Molk o turizmu naših ministrov ali zakaj se novinarji udinjajo politični levici

Tino Mamić
0

Na Zahodu najvišji politiki odstopajo že, če se izkaže, da so se kaj zlagali. Pri nas pa o lažeh ministrov novinarji še pisati nočejo.

Oddaja VVFaktor je v torek na TV3 odkrila novo afero, v katero sta vpletena kar dva ministra, Počivalšek in Gašperšič. V začetku poletja sta se namreč z vladnim falconom odpravila na diplomatski obisk v Kazahstan, kjer sta dogovorjena, tako sta napovedala, za celo vrsto srečanj s kazahstanskimi ministri. A izkazalo se je, da v resnici nista od blizu videla nobenega ministrskega kolega. Z enimi ministrom pa sta se srečala na prireditvi Expo, na katerega sta prišla tako, da sta si – kupila vstopnici.

Minister za turizem je – turist

Šlo je torej samo za turistični obisk Kazahstana na državne stroške, o katerem so vladne službe lagale. In lažejo še danes.

Pričakovali bi, da bodo že med oddajo začeli pregorevati telefoni in da se bo minister že minutko po tem, ko se je oddaja iztekla, dal prvo izjavo za javnost. In naslednji dan ob 9. zjutraj sklical tiskovno konferenco, na kateri bi s fotografijami dokazoval nasprotno. Vmes pa bi nekateri mediji že zahtevali nezaupnico, opozicijski poslanci pa vložili interpelacijo. A se ni zgodilo nič.

Mediji so vsi po vrsti afero spregledali. Politiki, tudi opozicijski, pa so ostali tiho.

Bo kdo rekel, kaj da se čudim, saj sem ravno ta medijski molk že v sami oddaji kot komentator napovedal. To je sicer res. Ni pa prav. Zato je treba to povedati na glas. In večkrat ponoviti, da se bo kaj prijelo.

Ali novinarjem zamerimo samocenzuro in priklanjanje politični levici? Ali lahko zamerimo pazniku v Auschwitzu, ki je samo izpolnjeval ukaze?

Brezsramnost vlade je logična

Brezsramno obnašanje ministrov vlade Mira Cerarja, ki si ne upa na hude obtožbe niti odzvati, kaj šele dokazovati nasprotno, ni slučajno. Rdečim politikom in direktorjem se medijev ni treba bati. Lahko počnejo kar hočejo. Mediji se nadnje spravijo le, če zapadejo v nemilost botrov iz ozadja. Take lekcije oziroma opozorila smo lahko opazili že velikokrat. A takoj, ko mediji to nalogo opravijo in je opozorilo poslano, se vse vrne na stare tirnice. Na prvi in edini tir.

Ponovil bom, kar so v zadnjih letih izrekli že mnogi levičarski intelektualci; da v Sloveniji praviloma nihče ne more narediti kariere, če se ne prikloni politični levici. V medijih je to verjetno še najbolj vidno. Mladi novinarji, tudi povsem naivni, potrebujejo le nekaj dni, da doumejo, kje so v pisanju meje, pregrade. Ko prvič prestopi to mejo in, denimo, preveč pozornosti nameni kakemu duhovniku ali drugemu »razrednemu sovražniku«, mu dajo to zelo jasno vedeti. Bodisi uredniki bodisi kar kolegi novinarji. Če se takoj ne ukloniš, sledijo posledice.

Ko dobi novinar prvo opozorilo

Če povem s svojim primerom. Ko so me zaposlili na dnevniku Primorske novice, so me prvih par mesecev izjemno hvalili. Dobival sem stimulacije pri plači, proste dneve, javne pohvale. Stara udbovka je na uredniškem sestanku celo rekla: »Tino je najboljša kadrovska pridobitev Primorskih novic v zadnjih 15 letih.«

A medenih tedni so hitro minili. V petem mesecu službe sem v komentarju uporabil izraz »rdeči direktorji«. Sploh ne slabšalno. Samo povedal sem, da ni nujno, da so vsi direktorji, ki naj bi jih odstavil premier Janez Janša v času svoje prve vlade, izjemno dobri, saj so nekateri med njimi še vedno na položaju zato, ker jih je tja postavila partija.

Ko je urednik videl komentar, je ves zaripel v obraz, začel s povišanim glasom govoriti, kako je prispevek povsem zanič. Takoj se mu je s prikimavanjem in retoričnimi dodatki pridružil še starejši urednik, ravno tako vijolično rdeč v lica (resda bolj zaradi alkohola kot zaradi mene). Protiargumetni niso pomagali. Pravzaprav jih niti nisem mogel podati, saj mi prekaljena urednika nista niti pustila do besede. Nisem se strinjal, a besedna zveza »rdeči direktorji« je morala ven.

In če se ne ukloniš?

Potem se je začelo. Nobene povišice plače več. Nobenega prostega dneva. Nobene pohvale. Nobenega uredniškega komentarja več nisem smel napisati. Na sestankih vseh novinarjev so uredniki kritično in žaljivo govorili o mojih člankih. Doživel sem več cenzorskih posegov, da mobinga niti ne omenjam. Mimogrede naj omenim, da sem dosegal tudi dvojno normo, pa ni nič pomagalo.

Čeprav sem se večinoma primitivnim reakcijam urednikov glasno ali prikrito smejal, pa mi ni šlo več na smeh, ko me je direktor (Leon Horvatič) nekega jutra poklical v pisarno, kjer me je čakalo pisno opozorilo pred odpovedjo. Po več letih pritiskov sem se slednjič odločil, da obesim novinarstvo na klin.

V takem okolju slovenski novinarji delajo še danes. Jim potemtakem lahko zamerimo samocenzuro in priklanjanje politični levici? Ali lahko zamerimo pazniku v Auschwitzu, ki je samo izpolnjeval ukaze?

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime