"Mračnjaško nazadnjaštvo" kulture življenja

Pred dnevi naju je z ženo presenetilo pismo Centra za socialno delo, ki je naslavljalo sofinanciranje vrtca za našo najmlajšo, ki edina še ni v šoli. Le zakaj, sem najprej pomislil, saj je bila odločba izdana že maja in velja eno leto. Na presenečenje sem prebral, da smo nadalje plačila vrtca za tretjerojenko oproščeni. Sicer sem vedel, da se je Cigler Kraljevo ministrstvo nekaj ukvarjalo s sofinanciranjem vrtca za drugega in nadaljnje otroke. A niti ob branju članka na Iskreni.net mi ni kapnilo, da je odslej vrtec brezplačen za tretjega (in vse ostale) otroke brezpogojno – torej ne glede na to, ali vrtec obiskujejo tudi njihovi sorojenci. Če pač imaš tri ali več otrok, bo mlajšim bivanje v vrtcu pokrila država. Pika. Če seveda levica, ko se vrne na oblast, tega ne bo ukinila.

[caption id="attachment_287782" align="alignright" width="368"] Če ne iz osrednjih medijev lahko to, da je minister Cigler Kralj na strani kulture življenja, izveste iz vaših denarnic.[/caption]

To je že drugi ukrep Ministrstva za delo, ki ima pozitiven finančni vpliv na našo družinsko situacijo. Ob odločitvi še za kašnega otroka bi nam jih pripadlo še kaj. In kakšen necenzurirani medij z bogato domišljijo bi v pompoznem članku hitro potegnil sklep, da Janez Cigler Kralj spet financira "svoje" iz zavoda za kulturo življenja, kot je slogan našega izdajatelja, Zavoda Iskreni. A če bi mu pod "svoje" šteli vse Slovence, ki so odprti za življenje, se niti ne bi veliko zmotili. Navsezadnje imajo tudi pri Cigler Kraljevih štiri otroke.

Šalo na stran, dejstvo je, da so desnosredinski vladi in stranki, ki vodi Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, prioritete, ko pride do družinske in demografske politike, jasne. V svoji denarnici jih čuti vsaka slovenska družina, ki je odprta za sprejemanje življenja.

Dejstvo je, da so desnosredinski vladi in stranki, ki vodi Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, prioritete, ko pride do družinske in demografske politike, jasne. V svoji denarnici jih čuti vsaka do sprejemanja življenja odprta slovenska družina.

Kultura življenja vs. Kultura smrti

Precej drugače na te stvari gleda politika, ki se je nedavno po brutalni ločitvi izpred dobrega leta dni ponovno poročila, s podpisom Sporazuma o povolilnem sodelovanju. Tako predstavniki Socialnih demokratov kot Levice so se prvo oktobrsko soboto znašli v protiprotestu, stoječi za transparenti »Klerofašisti odjebite«, »spizdite iz moje maternice«, in »Spon patriarhije ne razbijajo rože, kamne v roke«.

S tovrstnimi parolami so se zoperstavili pohodnikom s transparenti: »vsak otrok je dragocen«, »vesela sem, da živim«, »hvala, ker si mi podarila življenje« in »smo generacija za življenje«.

Še dlje je šla poslanka Levice Nataša Sukič, ki je nosilce zgornjih sporočil javno označila za »mračnjake in skrajne nazadnjake, ki bi si prilastili telesa žensk in jih spremenili v stroje za rojevanje«.

Tovrstna retorika s strani leve opcije do družbenih skupin, ki na piedestal vrednot postavljajo družino in življenje, ni neobičajna. Pred nekaj meseci so z »mračnjaki in nazadnjaki« člane in podpornike Zavoda Iskreni odkrito in brez zadržkov veljaki leve opozicije zmerjali kar na novinarski konferenci KUL-a.

[caption id="attachment_323510" align="aligncenter" width="650"] Kultura smrti ...[/caption]

Vse to nakazuje, da pri tovrstnem izražanju poniževalnega sovraštva ne gre zgolj za osamljene izpade, temveč splošno nastrojenost v krogih radikalne levice, ki v slovenskih okoliščinah celo predstavlja družbeno favorizirani mainstream.

Kljub vsemu pa preseneča brezbrižna lahkotnost, s katero svoje zaničevanje stresajo na drugače misleče sodržavljane. Skušajmo si predstavljati, da bi z »mračnjaki« in »skrajnimi nazadnjaki« javno zmerjali begunce in migrante, ki s seboj v Evropo prinašajo še precej bolj rigorozno konservativne vzorce in navade svojega "patriarhalnega" sveta. Kako bi bilo kaj takšnega medijsko in širše družbeno sprejeto? Bi si tudi njim na kakšnem protiprotestu drznil javno žugati s »kamni v rokah«? Odgovora sta vam gotovo znana.

[caption id="attachment_323516" align="aligncenter" width="800"] Kultura življenja ...[/caption]

Namesto ničelne tolerance do tovrstnega poniževalnega obkladanja kogarkoli že, lahko vidimo, da je v Sloveniji do določene družbene skupine dovoljena, če ne po tihem celo odobravana.

Vso bizarnost paradoksa, v katerem je gojenje kulture življenja označeno za »skrajno nazadnjaštvo in mračnjaštvo«, slavljenje kulture smrti pa za »prosvetljeno naprednjaštvo«, bo razgalil čas.

Prihodnost je v kulturi življenja

Pa vendar se ljudje, odprti do življenja, z vsem tem ne bi smeli pretirano obremenjevati. Kot je bistveno najbolje ubesedil oče petih otrok dr. Aleš Štrancar v našem intervjuju: »Tisti, ki verjamemo v življenje, ki imamo otroke, bomo preživeli. Tisti, ki zagovarjajo razne teorije smrti, bodo živeli še eno generacijo, potem pa jih ne bo več.«

Vso bizarnost paradoksa, v katerem je gojenje kulture življenja označeno za »skrajno nazadnjaštvo in mračnjaštvo«, slavljenje kulture smrti pa za »prosvetljeno naprednjaštvo«, bo razgalil čas.

Na ljudeh, ki (smo) odprti za življenje, pa je, da se ne obremenjujemo z »zunanjimi grožnjami« oziroma s tem, kaj si o naših nazorih, vrednotah in življenjskih prioritetah mislijo drugi, temveč se osredotočamo na to, da jih znamo prenesti, privzgojiti svojim otrokom, vnukom. Če bomo uspešni v slednjem, res ni dvoma, čigava je prihodnost.

In še eno je pomembno, če se za konec vrnemo k "modrostim" poslanke Levice Sukičeve. Res je, gre za »trčenje dveh svetov«, kot se je tudi izrazila. Ta dva svetova imata konkretne predstavnike tudi v političnem prostoru. Za spoznanje razlike med tem, kaj pomeni, če nam vladajo eni ali drugi, se je dovolj vrniti na začetek tega teksta.

Razmislek o tem bo še posebej pomemben v prihajajočem supervolilnem letu, da morebitni dvomi in razprtije ob postranskih in minljivih temah, kot je na primer tudi pričujoča pandemija, ne zameglijo osredotočenosti na bistveno, na tisto, kar v resnici šteje.