prakse iz tujine in skušali skupaj ugotoviti, kateri so tisti koraki, ki bodo slovensko mladinsko pastoralo spravili v gibanje.
Če je prvi korak poslušanje, je drugi korak spremljanje. Pa ne zviška, ampak hoja z njimi, biti jim blizu. Tretji korak pa je razločevanje. Kaj mi pomaga k rasti in kaj jo ovira? Tukaj jim Cerkev gotovo lahko pride naproti.
Cerkev ne želi pastorale za mlade, ampak pastoralo skupaj z njimi. Gre za spremembo pozicije.
Zelo je podčrtana vloga župnije, kot osnovne celice. Župnija se mora prenoviti in postati mesto, kjer se predaja zaklad vere. Poudariti je potrebno tudi odgovornost župnijskih skupnosti za versko vzgojo in spremljanje mladih.
Prav tako se mora Cerkev podati na kraje, kjer se mladi zadržujejo. Danes je to gotovo tudi splet.
Dokument sam pa ne bo spremenil stvari, je poudaril papež. Dokument je treba prenesti v življenje!
Kakšno Cerkev si torej želijo mladi?
Mladi si želijo predvsem dialoške, odprte Cerkve, ki je vključujoča. Ne želijo iti sami po poti, ampak skupaj z drugimi. Želijo si občestva, skupnosti. Nočejo Cerkve, ki je hladna, zaprta vase, ki ima že vnaprej odgovore na vsa vprašanja. Želijo Cerkev, ki posluša.
Iz vprašalnikov in pričevanj je bilo razvidno, da mladih svet ne more zadovoljiti. Da iščejo nekaj več. Da hrepenijo po presežnem. Da ne želijo životariti in biti sužnji sveta.
To so mladi, ki so že v Cerkvi, kaj pa mladi, ki niso blizu Cerkvi, pa je v njihovih srcih vseeno hrepenenje po presežnem?
Mladi, ki so že v Cerkvi, so gotovo tisti, ki lahko najbolj nagovorijo svoje vrstnike. Potrebujemo pa veliko spodbude, še posebno v slovenski Cerkvi. Včasih smo preveč sramežljivi. Veliko govora je bilo o svetniških zgledih. Življenje je tisto, ki rodi in nagovarja življenje. Svetost je tista, ki privlači.
Včasih nekateri mladinski pastorali očitajo preveliko posvetnost …
Mlade je treba spremljati. Pot do vere pa je zelo različna. Vsak od nas ima svojo zgodbo zorenja vere. Če se omejimo na oratorij: pomembno je, da se spremlja tudi animatorje in to stalno, ne le v času oratorija. Da lahko tudi oni rastejo. Da ne gre le za to, da se naučijo neke skeče in pesmi, ampak da preko tega rastejo v veri in osebnostno.
Pomembno je, da ugotovimo kje je kdo in da ga od tam spremljamo. Tukaj so gotovo možnosti za izboljšave. Cilj na koncu je njihovo življenje.
S kakšnimi težavami se danes srečujejo mladi?
Mladi danes vstopajo v svet, ki je pogosto krut in jih z lahkoto spremeni v žrtve. Hitro jih lahko zanese v odvisnosti, apatijo. Digitalni svet ima poleg pozitivnih vidikov tudi veliko pasti, ki vodijo mlade proč od njihovega dostojanstva. Tukaj je veliko poslanstvo Cerkve, da mlade spremlja in jim stoji ob strani.
Mladi so kategorija, ki je zelo izpostavljena. Že če pogledamo družino. Starši so ves dan po službah, otrok je v ustanovah, ki niti vzgojne funkcije nimajo več. Tudi sicer, če ni nekih skupnih vrednot v družbi, vzgoja sploh ni možna. Mladi v tem kaosu potegnejo najkrajšo.
Tudi ko pride do vprašanja dela, ni lahko. Končaš študij, službe pa ni. Trudil se je, družba je vlagala vanj, potem pa ne najde dela ali dela nekaj, za kar ni kvalificiran ali gre celo v tujino. Mladi najbolj plačujejo ceno te situacije, v kateri je moderna družba.
Mladi želijo biti najprej slišani. Ko začnejo govoriti, pa govorijo o ranah. Pretreslo me je to, da že tako mladi nosijo toliko ran v sebi. Tudi digitalni svet, v katerega vstopajo prezgodaj, jim neusmiljeno predoči vse. In je potem pogosto on njihov vzgojitelj.
Je tu naloga Cerkve, da gre po mlade tudi na splet?
O tem smo veliko govorili. Poleg pasti spleta je seveda tudi velika priložnost za oznanjevanje in tudi vzgojo. Vse to je treba mladim predstaviti, saj nenazadnje gre za njih, za njihovo življenje, za njihovo srečo …
Sinoda je bila svetovna, zastopanih je bilo vseh pet celin. Verjetno se mladi na različnih koncih sveta srečujejo z različnimi izzivi.
Seveda, gre za zelo različne situacije. Ponekod je krščanstvo manjšina. Veliko govora je bilo o migracijah, migrantih. Prvič sem slišal celotno zgodbo, od začetka do konca. Pri nas večinoma slišimo le del poti oz. le eno plat zgodbe. Škofje od koder mladi odhajajo, škofje iz dežel, kjer obtičijo in škofje iz dežel, kamor želijo, so pripovedovali pretresljive zgodbe.
Zadaj so preprodajalci ljudi. Trgovina z drogo naj bi stopila v ozadje in se preusmerila v preprodajanje ljudi. Kar je še posebej tragično. Mladi so dobesedno zasužnjeni. Z lepimi besedami jih vabijo v obljubljeno deželo - Evropo. Ker nimajo denarja, jim dajo možnost, da bodo pot odslužili z delom. In tako že na poti končajo kot sužnji, dekleta pogosto v prostituciji … Gre za zelo tragične zgodbe. Tragično pa tudi za domače kraje, kjer ostajajo prazne vasi. Kdo bo tam zdravil, gradil, razvijal državo …?
Kaj lahko Cerkev naredi glede tega?
Cerkev tukaj že ogromno dela. Videti je, da skoraj edina. Tunizija je recimo taka prehodna dežela in krščanstvo je v manjšini, toda ti mladi se tam množično obračajo na Cerkev za pomoč. Cerkev je aktivna povsod po tej migrantski poti.
So pa zadaj tako močni lobiji in tukaj bi morali svetovni politiki stopiti skupaj in celostno reševati problem. Da se najprej pomaga ljudem v deželah izvora, potem pa da se skupno zavzamejo, kot so se zavzeli za zmanjšanje trgovine z mamili, proti preprodajalcem ljudi.
Problem je tudi, da tukaj v Evropi ni nobenega načrta za te ljudi. Papež pravi: sprejeti, vključevati, spremljati. To pa so velike stvari, ki jih ne rešuje samo denar.
Cerkveni voditelji z vsega sveta so, skupaj s sodelujočimi mladimi, najprej poslušali, kaj jim imajo ti za povedati, nato pa razmišljali o načinih, kako Cerkev približati mladim.
Kaj so slišali, o čem razmišljajo in kaj načrtujejo smo v daljšem intervjuju povprašali mariborskega nadškofa.
msgr. Alojzij Cvikl, pred dnevi ste se vrnili iz Rima, kjer ste se udeležili sinode o mladih. Cerkev se je na to sinodo pripravljala več kot dve leti. Poslušala različna mnenja. Predvsem pa je želela prisluhniti mladim …
Ta sinoda je bila nekaj posebnega. Priprave so bile zelo temeljite. Na elektronski vprašalnik je odgovorilo približno 100 tisoč mladih. Najbolj pomembna pa je bila predsinoda v marcu, na kateri se je zbralo preko 300 mladih iz vsega sveta. Tam so mladi sami povedali papežu, kaj želijo, kaj potrebujejo, kaj jih muči … In na temelju vsega tega je nastal predsinodalni dokument Instrumentum laboris, ki je bil delovno gradivo za sinodo.
To naj bila najbolj poglobljena analiza Cerkve glede stanja mladih do zdaj.
Ja, sinoda je bila posebna tudi v tem, da so bili poleg škofov na sinodi tudi predstavniki mladih. Hitro se je vzpostavilo prijetno vzdušje in Sveti Duh je imel prosto pot.
Delo po skupinah je bilo zelo razgibano. Papež Frančišek je poudaril, da se lahko tam odpirajo vsi problemi, da ne sme biti tabu tem. Da želi odkrit dialog. Seveda v spoštovanju in poslušanju vseh, tudi nasprotnih si mnenj. Le tako bodo lahko prišle na dan ključne stvari. Mladi so bili soustvarjalci sinode. Tudi oni so spregovorili, vsak je imel štiri minute, kot ostali udeleženci. Zanimivo pa je bilo, da niso govorili o tem, kaj jih moti v Cerkvi, ampak so svoje minute porabili za močna osebna pričevanja.
Se zaključni dokument zelo razlikuje od začetnega, pripravljalnega dokumenta?
Ja, zaključni dokument je kar drugačen od prvotnega. Ta je bil precej sociološki, medtem ko je zaključni dokument zelo svetopisemski. V evangelijskem odlomku o poti v Emavs poda ključ za delo z mladimi (razočarana učenca-hodil je z njima-ju poslušal-jima razlagal-razlomil kruh-odprle so se jima oči-vrneta se nazaj v skupnost in pripovedujeta o vsem, kar sta doživela).
Če je prvi korak poslušanje (mladih), je drugi korak spremljanje. Pa ne zviška, ampak hoja z njimi, biti jim blizu.
Kako sedaj teorijo prenesti v prakso?
To je naloga v bližnji prihodnosti. Na Uradu za mladino pri škofovski konferenci, v katerem so zastopani vsi predstavniki skupin, društev, ki se ukvarjajo z mladimi, bomo pretresli, kako sinodo prenesti v slovensko pastoralno realnost. Načrtujemo leto mladih, odločili se bomo tudi, ali bomo šli v sinodo na slovenski ravni … Upoštevali bomo tudi že vpeljane dobre prakse iz tujine in skušali skupaj ugotoviti, kateri so tisti koraki, ki bodo slovensko mladinsko pastoralo spravili v gibanje.
Če je prvi korak poslušanje, je drugi korak spremljanje. Pa ne zviška, ampak hoja z njimi, biti jim blizu. Tretji korak pa je razločevanje. Kaj mi pomaga k rasti in kaj jo ovira? Tukaj jim Cerkev gotovo lahko pride naproti.
Cerkev ne želi pastorale za mlade, ampak pastoralo skupaj z njimi. Gre za spremembo pozicije.
Zelo je podčrtana vloga župnije, kot osnovne celice. Župnija se mora prenoviti in postati mesto, kjer se predaja zaklad vere. Poudariti je potrebno tudi odgovornost župnijskih skupnosti za versko vzgojo in spremljanje mladih.
Prav tako se mora Cerkev podati na kraje, kjer se mladi zadržujejo. Danes je to gotovo tudi splet.
Dokument sam pa ne bo spremenil stvari, je poudaril papež. Dokument je treba prenesti v življenje!
Kakšno Cerkev si torej želijo mladi?
Mladi si želijo predvsem dialoške, odprte Cerkve, ki je vključujoča. Ne želijo iti sami po poti, ampak skupaj z drugimi. Želijo si občestva, skupnosti. Nočejo Cerkve, ki je hladna, zaprta vase, ki ima že vnaprej odgovore na vsa vprašanja. Želijo Cerkev, ki posluša.
Iz vprašalnikov in pričevanj je bilo razvidno, da mladih svet ne more zadovoljiti. Da iščejo nekaj več. Da hrepenijo po presežnem. Da ne želijo životariti in biti sužnji sveta.
To so mladi, ki so že v Cerkvi, kaj pa mladi, ki niso blizu Cerkvi, pa je v njihovih srcih vseeno hrepenenje po presežnem?
Mladi, ki so že v Cerkvi, so gotovo tisti, ki lahko najbolj nagovorijo svoje vrstnike. Potrebujemo pa veliko spodbude, še posebno v slovenski Cerkvi. Včasih smo preveč sramežljivi. Veliko govora je bilo o svetniških zgledih. Življenje je tisto, ki rodi in nagovarja življenje. Svetost je tista, ki privlači.
Včasih nekateri mladinski pastorali očitajo preveliko posvetnost …
Mlade je treba spremljati. Pot do vere pa je zelo različna. Vsak od nas ima svojo zgodbo zorenja vere. Če se omejimo na oratorij: pomembno je, da se spremlja tudi animatorje in to stalno, ne le v času oratorija. Da lahko tudi oni rastejo. Da ne gre le za to, da se naučijo neke skeče in pesmi, ampak da preko tega rastejo v veri in osebnostno.
Pomembno je, da ugotovimo kje je kdo in da ga od tam spremljamo. Tukaj so gotovo možnosti za izboljšave. Cilj na koncu je njihovo življenje.
S kakšnimi težavami se danes srečujejo mladi?
Mladi danes vstopajo v svet, ki je pogosto krut in jih z lahkoto spremeni v žrtve. Hitro jih lahko zanese v odvisnosti, apatijo. Digitalni svet ima poleg pozitivnih vidikov tudi veliko pasti, ki vodijo mlade proč od njihovega dostojanstva. Tukaj je veliko poslanstvo Cerkve, da mlade spremlja in jim stoji ob strani.
Mladi so kategorija, ki je zelo izpostavljena. Že če pogledamo družino. Starši so ves dan po službah, otrok je v ustanovah, ki niti vzgojne funkcije nimajo več. Tudi sicer, če ni nekih skupnih vrednot v družbi, vzgoja sploh ni možna. Mladi v tem kaosu potegnejo najkrajšo.
Tudi ko pride do vprašanja dela, ni lahko. Končaš študij, službe pa ni. Trudil se je, družba je vlagala vanj, potem pa ne najde dela ali dela nekaj, za kar ni kvalificiran ali gre celo v tujino. Mladi najbolj plačujejo ceno te situacije, v kateri je moderna družba.
Mladi želijo biti najprej slišani. Ko začnejo govoriti, pa govorijo o ranah. Pretreslo me je to, da že tako mladi nosijo toliko ran v sebi. Tudi digitalni svet, v katerega vstopajo prezgodaj, jim neusmiljeno predoči vse. In je potem pogosto on njihov vzgojitelj.
Zadaj (za migracijami) so preprodajalci ljudi. Trgovina z drogo naj bi stopila v ozadje in se preusmerila v preprodajanje ljudi. Mladi so dobesedno zasužnjeni.
Je tu naloga Cerkve, da gre po mlade tudi na splet?
O tem smo veliko govorili. Poleg pasti spleta je seveda tudi velika priložnost za oznanjevanje in tudi vzgojo. Vse to je treba mladim predstaviti, saj nenazadnje gre za njih, za njihovo življenje, za njihovo srečo …
Sinoda je bila svetovna, zastopanih je bilo vseh pet celin. Verjetno se mladi na različnih koncih sveta srečujejo z različnimi izzivi.
Seveda, gre za zelo različne situacije. Ponekod je krščanstvo manjšina. Veliko govora je bilo o migracijah, migrantih. Prvič sem slišal celotno zgodbo, od začetka do konca. Pri nas večinoma slišimo le del poti oz. le eno plat zgodbe. Škofje od koder mladi odhajajo, škofje iz dežel, kjer obtičijo in škofje iz dežel, kamor želijo, so pripovedovali pretresljive zgodbe.
Zadaj so preprodajalci ljudi. Trgovina z drogo naj bi stopila v ozadje in se preusmerila v preprodajanje ljudi. Kar je še posebej tragično. Mladi so dobesedno zasužnjeni. Z lepimi besedami jih vabijo v obljubljeno deželo - Evropo. Ker nimajo denarja, jim dajo možnost, da bodo pot odslužili z delom. In tako že na poti končajo kot sužnji, dekleta pogosto v prostituciji … Gre za zelo tragične zgodbe. Tragično pa tudi za domače kraje, kjer ostajajo prazne vasi. Kdo bo tam zdravil, gradil, razvijal državo …?
Kaj lahko Cerkev naredi glede tega?
Cerkev tukaj že ogromno dela. Videti je, da skoraj edina. Tunizija je recimo taka prehodna dežela in krščanstvo je v manjšini, toda ti mladi se tam množično obračajo na Cerkev za pomoč. Cerkev je aktivna povsod po tej migrantski poti.
So pa zadaj tako močni lobiji in tukaj bi morali svetovni politiki stopiti skupaj in celostno reševati problem. Da se najprej pomaga ljudem v deželah izvora, potem pa da se skupno zavzamejo, kot so se zavzeli za zmanjšanje trgovine z mamili, proti preprodajalcem ljudi.
Problem je tudi, da tukaj v Evropi ni nobenega načrta za te ljudi. Papež pravi: sprejeti, vključevati, spremljati. To pa so velike stvari, ki jih ne rešuje samo denar.
V jutrišnjem delu intervjuja pa več o vlogi laikov v Cerkvi, o vključenosti žensk, o pastorali homoseksualnih oseb, družbenem nauku Cerkve, klerikalizmu, razdeljenosti Cerkve….
Povezani članki
Zadnje objave
P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu
29. 3. 2024 ob 6:31
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
12 komentarjev
MEFISTO
Naši škofje naj čim manj hodijo ali romajo v Rim k rdečemu papežu Frančišku, da se ne bodo izneverili Bogu, kakršen nas je ohranjal in vodil do izbruha komunistične svobode.
Teodor
Najprej je treba definirati kaj so to mladi. Včasih je veljalo, da so to osebe do 18. leta starosti. Danes so to prignali do absurda, ko za mlade razglašajo celo 39 letnike.
Treba je vzeti pamet v roke in stopiti korak nazaj; vzgajamo do polnoletnosti, polnoletne je potrebno nagovarjati kot odrasle in od njih tudi pričakovati, da se obnašajo kot odrasli. Če jih imamo za otroke in jim pravimo "mladi", ni čudno da večno študirajo nekaj kar nima uporabne vrednosti ( zanje je to igra), na koncu pa ne vedo katerega spola so.
To velja za vso družbo, ne le za Cerkev. Od Cerkve pa bi kljub temu pričakoval nekaj več pameti, kot jo ima povprečni diplomant FDV.
debela_berta
Cerkev mladim ne bo in nikoli ni dala nič, zakaj bi se ubadali s tem?!
Teodor
Ampak toliko pa je, da si pustila tri komentarje.
debela_berta
Mladi si želijo dela, služb, lastnega stanovanja, zabave in tako naprej. Ne pa brezveznega modrovanja teh v talarjih ob nedeljah... Dajmo no...
MEFISTO
Debela berta, zakaj se repenčiš ti, ki pri sedemdesetih letih nisi več mlad in ki bi ti morala biti bližje molitev ter obžalovanje obilnih grehov.
debela_berta
Mladi so šolani, pametni, samostojni, razmišljajo s svojimi možgani. Nismo več leta 1890, na primer, in ljudje tem oslarijam preprosto ne verjamejo več...
Simpl ko pasulj...
So pomembnejše zadeve v življenju kot pravljice teh kiklarjev...
mak
Tule je se drugacen intervju. Na Poljskem je mogoc, v Sloveniji pa ne.
The Vortex: Polonia Christiana Interviews Michael Voris
(Youtube)
mak
Je Jezus kdaj zbral mnozico in jo vprasal: Kaj si zelite?
AlojzZ
Bravo! Pravi komentar popolnoma na pravem mestu. Kot nadaljevanje pa bi bilo dobro še omeniti Jezusa, ki z bičem hara pa cerkvi.
Kajtimara
In se to: zupniki so ze sedaj zelo dejavni in pozrtvovalni pri svojem delu z zupljani. Kar pogresam, je komunikacija med zupniki in skofi, skofi naj bi zupnike tudi poslusali in jim pomagali, zato se mi zdi, da bi s tem, ko spet poudarjajo vlogo zupnij pri pastorali mladih, ponovno zvrnili vso krivdo, breme in odgovornost na zupnike, medtem, ko bi se sami spet nekje skrivali in blebetali vsecnosti, se sli turisticne vodice in uzivali vsak na svojem prestolu. Vsaj tak vtis imam Jaz, ko opazujem slovensko Cerkev.
Kajtimara
Cerkveni dostojanstveniki, kurija in vodilni v Cerkvi bi morali imeti manj hinavscine, manj oblastizeljnosti, manj pohlepa in nic zelje po ugajanju vodilnim v svetu in levakom, torej nic sklepanja kompromisov z raznimi izmi. Ce Cerkev skusa biti vsecna, zgubi bitko na vseh frontah.
Poleg tega pa bi skofje in cerkveni dostojanstveniki morali biti prvi pri sluzenju svoji credi.
To je zacetek.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.