Moški in ženska, z vso ljubeznijo, privlačnostjo in pripadnostjo, sta najlepša podoba Boga

Foto: Tomo Strle
POSLUŠAJ ČLANEK
Spominjam se svojega izleta na Češko leta 2004. Brat je zaključil svojo mladinsko hokejsko sezono v češkem hokejskem klubu Usti nad Labem, ki gostuje v istoimenskem mestu ob meji z Nemčijo, zato sva ga z očetom peljala nazaj domov. Kot bogoslovec nisem imel avta, kar posledično pomeni malo prevoženih kilometrov; zato mi je bilo v veselje in izziv, da sem lahko peljal vso pot domov. Ta je, razen skozi Češko, vodila po avtocesti in je bila netežavna, promet pa tekoč.

Vse bi bilo v najlepšem redu, če ne bi nekje sredi Avstrije začela svetiti lučka, ki označuje znižano raven bencina. Lučko sem sicer videl, vendar kmalu nanjo povsem pozabil. Šele ko se je avto počasi začel ustavljati, sem se znova spomnil nanjo. Po začetni paniki in kopici očitkov sem se odločil, da bom peš odšel proti najbližji bencinski črpalki, ki je bila oddaljena 10 kilometrov v smeri Slovenije. Po dobri minuti hoje je sredi noči pred menoj ustavil tovornjak s srbsko registracijo, odprl vrata in me v polomljeni slovenščini vprašal, kaj se dogaja, kam grem. Razložil je še, da je videl ustavljen avto, in vprašal, če lahko kako pomaga.

Sam sem bil presenečen nad šoferjevo ustrežljivostjo in sem mu po začetni začudenosti opisal nesrečno situacijo in ga prosil, če me lahko pelje do bencinske črpalke. In res. Peljal me je do črpalke, počakal, da sem kupil posodo za gorivo in gorivo, in me nato hotel peljati še do avta, pri čemer je moral zadnji kilometer vzvratno peljati po odstavnem pasu. Ko sem se mu zahvalil in ga vprašal, zakaj je bil tako velikodušen, je preprosto odvrnil: »Saj smo bratje!«

Eno telo, eno bistvo


Ta izkušnja mi prihaja na pamet, ko beremo današnje prvo berilo, kjer Adam ob tem, ko Bog naredi Evo, vzklikne: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa!« (1 Mz 2,23). To je moja družabnica in sodelavka.

Hebrejska beseda, ki jo prevajamo z besedo »naredil«, je »banah«, kar pomeni »graditi«. Bog z Evo nadaljuje »grajenje« človeka. Uporabi Adama in njegovo materijo, da ustvari Evo, kot da bi bila Eva »skrita« v Adamu, dokler je Bog ne povabi v življenje. Sveto Pismo Adama in Evo kot puzzle priliči drug drugemu, ko pripoveduje, da sta moški in ženska »enega bistva«, »eno telo«. Kot se Stvarnik in stvarstvo idealno prilegata drug drugemu, kot se Kristus in Cerkev neverjetno privlačita, tako se tudi moški in ženska ne moreta opredeliti kot človek brez drugega. Skupaj, kot moški in ženska, z vso ljubeznijo, privlačnostjo in pripadnostjo, sta najlepša podoba Boga.
Danes, ko dnevno srečujemo razklanost naroda, brezsramno poniževanje drugače mislečih in druge izraze prezira, je prav, da se zavemo: če ne bomo sodelovali, ne bomo obstali.

Tvoja kost in tvoje meso


Mi pa ob tem prihajata na misel še dve drugi priložnosti, ko Stara zaveza ponovi Adamovo misel. Najprej v Prvi Mojzesovi knjigi to na svojstven način izrazi Rebekin brat Laban v Haránu, ki je po tem, ko je slišal sporočilo, da prihaja k njemu nečak Jakob, stekel, ga poljubil in rekel: »Zares si moja kost in moje meso!« (1 Mz 29,14) Laban posebno naglasi sorodstveno vez med njima. Vsaka vez predstavlja priložnost za odnos, ker pripadamo in ustrezamo drug drugemu. Vsaka vez predstavlja priložnost, da na obrazu drugega vidimo domačnost, poteze, ki so nam znane in ki jih težko prezremo. Laban sprejema Jakoba ne le kot nečaka, ampak tudi kot sodelavca, torej nekoga, s katerim lahko sodeluje, ustvarja in gradi.

To začutimo tudi v Drugi Samuelovi knjigi, ki spremlja odhod Izraelovih rodov v Hebron, kjer bo David v kratkem postavljen za kralja. Izraelovi rodovi nagovorijo Davida: »Glej, tvoja kost smo in tvoje meso.« S tem opozorijo na narodno vez, ki jih druži, hkrati pa sporočajo, da so pripravljeni na preseganje delitev med njimi, da se želijo potruditi za edinost z novim kraljem in med seboj.

»Kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa« ne predstavlja zgolj globine zakonskega dostojanstva in potencial, ki ga ima odnos med možem in ženo; predstavlja tudi Adamovo spoznanje, da potrebuje drugega, da ga dopolni in plemeniti na vseh ravneh svojega življenja. Ne samo tistih, ki z nami delijo misli, vrednote in prioritete, potrebujemo sodelovanja tudi s tistimi, ki nas bogatijo z drugačnostjo, ki nas provocirajo in spravljajo v zadrego. Tam se rojeva širina in globina.

Danes, ko dnevno srečujemo razklanost naroda, brezsramno poniževanje drugače mislečih in druge izraze prezira, je prav, da se zavemo: če ne bomo sodelovali, ne bomo obstali. Če ne bo dialoga, bo monolog, ki pa je osiromašenje vseh.

Jezusa ni sram imenovati nas brate in sestre (prim. Heb 2,11). Bodimo vredni tega zaupanja.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike