Moja zgodba – Slovenski razkol – Partizanski genocid nad Romi

Uredništvo
11

V tokratni oddaji Moja zgodba so na Radiu Ognjišče skupaj z zgodovinarjem dr. Jožetom Možino govorili o partizanskem ravnanju z Romi. Ti so že tako veljali za manjvredno, najšibkejšo in najrevnejšo kategorijo prebivalstva. Prav nič bolje pa z njimi niso ravnali niti partizani, ki so se do njih vedli skrajno nasilno.

Spomladi leta 1942 tako pride do prvih pomorov romskih družin. Pri tem pa se ne znesejo le nad odraslimi moškimi, ampak tudi nad ženskami in otroki. Tako je bilo v gozdovih na Mačkovcu 12. maja 1942 pobitih najmanj 11 Romov. 53 Romov pa je bilo pobitih 17. maja 1942 v Iški.

Več podrobnosti te dolgo zamolčane zgodbe druge svetovne vojne lahko vidite v oddaji Moja zgodba.

Knjigo Slovenski razkol lahko naročite v trgovini Iskreni

11 KOMENTARJI

  1. Poglej, poglej, partizani so kar prevzeli postopke nacizma. Je sploh kakšna razlika? Tako kot je v zgodovini zabeleženo, je v Jugoslaviji umrlo več civilistov med drugo svetovno vojno od “bratov”, kot so jih pobili Nemci.

    • Ne drži!

      Nacisti so kopirali komuniste.

      Za to, da so partizani pobili več Slovencev kot okupatorji, so pa krivi komunisti, ker so jih oboroževali s puškami, ki so streljale nazaj.

  2. A zdaj bomo za dnevnopolitične potrebe in zato, da se bo razkol v narodu še povečal iz zgodovine potegnili še tragedije Romov.
    Italijani so Romom zagotovo dali tako orožje kot klobase in kozarec vina, če so obljubili, da bodo z njim streljali na partizane . Ali so bili zato okupatrorji kaj boljši od naših.
    Vse skupaj postaja že prav nagravžno. In to samo zato, ker je bil oče od Možine 14 dni zaprt od komunistične oblasti zaradi (numnega)verbalnega delikta. Kar soicer ni v čast demokraciji in partijski občlasti a je treba biti vseeno za obtoževanje uporabiti sorazmerno silo in ne poboja Romov.

    • Dokumentirano je dokazano, da so italijanska vojaška vodstva večkrat povabila partizanska vodstva na razne gostije, ko se jih obvezno udeleževale tudi štabne tovarišice.

      Gostoljubni italijani so jim vedno dali hrano in pijačo tudi za ostale člane štaba, ki se gostije niso mogli udeležiti, ker so morali ostati na položaju proti svojemu narodu.

  3. Zelo cenim novinarja dr. Jožeta Možino, ker je zgodovinar v pravem pomenu besede. Ljudem odstira koščke resnice o temni strani naše zgodovine z uporabo pristnih zgodovinskih virov.
    Ne razumem g. Petra, ki ga je ta prispevek tako razburil. Z resnico je potrebno priti na dan in resnica nas zagotovo ne bo razdvojila, temveč zbližala. Razdvaja nas sovraštvo teh, ki zanikajo resnico. Tudi v družini mojih prednikov so bile nedolžne žrtve. Sami mladi fantje, ki bi lahko še veliko dobrega dali slovenskemu narodu…
    Bodimo strpni in spoštljivi drug do drugega ne glede na zgodovinska ozadja.

  4. Resnica, hočeš resnico, poglej primer kako lahko resnica zbližuje:? Črna roka se včasih označuje za “slovenski gestapo”[4][2]
    Dejavnosti organizacije so se začele jeseni leta 1943 na območju Jesenic in Blejske regije. Dejavnosti Črne roke vLjubljani so se začele marca 1944, kasneje pa so se razširile tudi v druge regije.
    Črna roka verjetno ni bila povezana z nemškimi okupatorskimi silami, ki so bile pogosto ogorčene zaradi anarhičnosti in nenadzorovane nečloveške narave dejavnosti Črne roke. Nemški okupatorji so domnevno od Črne roke pogosto zahtevali poročila o dejavnostih ali celo aretirali in zasliševali operativce po pobojih.[4]
    Člani so bili pogosto mladi in pobožni moški iz podeželja, ki so se verjetno pridružili zaradi vpliva lokalnih verskih avtoritet. Člani so bili povezani tudi s slovenskimi domobranci, četniki in klerikalnimi skupinami.[2][3][4][5] Črna roka je svoja dejanja utemeljila kot obrambo religije oz. vere.[4] -129 žrtev, 13 žrtev Črne roke med vojno (Nasilje vojnih in povojnih dni, Vida Deželak Barić, Nevenka Troha

  5. Petra je lahko razumeti: najprej poskusi umazati delo Možine, češ da gre “dnevno politične potrebe” in da se bo z navajanjem poboja Romov “razkol še povečal”.

    In nato še “zagotovi”, da so Italijani Romom dajali “tako orožje kot klobase, če so jim obljubili da bodo streljali na partizane”. Gre za čisto izmišljotino, navadno laž, ker Romi niso dobivali od Italijanov nobenih klobas in vina, pa tudi streljali na partizane niso. Če bi, partizani tega gotovo ne bi pozabili navesti v svojih poročilih, da bi opravičili poboj, pa tudi pričevalci bi to navedli in Možina bi to gotovo zapisal v svoji knjigi.

    In potem Peter še napiše, kako “vse skupaj postaja že prav nagravžno” ter meni, da je to “samo zato, ker je bil oče od Možine zaprt za 14 dni”.

    Skratka, Petrovo diskreditiranje in laganje v poskusu, da bi opravičeval poboje Romov, je že prav nagravžno, če uporabim njegove besede še za njegovo pisanje. Zaradi takšnih ljudi, kot se tukaj kaže Peter, ki bi poboje še naprej prikrival in z neresnicami in izmišljotinami opravičeval kar se opravičiti ne da, se med nami ustvarja razkol in ne z razkrivanjem resnice!

    Z laganjem, zavajanjem in diskreditiranjem tistih, ki navedejo pravo resnico, se ta razkol ne bo nikoli zmanjšal. Pot do pomiritve pelje preko javnega priznanja in kesanja za vse storjene zločine – tako kot je to pri vsakem zločincu, da mu žrtve zločine lahko oprostijo in da spet vstopi v normalno človeško družbo. Kdor zagovarja zločine, ostane tudi sam zločinec in do njega ni mogoče imeti nobenega spoštovanja.

  6. Popolnoma se strinjam z vami g. Slehernik: ”Pot do pomiritve pelje preko javnega priznanja in kesanja za vse storjene zločine – tako kot je to pri vsakem zločincu, da mu žrtve zločine lahko oprostijo in da spet vstopi v normalno človeško družbo. Kdor zagovarja zločine, ostane tudi sam zločinec in do njega ni mogoče imeti nobenega spoštovanja.”
    Ne zagovarjam zločinov ampak se zgražam nad zločini obeh strani.
    Za pomiritve pa bodo morale javno priznati zločine obe strani ne zgolj ena.
    Na srečo kot sem že napisal nimam osebnih travm iz vojne pred skoraj 100 leti ,saj nisem imel nikogar ne v partizanih in ne pri domobrancih, zato pa se lahko objektivnejši.
    Objektivno gledano ina samo o tem govorim javno razkrivanje zločinov ene in druge strani ne bo prineslo sprave, ker za spravo morat biti dva. Zaenkrat ne vidim ne na eni in ne na drugi te pripravljenosti, zakaj je torej treba odpirati rane . Razlog ni sprava ampak zgolj dnevnopolitične potrebe.

  7. Komunisti so šteli Cigane med ostalim tudi za manj vredne ljudi.

    V tem so bili celo slabši od nacistov, ki se niso najprej lotili Judov in Ciganov, ampak, ne boste verjeli, komunistov, ki so jih šteli za najbolj škodljivo in sprevrženo poltično skupino.

    Še preden so nacisti prišli na oblast, so komuniste preganjali in pretepali, kjerkoli so jih zalotili. Še posebej je znan primer komunističnega konresa leta 1923 v Coburgu, kamor je prišel tudi Hitler z 800 jurišniki, ki so na mile viže pretepli vseh 3000 komunističnih kongresnikov. In Hitler je celo prvi udaril. Hvaležni meščani so se jim oddolžili na volitvah leta 1929 s prvo volivno zmago v vsej Nemčiji.

    Nemci, ki v prvem obdobju niso marali nacistov, so govorili, da so sicer primitivci, ampak pretepajo pa prave, so jim velikodušno priznavali.

    Ko so nacisti prišli na oblast, so za skrajne politične skupin zgradili razna taborišča, med njimi iz tega obdobja tudi pri nas najbolj znani Dachau. Tudi v teh poboljševalnicah niso bili prvi gostje Judi in Cigani, marveč komunisti, kakor ste najbrž že sami ugotovili.

    Peter pozna ta dejstva celo bolje od mene, vendar ne bo priznal.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime