Moja pot od “proticepilca” do “cepilca”

Privzeta profilna slika
Klemen Ban
vir: Pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Mika me, da bi vam malo popridigal: da je prav, da se cepimo in da je narobe, če se ne. Ali obratno - odvisno od tega, koga vprašate. Namesto pridige bom raje opisal svojo izkušnjo. S prvim delom zgodbe bom morda razjezil kakšnega “cepilca”, z drugim delom pa kakšnega “proticepilca”. Morda mi bo celo uspelo združiti “cepilce” in “proticepilce”, da bodo o meni v en glas vzkliknili: “Kakšen tepec!” Malo za šalo, malo zares. Kar si resnično želim, je, da bi se ob moji zgodbi kdo vprašal o svoji zgodbi. Zakaj verjamem, kar verjamem? Se morda motim? Zakaj si v luči novih dejstev ne premislim?

Mislim, da je bilo moje stališče do cepljenja napačno. Premislil sem si. Bilo je težko. Morda si bom, v luči novih spoznanj, premislil še kdaj. Upam, da bom premogel toliko ponižnosti. Naj na začetku povem, da se zavedam, da je moj spomin samo ohlapno povezan z realnostjo. Verjetno se kakšnih stvari spomnim drugače, kot sem jih takrat v resnici doživljal ali o njih razmišljal; je pa vseeno to moj iskren poskus rekonstruirati in strniti, kako se je moj odnos do cepljenja razvijal skozi zadnjih dobrih 10 let.
Kar si resnično želim, je, da bi se ob moji zgodbi kdo vprašal o svoji zgodbi. Zakaj verjamem, kar verjamem? Se morda motim? Zakaj si v luči novih dejstev ne premislim?

O cepljenju ali necepljenju nisem razmišljal, dokler se mi ni rodila prva hči. Žena je rodila v porodni hiši v Avstriji, ker je želela zase in za otroka kar najboljšo porodno in poporodno izkušnjo. (Lahko bi napisal še eno zgodbo o tem, ali roditi doma ali v porodnišnici :)) Ko se je izobraževala o tej tematiki, je seveda naletela tudi na “proticepilce” in njihove bolj ali manj veljavne argumente. Hčere ni želela cepiti. Sam sem bil do teme ravnodušen, dokler nisem slišal grozljivih zgodb o ljudeh, ki so imeli zaradi cepljenja različne posledice. Anekdotični dokazi so anekdotični in “dokazi”, tako da se nanje ne gre zanašati. Igrajo pa na čustva, kar je pri odločanju bistvenega pomena, saj brez čustvovanja sploh ne moremo sprejemati odločitev. 

Kot inženir sem poskušal pretehtati argumente za in proti. Znanosti načeloma zaupam, se pa zavedam, da se občasno tudi zmoti. Tako kot vsi ljudje sem tudi sam nagnjen k iskanju virov in interpretaciji virov na način, ki podpira moje stališče, ampak sem poskušal to svojo pristranskost upoštevati. Kot nekdo, ki se zelo rad ukvarja z odločitvenimi problemi, sem želel odločitev o (ne)cepljenju otroka spraviti v nek odločitveni model. Pa je zadeva zame preveč zapletena. Vzemimo za primer oslovski kašelj. Je večje tveganje, da ima otrok posledice zaradi cepljenja proti oslovskemu kašlju, ali tveganje, da zboli za oslovskim kašljem? So podatki o pojavnosti stranskih učinkov, navedeni v dokumentaciji proizvajalca cepiva zaupanja vredni? Kako sploh oceniti verjetnost okužbe z oslovskim kašljem?

Kot v svoji knjigi Razmišljanje, hitro in počasno pojasni Daniel Kahneman, naši možgani pri težkih odločitvah, ki zahtevajo veliko miselnega napora, težijo k poenostavitvam. Namesto racionalno (počasi), se tako odločimo čustveno (hitro). Moj občutek je bil, da je verjetnost, da otrok zboli za oslovskim kašljem relativno majhna, da umre za oslovskim kašljem še manjša. Moj občutek je bil, da je verjetnost, da ima otrok resne posledice zaradi cepljenja proti oslovskemu kašlju blizu nič, ampak zaradi dvoma v verodostojnost podatkov se je tehtnica pri meni prevesila v odločitev proti cepljenju. Nisem bil zagrizen “proticepilec”, bil pa sem mnenja, naj bo odločitev o cepljenju svobodna.

Eden od glavnih razlogov, s katerim sem lahko opravičil necepljenje svojih otrok, je bil, da so itak zaščiteni, ker je cepljena večina drugih otrok. (Ob predpostavki, da cepiva delujejo ;)) Na to, da je tako gledanje problematično, sem prvič postal pozoren na predavanju o cepljenju v našem vrtcu, kjer je zdravnik povedal, parafraziram: “Da si kreten, če se šlepaš na kolektivno imunost.” Vedel sem, da če bi se vsi starši odločili tako kot midva in ne bi cepili svojih otrok, ne bi bil zaščiten nihče. Kar niti ne bi bilo tako zelo problematično, če ne bi obstajali otroci, ki se iz medicinskih razlogov ne morejo cepiti. Tehtnica se je začela prevešati v prid cepljenju.

Potem so v družini, ki jo poznamo, zboleli za oslovskim kašljem. Starejša otroka - eden cepljen “na pol”, drugi polno cepljen - sta ga prebolela kot prehlad. Mlajše pa je kašelj hudo in dolgo mučil. Po nekaj tednih je bila žena pri njih na obisku. Najmlajša sta še vedno imela tako hude napade kašlja, da se je ženi zdelo, da bosta kar umrla. Njuna mama jo je potolažila: “Ah, to ni nič, smo že iz najhujšega.” (Take zgodbe se v “proticepilskih” krogih ne širijo.) Takrat je padla odločitev, da tudi midva cepiva svoje otroke - in sva jih: ene za nazaj, druge pa sproti. Potem smo se vsi cepili še proti klopnemu meningitisu.

Strokovnjaki se strinjajo, da bo cepljenje pomagalo ustaviti epidemijo COVID-19, ampak seveda se najde tudi kakšen strokovnjak ali “strokovnjak”, ki se ne strinja. Z ženo sva se proti covidu cepila, kljub temu, da sva ga prebolela, ker verjameva, da bova s tem pomagala pri ustavitvi epidemije. Predvsem pa zato, ker verjameva, da lahko s tem zaščitiva druge - za naju naju v tem primeru ne skrbi.

Morda sem se zmotil, morda so me “nafarbali”. Površno spremljam, kaj se dogaja z okužbami, hospitalizacijami in smrtmi. Spremljam nove številke o učinkovitosti cepiv, ki so nižje, kot bi si želeli. Imam pa mirno vest, da sem prispeval svoj kamenček k mozaiku zajezitve epidemije. Želim si, da bi imel enako stališče, če bi bili na oblasti “nemoji”. Bojim se, da ne.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Anticepilci premagali kolektivno imunost
  • 01. 04. 2024
Poljski predsednik je Mateuszu Morawieckemu omogočil oblikovanje vlade
  • 07. 11. 2023
Vlada potrjevanje zakona o obnovi zaradi »nejasnih zadev« prestavlja na četrtek
  • 22. 11. 2023