Mojca Škrinjar: “ubogi slovenski otroci, ki mislijo, da so ničvredni, če niso odlični”

Rok Trdan
2

Pojav slovenske “odličnosti” postaja čedalje večji problem. Ocene v šolah in javnem sektorju že dolgo ne odražajo več realnega stanja, saj šolarji in javni uslužbenci postajajo postopoma vsi odlični.

Na Domovini smo o tem trendu že pisali, hkrati smo naredili primerjavo ocenjevanja v javni sferi in gospodarstvu.

Kaj o tem simptomu naše družbe ter o inflaciji odličnih ocen meni nekdo, ki se z ocenami tako ali drugače ukvarja že praktično celo profesionalno življenje?

Pogovarjali smo se z Mojco Škrinjar, nekdanjo državno sekretarko na Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport in dolgoletno ravnateljico v OŠ.

Vrsto let ste poučevali na OŠ, zaposleni ste bili na Zavodu RS za šolstvo, bili ste tudi državna sekretarka na šolskem ministrstvu. V zadnjih dvajsetih letih opažamo trend naraščanja odličnih ocen, zlasti v osnovnih šolah. Kako ga komentirate?

O vzrokih zato lahko ugibamo, saj poglobljenih raziskav o tem pojavu, o vzrokih za tako ravnanje, ni kaj dosti. Trend je lahko v skladu z legitimno željo Slovencev, da bi njihovi otroci dosegli najboljšo izobrazbo, saj le tako vidijo jamstvo za njihovo uspešno eksistenco. Želijo si, da bi šli njihovi otroci na gimnazije in da bi študirali. In res, pri nas obiskuje večji delež otrok  gimnazije kakor denimo v Nemčiji in Avstriji. Večji delež študentov imamo. Pa vendar smo gospodarsko bistveno manj uspešni kakor omenjene države.

Predstavljam si, da je bilo 55 let socializma dovolj, da so ljudje prenehali zaupati v podjetništvo, poleg tega pa  tudi danes naša država z  visokimi davki in hudo regulativo ne stimulira nastanka majhnih podjetij, kjer pa je velikokrat dobrodošla tudi srednja strokovna izobrazba. Mali podjetniki v Nemčiji in Avstriji, obrtniki, imajo boljši standard in pogoje za delo kot pri nas.

Tako starši vidijo perspektivo v gimnaziji, za to pa je potrebno imeti dobre ocene. Mislim, da so učitelji, ki ocenjujejo učence, tudi pod tovrstnim pritiskom. Poleg tega imajo pri vpisu na srednjo šolo enako težo ocene iz gospodinjstva, športne vzgoje ter drugih vzgojnih predmetov (nikakor ne podcenjujem pomembnosti teh predmetov!), te pa so praviloma visoke,  zato je povprečje višje.

Vprašanje je ali so zgolj povprečna ocena v spričevalu v osnovni šoli in srednji šoli  ter  ocene  iz mature najboljši  kriterij za vpis na naslednjo stopnjo.

Mojca Škrinjar, foto: Miha Fras, vir: spletna stran Mestne občine Ljubljana
Mojca Škrinjar, foto: Miha Fras, vir: spletna stran MOL-a

Učni uspeh je bil ukinjen po zaslugi Milana Zvera, ministrstva za šolstvo v prvi Janševi vladi. Je bila odločitev o ukinitvi povezana tudi porastom odličnih uspehov? (tik pred ukinitvijo je bilo odlično ocenjena že tretjina vseh učencev)?

Točno tako. Učni uspeh je v številčni obliki predstavljal dodatne točke (npr. odličen uspeh  je bil 5 točk, prav dober 4 točke …), v  ta uspeh pa so se poleg vzgojnih predmetov vštevale še ocene izbirnih predmetov, ki so bile  visoke, saj si je praviloma  vsak učenec izbral predmet, ki je bil zanj najlažji.

Da bi bila povprečna ocena, ki je predstavljala učni uspeh in s tem morda odločilne dodatne točke, pomembne za vpis, čim višja, je bilo po poročanju učiteljev, v osnovnih šolah takrat pred koncem zaključnega razreda pravo obsedno stanje. Skupna slika je kazala povsem neverjetno situacijo – namesto, da bi bila večina učencev s splošnim uspehom umeščena v zlato sredino, jih je bilo največ pri vrhu, kar seveda ni normalno. Analiza tedaj je pokazala, da večina evropskih držav ni poznala splošnega uspeha. Ukinili smo splošni učni uspeh in  malce vznemirili  tradicionaliste, toda to ni prizadelo kakovosti v šolah, prineslo pa več miru vanje.

Mislim, da je devetletka prinesla kar nekaj posodobitev, kar zadeva učne načrte, ni pa posebej dvignila kakovosti v šolah v primerjavi z osemletko. Nasprotno, testi bralne pismenosti so se pokazali v raziskavi boljši v primerjalni skupini v osemletki. Šola je kakovostna, če so učitelji strokovnjaki, ki so zahtevni in  hkrati namenjajo več časa učencem in dijakom, kakor obremenjevanju samih sebe, ali so res naredili vse, kar zahtevajo standardi v učnem načrtu.

Da bi bila povprečna ocena, ki je predstavljala učni uspeh in s tem morda odločilne dodatne točke, pomembne za vpis, čim višja, je bilo po poročanju učiteljev, v osnovnih šolah takrat pred koncem zaključnega razreda pravo obsedno stanje.

Ker učnega uspeha ni več, so edini relevantni podatek zaključne ocene predmetov. Povprečje teh smo poskušali pridobiti na prisojnih inštitucijah (Zavod RS za šolstvo, Ministrstvo, RIC…), a smo bili povsod neuspešni. Ali podatkov inštitucije resnično nimajo ali pa ni zaželeno, da se z njimi preveč operira v javnosti? 

Povprečja  šolskih ocen pristojne inštitucije po razredih in letnikih res ne zbirajo, kar je  škoda. Vsaka šola pa ima izračunane povprečne ocene učencev in dijakov pri vseh predmetih. Rangiranje šol je z zakonom onemogočeno.

To je v veliki meri mogoče razumeti in podpreti zagotovo pri osnovnih šolah. To pa zato, ker na žalost uspeh učenca ni zgolj odvisen od šole, temveč bolj od okolja, iz katerega učenec prihaja. Najbolj pomembna je izobrazba staršev, zlasti matere. To dokazujejo raziskave na vseh kontinentih tega sveta, pa naj gre za razvito ali revno državo. Zato bi bila krivica, da bi neko šolo cenili, drugo pa grajali zaradi povprečnega uspeha njunih učencev.

Kar lahko skrbi, je to, da nimamo sistema, ki bi preprečil odstopanja celih regij – vrsto let se že kaže, da so vedno ene in iste slovenske regije na dnu lestvice uspeha, kar zadeva ocen na nacionalnem preverjanju znanja. Torej – tam, kjer dom odpove ali zagotavlja slabše socialno zaledje, je naloga šole in sistema, da to vrzel  v največji meri zapolni.

Na Domovini smo poskušali narediti nekaj vzporednic med ocenjevanjem v OŠ ter ocenjevanjem uspešnosti dela javnih uslužbencev. V obeh primerih je zelo izrazit trend, da postajamo postopamo vsi odlični. Kako gledate na to korelacijo? Kaj po vašem mnenju pomeni to prepoznavanje “odličnosti” za našo družbo?

To vidim kot deformacijo družbe, ki ne sprejema normalnosti, to pa pomeni, da je DOBRO tisto, kar je normalno, večinsko, odstopanja  navzdol in navzgor pa so izjema.

Moje osebno mnenje je, da je to odraz frustracije, ki smo jo doživeli v zločinskem sistemu in njegovih podaljških, kar zadeva nekatere pojave. Je tudi znak sprevrženega družbenega lastništva, odraz splošneslovenske/jugoslovanske kraje po 2. svetovni vojni (nacionalizacije) in pomanjkanju normalnega stanja – zasebne lastnine. Zasebnik bo svoje ljudi ocenil realno in plačal dobro delo. V  državni lastnini/javnem sektorju očitno ni tako. Direktor javne ustanove pa je pod pritiskom prepričanj, sindikatov, da je potrebno razdeliti čim več denarja ljudem, da je denar za razvoj drugotnega pomena.

Ubogi otroci, ki živijo v taki družbi – imajo občutek, da niso nič vredni, če niso odlični.  Enako učitelji, če odličnih učencev in dijakov nimajo v presežkih. Tudi ravnatelji. Vsi trdijo, da imajo najboljše šole. Toda najboljša šola je lahko samo ena…

Mislim, da bi morali v naših šolah zamenjati pogled na odličnost. Odličen je vsak človek v tistem trenutku, ko da od sebe največ, kar zmore. Učenec, dijak, študent, profesor. Koliko pa je to v točkah, pa je z vidika vrednosti človeškega življenja prav čisto vseeno. Bistveno je to, da  si vsak najde poklic in delo, v katerem je uspešen in uživa pa še dobro zasluži. Ostalo je statistika. To pa ne pomeni, da naj šola ne bo zahtevna. Morala bi biti bistveno bolj, kot je.

Mislim, da bi morali v naših šolah zamenjati pogled na odličnost. Odličen je vsak človek v tistem trenutku, ko da od sebe največ, kar zmore. Učenec, dijak, študent, profesor. Koliko pa je to v točkah, pa je z vidika vrednosti človeškega življenja prav čisto vseeno

Ker obstajajo tudi objektivni kriteriji in lestvice v svetovnem primeru, vemo, da postaja razkorak med našimi subjektivnimi ocenami in realnostjo čedalje večji. Čemu pripisujete ta trend in kako ga zaustaviti?

Te lestvice pridejo najbolj do izraza v visokem šolstvu. Kljub vsej odličnosti in samohvali nismo ob boku 50-im najboljšim univerzam. Ta razkorak je verjetno moč popraviti z bistveno večjim zasebnim deležem na vseh področjih, na univerzitetnem, srednje- in osnovnošolskem in tako povečati konkurenco, ki je gibalo napredka.

Kot sem dejala, je v zasebni lastnini več zdravja kot v družbeni/državni. Čeprav boste našli tudi v javnem sektorju direktorje, ravnatelje, učitelje, ki skrbijo za javno lastnino bolj kot za svojo.

Ampak v Sloveniji se trenutno samo stopnjuje razmišljanje odločevalcev, kako onemogočiti zasebne šole in fakultete. Dokler bo prisotno to škodljivo razmišljanje, žal napredka ne bo. Vlagali bomo veliko denarja za premajhen izplen. Stanje v Sloveniji se bo normaliziralo z napredkom splošne privatizacije gospodarstva, seveda ob tem z največjo skrbjo za posameznika.

Poklicna pot Mojce Škrinjar:

Učiteljica angleščine in nemščine na OŠ – 9 let,  ravnateljica OŠ – 14 let,  generalna direktorica direktorata za vrtce in osnovno šolstvo v mandatu 2004 – 2008, predstojnica enote Zavoda RS za šolstvo – 2 leti,  direktorica  zavoda za invalidno mladino Cirius Kamnik – 1 leto, državna sekretarka na MIZKŠ v mandatu 2012- 2013.

Trenutno je pomočnica direktorice Študentskega doma Ljubljana, članica SDS pa opravlja tudi svoj drugi mandat kot mestna svetnica na Mestni občini Ljubljana. 

2 KOMENTARJI

  1. V našem okolju praktično ni zasebnih šol ( z izjemo jezikovnih) , fakultet, teoretično je šolski sistem dober, v praksi se pa ne obnese, ker je osnovni pristop do izobraževanja in dela napačen. Mladim so mnogi starši v glave vbili, da brez šole ni ničesar, s tem so pokazali, da so nekatera dela slaba ( npr. kmetijstvo ) , kar je osnovni problem, ker mladi, šolani enostavno nočejo in ne znajo delati “navadnh – obrtniških “del. Tujina, če se že primerjamo z njo, se obnaša drugače, tudi doktorji, magistri se v praksi spoznavajo z navadnimi, zahtevnejšemi in ustreznimi deli s svojega področja. Mi smo pa še tako “visoki”, da so se mnogi npr. iz Pahorja delali norca, ko je z deli pomagal ali spoznaval različne profile. Kljub temu, da so mu očitali populizem, pa je pokazal pravilno smer razmišljanja, vsako delo je častno, važno je, da se dela strokovno, z veseljem in profesionalno. Kot študent sem delal vsa mogoča dela – od enostavnih do zahtevnih in tega odnosa se manjka v naši družbi. Pri otrokih, čustveno še nezrelih osebah je najbolj travmatično, da se od njih pričakuje same uspehe, genialnost, najboljše ocene, ob nezavedanju kako travmatično za te otroke pa bo, ko bodo enkrat naleteli na realna in včasih kruta tla. Splošen trend v šolah je tudi, da se učitelji, profesorji bojijo vplivnih staršev in popuščajo, to je nepravilno in nepošteno do delovnih, lahko tudi bolj nadarjenih, …in ravno zaradi zdrave konkurence bi bilo potrebno tudi privatno šolstvo.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime