Mohamed z bombo, Marija s podgano: štirje simptomi družbe, ki je primorana vrednote braniti na slabem humorju

Gabriel Kavčič
21

Charlie Hebdo je septembra ponatisnil kontroverzne karikature islamskega preroka Mohameda. Odločitev o ponovni objavi le-teh so nekateri razumeli kot kljubovalno gesto v obrambo svobode izražanja, drugi pa na to gledajo kot na novo provokacijo s strani satiričnega časopisa, ki že dolgo razpihuje polemiko s svojimi satiričnimi napadi na (desno) politiko, katoliško Cerkev, judovstvo in islam.

Na račun karikatur je bilo januarja 2015 v uredništvu ubitih dvanajst ljudi, potem pa so se zgodili še štirje drugi, grozljivi in krvavi napadi. Septembra se je tej žalostni statistiki pridružil še napad prav blizu nekdanjega sedeža Charlie Hebdo, prejšnji mesec je norec obglavil šolskega učitelja, pred nekaj dnevi pa se je zgodil še en smrtonosen napad v Nici.

Razlogi za ta dejanja so seveda izven polja racionalnega, stalno pa se pojavljajo vsaj tri teme: karikature, sovraštvo do kristjanov in nasprotovanje radikalnega islama zahodnemu načinu življenja. Po zadnjem napadu v Nici pred nekaj dnevi so bile kot razlog zopet omenjene karikature, napad pa izveden v katoliški katedrali.

Liberté, skupaj z Laïcité, se zdaj ponovno postavljata na piedestal francoske družbe, zraven njiju pa na istem piedestalu stoji nekaj neumnih, pa tako zelo dragih, s krvjo plačanih karikatur. Prepoved takega načina izražanja, tako je prepričan tudi francoski predsednik Macron, bi pomenila, da se morajo Francozi odpovedati svojemu načinu življenja.

Kaj naj si človek torej misli o teh karikaturah preroka Mohameda? Tista najbolj znana med njimi prikazuje preroka, ki namesto turbana nosi bombo. Patetična karikatura osebe z bombo na glavi je torej temelj francoske svobode govora, morda celo načina življenja? Jaz v njih vidim predvsem štiri simptome bolehanja francoske, pa tudi evropske družbe.

Patetična karikatura osebe z bombo na glavi je torej temelj francoske svobode govora, morda celo načina življenja?

  1. simptom: pomanjkanje kritične misli

Prvi primer bolehanja se najde pri islamu. Njegova teološka razdrobljenost omogoča vse mogoče smeri, tudi tiste najbolj radikalne, ki enostavno niso sposobne kritične misli. To pa pomeni nositi »idejne plašnice«, ki ne omogočajo, da bi vsaj za trenutek pogledali levo ali desno. Zato tudi ravnanja obglavljenega učitelja, ki je te karikature poskušal spoštljivo uporabljati kot učni pripomoček, nekateri skrajneži niso znali razumeti drugače, kot nasprotovanje in napad na vero.

Misel mi ob tem večkrat uide k nagnusni podobi brezjanske Marije s podgano, ki pa se je kot duhovnik nisem sramoval pokazati pri študentskem verouku. Ob primernem uvodu in resni razlagi je ta podoba storila več kot vse razglabljanje. Mladi so se ob njej naučili, kako hudo je, ko se nekdo norčuje iz tistega, kar je drugim sveto. In tiste karikature bi lahko igrale podobno vlogo, če bi tako Francozi kot skrajneži uvideli, da lahko tudi to pripomore k vzgoji prihodnjih rodov, kaj je dobro in kaj ne; kaj je komu sveto in iz česa se ni prav norčevati.

  1. simptom: pomanjkanje zdravega humorja in satire

Drugi simptom se bolj redko omenja. In sicer dejstvo, da imamo tu konkretno opravka s precejšnjim pomanjkanjem ironije. Francoski predsednik, ki se je zadnje dni vendarle nekoliko zbudil glede islamističnega problema v Evropi, se lahko trudi, kolikor hoče, in brani te karikature, pa vendar: kako se lahko nekomu zdi ironična karikatura samomorilnega terorista, pa čeprav karikatura omogoča, da ga okličeš za preroka Mohameda?

Kdor je te karikature videl, ve, da gre za prave neumnosti, ki pa se, kot se je sedaj že večkrat izkazalo, igrajo z ognjem (in krvjo). Zelo, zelo daleč smo prišli, če Francozi vrednote svoje republike branijo na patetičnih, premalo premišljenih karikaturah, ki jih zaznamuje tudi pomanjkanje humorja, predvsem pa razpihujejo negativne stereotipe o nezanemarljivem delu njihove družbe.

  1. simptom: bolehanje vrednot Francoske revolucije

In s tem smo pri simptomih, ki kažejo na bolehanje vrednot Francoske revolucije. Sama revolucija (omenimo samo Robespierre-a) je te vrednote širila z bajonetom: bratomorno vojno so se šli z »bratstvom« na ustnicah, da sploh ne omenjamo, kako se je z mečem in baklo širil »napredni sekularizem«.

Počasi postaja očitno, da sekularizem ni več samo pogoj, zaradi katerega bi bile lahko svobodne vse religije v državi, ampak postaja ena od religij, ki je ob tem tudi najbolj vplivna.

Podobno se sedaj z bajonetom sekularnosti republike nasprotuje vsakršni prisotnosti vere v življenju države in sploh vsakemu izražanju vere v javnosti. Zato so tudi slavne karikature eden od simptomov bolne francoske laïcité: celo to, kar neka skupina državljanov doživi kot hudo žalitev, bo Francija branila, da ohrani svojo državno religijo. Počasi namreč postaja očitno, da sekularizem ni več samo pogoj, zaradi katerega bi bile lahko svobodne vse religije v državi, ampak postaja ena od religij, ki je ob tem tudi najbolj vplivna.

Morda se bo to počasi začelo spreminjati, a zaenkrat še vedno velja mantra o sekularizmu, najbolje ponazorjena z »zakonom o islamskem šalu« (Islamic headscarf law) iz leta 2004. Utrujeno krščanstvo temu podlega, muslimansko razumevanje pa nikakor: islam ima trdno mesto v vsakdanjem življenju, od doma, šole, do službe, povprečen Francoz, opran z državnim sekularizmom, pa niti ne ve, kaj naj si o islamu misli in kako se do njega obnašati.

  1. simptom: pomanjkanje občutka za sveto

In tako pridemo do zadnjega simptoma: sekularizirani družbi manjka občutek za sveto; če pa že za sveto ne, pa vsaj spoštovanje do verozpovedi; če pa niti to ne, pa vsaj golo spoštovanje. Glede na grozodejstva, ki so se zgodila pod pretvezo teh karikatur, se seveda tudi sam rad pridružim vzkliku »Je suis Charlie« iz leta 2015. Vsi smo v nevarnosti, ko se islamisti spravijo nad osnovne vrednote naše družbe: življenje, mir, skupnost itd.

A hkrati se od »Je suis Charlie« tudi distanciram, ker ni vsaka »ironija«, pa čeprav izrečena v imenu državne religije sekularizma, zato že bistvena kulturna pridobitev te iste države. No, lahko je, ampak potem si lahko pač mislim svoje o teki državi. Za to, da bi lahko mladi rod o tem vzgajali, pa bi bilo treba te iste karikature pokazati in ob njih mladim oblikovati občutek spoštovanja in morda celo svetosti. Pri tem pa se spet zataknemo pri prvem simptomu.

Za konec pa je treba tudi jasno zatrditi, da ima vsako razmišljanje o teh karikaturah le omejen doseg. Namreč, hudo zgrešeno je, da se po tem, ko islamisti pobijajo Evropejce, začnemo spraševati, kaj je kdo kje narobe napisal ali narisal in koga je to morda užalilo. Evropska gruda je prepojena s krvjo, in vsa ta kri bi bila zaman, če nas pred nekaj desetletji ne bi razsvetlila misel, da je človeško življenje nedotakljivo.

Če drugega ne, je krščanstvo – potem ko je samo storilo mnogo napak – temu svetu dalo zavedanje, da ko gre za jemanje življenja, odpade debata o karikaturah in svobodi izražanja. Takrat gre za življenje in nič manj.

21 KOMENTARJI

    • Resnici na ljubo, je treba povedati, da se je Marija s podgano pojavila samo enkrat, karikature Mohameda pa že 10000 in prvič in jih bodo očitno še gonili, gonili, gonili, … in gonili.

    • @Teodor: in kako bi se počutil, če bi nekdo rekel, da je krščanstvo izzum satana? To je enostavno verska nestrpnost.

      Žal ima @Igor prav: satan obstaja zato ker ga ljudje priznavamo.

      • Simon, važna je resnica ne počutje. Samo snežinke dajo prednost čustvim pred resnico.

        Če ne priznavaš obstoja Satana, tudi Boga ne moreš. Igor je tukaj vsaj konsistenten.

      • Islam JE herezija katolištva. za začetek: imajo lažnega preroka. evo, spet moramo študirati zgodovino! vsaj jaz si bom natančno pogledala, (za)kaj točno se je Islam zgodil in kako je iz katolištva nastala herezija.

  1. Morda bi komu pomagalo, če bi sprejel preprosto enkratno in neponovljivo človekovo življenje, ki traja od naravnega spočetja novega živega bitja, človeka, do njegove naravne smrti, za – sveto in/ali “sveto”.
    In če ne bi bil pripravljen – nikoli in nikdar – posegati po življenju bližnjega/drugega zaradi svoje – ali njegove vere/ne-vere/ideologije/rase/socialne pripadnosti …!
    Vsako ubijanje drugega človeka oz. vsako radikalno izničenje pravice do enega samega in neponovljivega življenja je – v imenu vere, ateizma, ideologije, svetovnega nazora, osebne koristi … – le nedopustna nečloveška, neetična zloraba ter nepopravljiva in flagrantna kršitev svetosti, neponovljivosti in enkratnosti posameznega človeka.

  2. Muslimani ne spadajo v Evropo in pika.

    Ampak bodimo pošteni, Francozi so kljub temu debili. Ne povabiš človeka v svojo hišo, potem pa odpneš šlic in se mu vsem na očeh poščiješ v kavo. In potem pričakuješ, da bo prišlek tole kavo v miru spil in se vljudno pogovarjal. Se opravičujem, ampak bolj vljudna prispodoba v tem primeru ne obstaja.

    Problem globalistov je v tem, da preprosto nimajo srčne kulture. Ne razumejo drugih ljudi in njihovega načina življenja. Ne razumejo niti Vere, niti Boga, niti Svetosti, niti Domoljublja. To so materialisti skozi in skozi. Mislijo, da lahko zmešajo ljudi in narode in jih potem prisilijo, da se obnašajo po njihovih pravilih. Po njihovi izpraznjeni univerzalistični matriki vrednot, ki se na koncu zreducira na čaščenje potrošništva, tehnologije in znanosti. Ne gre in ne bo šlo, ker ljudje nismo ne roboti, ne živali, ampak veliko veliko več.

  3. A to Marijo s podgano še vedno vlačite ven? Sto let staro zadevo… kot kake zamerljive najstnice, ki se prickajo zaradi neke malenkosti še en lep čas:)

    • Ni bil to namen. Kar je bilo, je bilo. Avtorjev namen je bil samo dopovedati ljudem, da tako kot so kristjani užaljeni, zaradi recimo te slike, so lahko tudi muslimani zaradi teh karikatur.

  4. No, jaz bi iz spoštovanja do Božje matere vse isto objavila brez žaljive in nespoštljive slike! Mogoče bi se dalo celo vsebino te slike neizraziti, nezapisati …

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime