Moja Rusija, ali kako sem občutila “imperij zla”

Avatar
3
Vir foto: http://wfys2017.tassphoto.com/

Na vsake toliko završi med udeleženci, da se nekje med nami giblje predsednik Putin in vsi se začnemo nervozno ozirati naokoli. Zaman, saj nas s svojimi spodbudnimi frazami nahrani le z odra. Da smo odgovorni za prihodnost, da nam pripada in nas čaka …

Umirjen nastop doseže svoj namen, predsednik izpade premišljen in sodoben človek. Marsikdo pripomni, da je imel o Rusiji drugačne predstave in je zdaj pozitivno presenečen. Češ, so tako napredni, prijazni, odprti … Kot pravi geslo festivala:

Skupaj z vsem planetom!

Ni lahko biti dežurni krivec, ni lahko, ko se nadte spravlja mednarodni medijski svet. In Rusija je zagrabila priložnost in pokazala svojo najprijaznejšo stran obraza. 19. Festival mladine in študentov (WFYS) je letošnjega oktobra združil 185 držav. In to v Sočiju, kjer hoteli, stadioni, igrišča ter visoki Rosa Khutor po Olimpijskih igrah 2014 živijo za nove cilje. Čist zrak, tišina, od morja do dvatisočakov pol ure z vlakom. Če nič drugega – tam počitnikuje sam Putin.

Dogajanje je tako premišljeno, da mi je kar nelagodno … Na letališču prostovoljci s plakati, do hotela brezplačni taksi, tam sobica, zajtrk in kupi daril, od jakne do novega telefona. Za 25.000 gostov (od tega 27 iz Slovenije) …! Z odrov odmeva glasba.

Jutranjo razminko, kot ogrevanje imenujejo Rusi, vodi prvakinja športne gimnastike. Izbiramo med BMX progo in masteclassom umetnostnega drsanja, zdravniki prikazujejo umetne sapnike, fiziki z žičkami na glavi pa robote, ki reagirajo na njihove misli. Obišče in nagovori nas Nik Vujićić. Po zraku letijo bojna letala, ko pa se panično vržem na tla, mi pojasnijo, da gre le za spektakularni avia-šov.

Festival naj bi povezal države z različnimi političnimi ureditvami. Z začetkom hladne vojne pa so ostale prisotne predvsem leve politične sile.

S tradicijo iz komunizma

Kje pravzaprav sem, me prešine. Na prvem WFYS leta 1947 v Pragi so se mladi zbrali v protest vojni, fašizmu, imperializmu … za mir! Festival naj bi povezal države z različnimi političnimi ureditvami. Z začetkom hladne vojne pa so ostale prisotne predvsem leve politične sile. Z letošnjim festivalom Rusija spet poskuša preseči razdor; ker naj bi si tukaj obe »polovici« podali roke, čakam na odprt dialog  …

Zatavam v Media Center, kjer so ustanovljene “rdeče cone”. Mladi iz levih strank Rusije, Nemčije, Kube, … burno razpravljajo o revolucijah, blokadah, propagandi. Politik iz Severne Koreje opisuje, kako se je njegova država kljub problematičnim političnim razmeram neodvisno razvijala in so sedaj ponosni na svojo moč … in dvorano zajame tisto gledališko čustvo, ko se je tragični junak vendarle izvlekel in vsi naenkrat glasno ploskajo … V očeh jim gori ideja in živahen aktivist iz Dominikanske Republike mi prišepne: “Ljudje ne verjamejo komunizmu, zato ker ga je živeti  – težko. Nismo še zreli!”

Ko tuji gostje govorijo komplimente ruskemu gostoljubju, ko hvalijo to velikansko državo in njene prebivalce, se v ruskih očeh rodijo solze. Ruska duša je izpolnjena.

Na poti v zrelost …

Vir foto: http://wfys2017.tassphoto.com/

Organizatorji pa so prepričani, da smo na pravi poti v zrelost in bomo čez 20 let prav mi na vodilnih mestih v svojih državah. In da bi se vtis o mogočni Rusiji ohranil do takrat, mora biti močen, čustven, barvast. Prestižen!

Vedno znova preseneti ta pojav. V tej mili, velikanski državi, ki je za čas študija postala moja država (in hočeš-nočeš tudi vsi njeni problemi moji problemi), je za moje, s Slovenijo okužene oči, še v marsičem treba dohiteti naš raj pod Triglavom.

Še več stisk zaradi prenizkih pokojnin, še več za invalide neopremljenih metrojev, še več alkohola … Pa je pri njih vse našteto v hipu pozabljeno, pompozni Soči se blešči in žrtve so poplačane.

Ko tuji gostje govorijo komplimente ruskemu gostoljubju, ko hvalijo to velikansko državo in njene prebivalce, se v ruskih očeh rodijo solze. Ruska duša je izpolnjena. Takšno domoljubje, takšna ljubezen. Slovenci pa lažje jokamo od žalosti, naj najprej kdo »porihta državo«, potem bomo pa ljubili. Kdaj potem? Več mu daš, manj bo hvaležen …

Mi pa nismo bili le hvaležni. Po tednu druženja je vel med nami optimizem in sicer precej redek občutek, da imamo besedo na vse hitreje vrtečem se planetu. Opazili so, da le nismo tako leni in ravnodušni, kot se govori.

Na spletni strani festivala se je znašla izjava gospodarstvenika in politika Kirienka: »Tem ljudem nihče več ne zmore vbiti v glavo misli, da je Rusija nekakšen imperij zla!«

Bila sem ponosna na svojo državo gostiteljico, čuden priokus pa sem pritajila zase. Tako lahko je voditi za seboj mlade idealiste.

Avtorica prispevka, Uršula Vratuša Globočnik, je slovenska študentka na študiju v Rusiji

3 KOMENTARJI

  1. Rusija je postala proti utez zahodu v pravem pomenu besede. Sankcije ne delujejo, nasprotno Ruse so prisilile k samo oskrbi , ki je vse vecja in zanje dober znak napredka. Putin ve kaj hoce, in hvala bogu, da je tako… kajti na sproti njemu za mizo sedijo sami kavboji, ala Donny and the company, lacni profita ne glede na razklanost svetov v vojnah in bedi….potem pa pride do Europe, muslimansko crne in reklame za plenicke dojencka , kjer otrok crnih starsev dela reklamo za boljso prodajo, because black is in and beautiful in multi cultivated society….babies are always acceptable……

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime