Msgr. Alojzij Cvikl: “Družbeni nauk Cerkve je gotovo nekaj, kar bi bilo treba bolj prenašati v prakso.” (2. del pogovora)

Andreja Barat
12

    V včeraj objavljenem prvem delu pogovora z mariborskim nadškofom Alojzijem Cviklom smo odprli osnovno temo minule sinode: delo Cerkve z mladimi. Tokrat smo se dotaknili še nekaterih postranskih, a nikakor manj pomembnih ali aktualnih tem, ki se tičejo Katoliške cerkve v današnjem času.

    Sinoda, ki se je pred dnevi iztekla, govori tudi o večji vlogi laikov v Cerkvi…

    Pri tem vprašanju je velika razlika med našo in kakšno drugo cerkvijo tudi v finančnih sredstvih. Pri nas temelji delo laikov večinoma na prostovoljni ravni. Včasih je to prostovoljstvo tudi prednost, saj se že na tej ravni naredi neka selekcija. Gotovo pa je potrebno spremeniti strukture, da bo delo laikov lažje. Ni pa tudi vseeno, kdo dela kot laik. Pomembna je tudi vzgoja laikov. Če hočeš nekoga spremljati ne more iti po principu, da slepi vodi slepega. Tu potrebujemo ljudi, ki so trdni v svoji osebni veri in jo znajo na primeren način posredovati drugim.

    Pripravljalni dokument prav tako govori o večjem vključevanju žensk v Cerkev…

    Vključevanje žensk v Cerkev je seveda potrebno. V  novem dokumentu je Marija Magdalena prikazana kot simbol tistega, ki prinese veselo oznanilo. Je pa treba poudariti, da dokument nikoli ne govori le o ženski ali le o moškem. Govori vedno o obeh in tako ponuja bolj celostno gledanje na človeka. Vedno gre najprej za človeka in šele potem za žensko ali moškega. Vsak ima svojo nenadomestljivo vlogo. Karkoli drugega je poniževalno do človekove osebe.

    Dokument se tudi, prvič malo bolj resno, dotakne tudi pastorale homoseksualnih oseb oz. uporabi izraz spolno nagnjenje? Kakšne so glavne smernice glede tega?

    Poslušanje in spremljanje. Ne v prvi vrsti kot spremljanje homoseksualnih oseb, ampak spremljanje človeka, ki je namenjen za nebesa, ne glede na njegov spol ali spolno nagnjenje. Vsak človek je dragocen in vreden, da ga Cerkev spremlja in vključi. Podobno kot pri prejšnjem vprašanju, gre v prvi vrsti za človeka, ne za homoseksualca.

    Sinoda nakazuje tudi na to, da mora Cerkev prevetriti svoj odnos do človekove spolnosti? In predvsem način govora o le tem? Gotovo je tukaj še veliko prostora za delovanja laikov-zakoncev

    Predvsem mora začeti govoriti o spolnosti pravočasno. Danes v času digitalizacije je to še posebej pomembno. Da dobijo mladi pozitiven, dostojanstven odnos do spolnosti. Sicer je to najprej naloga družine. Cerkev pa ji je pri tem lahko v pomoč.

    Cerkev v sebi skriva neprecenljive zaklade, tudi čisto sociološko gledano. Recimo Družbeni nauk Cerkve, ki je v bistvu edinstveni program za uspešno in humano družbo ter odgovarja na glavne izzive tudi sodobnega časa.  Vendar se zdi, da ga nekako ne zna posredovati sodobnemu času, medtem ko marketinško in populistično spretnejši protagonisti pogosto ponujajo prazne ideje, zavite v lep celofan. Resnična dragocenost pa sameva na polici teološke knjižnice.

    Družbeni nauk Cerkve je gotovo nekaj, kar bi bilo treba bolj prenašati v prakso. Sicer sinoda govori tudi o tem in določa smernice, kako ga učinkovito predstaviti mladim. Izrazoslovje je včasih problem. Družbeni nauk Cerkve se je sproti prečiščeval. Tudi Janez Pavel II je veliko pisal o tem… Cerkev ima zaklade, ki jih je treba bolj učinkovito prenesti na mlade. Treba je začeti sistematično delati za mlade in skupaj z mladimi, nenazadnje bodo ravno oni ustvarjali prihodnost.

    Vprašanje mladosti je neločljivo povezano z izobrazbo. V številnih revnih deželah je Cerkev edina možnost za izobrazbo mladih. Kako je v Sloveniji? Imamo nekaj vrtcev, osnovnih, srednjih šol…, bi lahko tukaj naredili še več?

    To pa je in bi moralo biti predvsem vprašanje laikov. Seveda s pomočjo Cerkve. Toda pobuda mora priti od laikov. Sama izvedba ni problem. Tudi prostori se najdejo. Potrebni pa so angažirani laiki, ki prepoznavajo potrebe in so pripravljeni za to nekaj narediti. Ravno to pri nas manjka. Ta samoiniciativnost in tudi povezovanje med starši. Manjka nam, da bi znali stopiti skupaj in se zavzeti za nekaj.

    Mnogi še vedno ne želijo Cerkve, ki je na poti, Cerkev ki gre iz svoje trdnjave do ljudi, ki posluša, ki je odprta, brez izključevanja … taka Cerkev mnoge plaši, ker je veliko bolj zahtevna.

    Še poveste kaj o tem, pred kakšnimi izzivi stoji slovenska Cerkev. Recimo za naslednje desetletje? Je njena naloga da združi Slovence? Včasih se zdi, k temu seveda prispeva veliko tudi politika, da gre v prvi vrsti za naše in njihove. Kje je tu veselo oznanilo, ki je za vse?

    Glede mladih je tukaj skrajni čas, da začnemo resno delati z mladimi in za mlade. Premalo je pretoka, izmenjave, ni skupnih stvari… Gotovo smo pred izzivi iskanja novih sodelavcev. Laiških sodelavcev. Lahko rečemo, da bomo začeli ukinjati, združevati župnije. Ampak to ni najboljša rešitev. Sam vidim večjo priložnost v tem, da nastane neka družina župnij, z večjim sodelovanjem laiških moči in da na ta način ostanejo župnije žive.

    Če se Cerkev zavzame za mlade, pomeni, da misli na jutri. Če kaj zamerim naši politiki je to, da nima nobenega programa za 10 let naprej. In pa to, da osebni interesi neke skupine povozijo vse. Tako se ustvarja delitev in tudi apatičnost.

    Še ena pomembna stvar, ki jo je treba prenesti v slovenski prostor, je zaveza med starejšimi in mlajšimi. Papež želi, da se vzpostavi medgeneracijska zaveza. Da se modrost in znanje starejših prenašata na mlade in ti ju potem s svojimi mladostnimi močmi udejanjijo na svoj način.

    Danes se veliko govori o razdeljenosti Cerkve. Kaj imate povedati, položiti na srce tistim, ki se imajo za tako verne in svete-tudi pri nas, da si drznejo demantirati papeža. Ki dvomeče zmajujejo nad njim in ga imenujejo levičarski papež ali še kaj hujšega…

    Na sinodi ni bilo nasprotovanja. Sicer ima papež težko obdobje, ki mu ga je zgodovina namenila. Niti najmanj mu ne zavidam. Je zelo ponižen in skromen človek. Na sinodi je vsak dan, peš prišel 20 min prej, bil vsakemu na razpolago, je človek molitve, ponižen, sproščen, nasmejan. Zanimivo pa je, da je najmanj glasov (čeprav je bila vseeno izglasovana) dobila točka o sinodalnosti Cerkve. Se pravi, da mnogi še vedno ne želijo Cerkve, ki je na poti, Cerkev ki gre iz svoje trdnjave do ljudi, ki posluša, ki je odprta, brez izključevanja…taka Cerkev mnoge plaši, ker je veliko bolj zahtevna. Raje bi imeli vse popredalčkano.

    Cerkev kot taka se mora prečistiti. Zadnje tri točke dokumenta govorijo o svetosti. Vsi smo poklicani k svetosti. To je prvi poklic vsakega človeka. Preprosto, iskreno življenje po veri. Življenje vsakdanjega trenutka. Papež zelo poudarja, da se ne smemo ustaviti na pol poti. Cerkev lahko svet nagovarja samo s svetostjo. Čisto zadnja točka pa je posvečena mučencem. Mladim, ki danes po svetu umirajo, ker so kristjani. Pa o njih v medijih skoraj ne slišimo.

    Print Friendly, PDF & Email

    KOMENTARJI: 12

    1. Najprej pa bi bilo treba spreobrniti škofe. Potem bo vse lažje.

      Kot pokoro za kritiko škofov, bom zmolil Iče naš in Zdravo Marijo:

      Oče naš, ki si v nebesih,
      posvečeno bodi tvoje ime.
      Pridi k nam tvoje kraljestvo,
      zgodi se tvoja volja
      tako v nebesi kot na zemlji.
      Daj nam danes naš skladanji kruh
      in odpusti nam naše dolge,
      kot mi odpuščamo našim dolžnikov
      in ne vpelji nas v skušnjavo
      temveč reši nas hudega.

      Zdrava Marija milosti polna
      Gospod je teboj
      blagoslovljena si med ženami
      in blagoslovljen je sad tvojega telesa Jezus.
      Sveta Marija mati Božja
      prosi za nas grešnike
      zdaj in ob naši smrtni uri.

      Amen.

      • V Baltimoru ZDA pripravljajo verni katolicani zborovanje proti pokvarjenim skofom …
        Ce se katoliska Cerkev ne bo odkrito spopadla z ZLOM v svojih nedrjih, bo prislo do novega razkola …

    2. Iz tega intervjuja nismo izvedeli nic.
      Slovenska Cerkev se naprej molci in si zakriva oci …
      KDO v slovenski Cerkvi bo odgovoril na tole:
      Un Unholy Alliance: The UN, Soros, and the Frances Papacy
      by Elisabeth Yore (na youtubu)

    3. Šele trpljenje, ki se naglo približuje, ker so okosteneli interesi “vladajočih” pismoukov, bo peščici preživelim in razgnanim (glej pregon Judov) omogočilo to, kar opozarja in prosi, moli papež s peščico somišljenikov na raznih nivojih, ki so ta glas vpijočega v puščavi zaslišali in vzeli kot božji klic.

      • Če so pismouki izvažali demokracijo v Libijo in zato k nam čez morje plava Boko Haram.
        Če so pismouki izvažali demokracijo v Sirijo in zato se k nam po kopnem premikata ISIS in Al Kaida.
        Ali res ni bilo dovolj naravniih nesreč? Je bilo treba izvažati demokracijo, kar je povzročilo, da bomo imeli polno Evropo vahabitov?

    4. Mene bolj zanima, zakaj se mladi po srednjih šolah, po ulicah in po avtobusih pogovarjajo o tem, da bi se pridružili ISIS? To se je precej bolj razpaslo, kot bi si kdorkoli sploh lahko predstavljal. Spet bodo janičarji najboljši Allahovi vojaki in mudžahidi…
      Drugi mladi se pa oblačijo v črno in se ponoči shajajo v gozdovih, kjer molijo samega hudiča. To je večji problem kot prazne cerkve in prazni peharji.
      Facebook očitno res poneumlja, generacija Z je že povsem uničena. Delno je uničena tudi generacija X, za katero imam še malo upanja. Toda generacija Z namesto Boga moli Facebook, hudiča in Allaha.

      • Facebook je passe, mladina ga praktično ne uporablja več. Je pa res, da mladino privlači moč in jasna beseda. Naša Cerkev se je povsem izgubila v ljubezni, moč so ji pa vzeli že pred časom. Kdo bo še poslušal prazno besedičenje o brezpogojni ljubezni, ko iz tega lahko potegnemo sklep, da si lahko navaden pezde, pa še vedno prideš v nebesa. Nebesa pezdetov. Medtem pa islamisti ponujajo slavo, bogastvo, sužnje, ki jih Alah dodeli najbolj hrabrim bojevnikom. Tistim, ki pa umrejo junaške smrti pa 72 devic. No pa izbiraj.
        Ja res, gre za zmedeno predstavo o krščanstvu ali islamu. Ampak kaj pa mlad človek ve v tem zmedenem svetu? Junak je bolj privlačen od pezdeta.
        Cerkev in s tem mislim klerike in laike, bi retoriko morala nagniti od ljubezni k pravičnosti in iz mladega človeka narediti junaka, ki se bori za Boga in za svoj rod, pravično in ne osvajalsko kot islam.
        To bi pritegnilo ljudi nazaj, ker bi pomenilo novo upanje, ne pa zdruzasto nakladanje poražencev, katerih edina misel je še malo podaljšati udobje tega sveta.

        • Se to: Duhovnika pri nas naslavljamo z “gospod”, v tujini z “oce”.
          Oce je simbol mozatosti, odlocnosti, avtoritete, pravicnosti, odgovornosti, trdnosti …..
          Zdrizasti homoseksualec na more biti “oce”.

    Komentiraj