Moč izvirnega greha in kako se mu zoprstaviti

POSLUŠAJ ČLANEK
Da krst izbriše izvirni greh in nas naredi za Božje otroke, vedo že prvoobhajanci. Na ta zguljen obrazec kateheti nekaj let pozneje spomnijo še birmance in zahtevajo, da ga znajo na pamet. Kateheti predpostavljajo, da petnajstletniki pri birmi vedo, kaj je izvirni greh in božje otroštvo. Podobno se obnašamo pridigarji: oba pojma vključujemo v svoje nagovore misleč, da verniki in mi sami vemo, o čem govorimo. V resnici imamo z obojim resen problem tako duhovniki kot verniki.

Če bi kdo kogar koli izmed nas postavil pred nalogo, naj mu kratko razloži izvirni greh, bi začeli jecljati. Iz sebe bi iztisnili kvečjemu nekaj teoretizanja, pri čemer se nemara fenomena izvirnega greha sploh ne bi dotaknili. Pojem fenomenologija izvirnega greha uporabljam zato, ker želim poudariti, da je treba izvirni greh umevati kot pojav oziroma kot fenomen in ne kot prispodobo, ki jo lahko upoštevamo ali pa tudi ne.

Poznamo biološke, družbene, sociološke, psihološke in druge fenomene. In kakšen fenomen je izvirni greh? Gotovo izvirni greh ni samo duhovni fenomen ali literarna fikcija, ki pravljično pripoveduje o Adamu in Evi, ampak je izvirni greh delujoča sila, ki je imanentna, torej nekaj notranjega naši biološki, družbeni, sociološki, psihološki in duhovni naravi.

Ali drugače: naša človeška narava je ranjena, kar pomeni, da je zaradi izvirnega greha okrnjena vsaka celica našega telesa, zato celice odmirajo, telo pa se stara in umrje; greh v nas slabi našo misel in meče iz ravnotežja naša čustva.

Z grehom rojeni


Sv. Pavel je v sedmem poglavju pisma Rimljanom zapisal: »Greh prebiva v meni« (Rim 7,20). Pavlovo razčlenitev izvirnega greha v sedmem poglavju imamo za enega od najbolj jasnih poskusov opisa fenomenologije izvirnega greha. Sv. Pavla dopolnjuje dobro znani verz iz Davidovega 51 psalma: »Glej, v krivdi sem bil rojen, z grehom me je spočela moja mati« (Ps 51,7). Pavlov in Davidov stavek nam povesta, da še preden naredimo kak osebni greh, je greh kot bitna nepolnost že v nas.

S problemom izvirnega greha se ne srečujemo samo kristjani, pač pa je izvirni greh osrednje vprašanje vse umetnosti, poezije in proze, filozofije, sociologije, psihologije in terapevtskih praks. Enega najbolj znanih opisov izvirnega greha predstavlja roman Franza Kafke, Proces. Pred leti je dr. Alojz Ihan, imunolog in mikrobiolog, v Sobotni prilogi dela objavil kratek esej o izvirnem grehu. Za mnoge znane Jude – Marxa, Freuda, Kafko, Derridaja, Levinasa in druge – velja, da imajo njihovi miselni sistemi strukturo izvirnega greha, le da ga ne izpeljejo v celotnem loku tako kot sv. Pavel, ki je bil tudi Jud. Judje, tudi če so ateisti, imajo praviloma biblično strukturo opisovanja sveta – bodisi pritrdilno bodisi zanikovalno.

Površno razumevanje fenomena izvirnega greha ali ignorantski odnos do njega je eden od temeljnih razlogov za enostranske in napačne postulate sodobne antropologije, sociologije, psihologije itd.

Ta teoretični uvod v problem izvirnega greha bi bilo smiselno ponazoriti vsaj s kratko razlago Kafkovega Procesa ali Ihanovega eseja. Ker tega zaradi časovnih omejitev ni mogoče, naredimo preskok v prakso, k vprašanju, kako naj  Kristusova milost, do katere imamo dostop po krstu, iz posledic greha rešuje oziroma pomaga našim ranjenim čustvom, mislim in tudi telesu.
Zato se pri krstu odpovemo hudemu duhu, namreč sodelovanju z njim, da mu začnemo postavljati prepreke, zapirati vrata svojega srca, s čemer njegova sila izgublja na moči.

Tri življenjske sile


Poskusimo najti povezavo med tremi akterji, med tremi izvori delovanja, ali če se izrazimo z Aristotelom, med tremi življenjskimi silami. Prva življenjska sila sem jaz v svoji biološki, psihični in duhovni razsežnosti, drugi akter je sila izvirnega greha, ki brez prekinitve deluje v nas, tretja sila pa je milost, ki od zunaj vstopa v nas in v greh, ki v nas prebiva, kot pravi sv. Pavel.

Opis ponazoritve povezave med omenjenimi tremi silami najdemo v knjigi Modrosti, kjer piše: »Modrost je odsvit večne luči, brezmadežno ogledalo božje dejavnosti.« Tu je z drugimi besedami opisana sila milosti. Milost je kot žarek, ki izhaja iz Boga, je kot odsvit Modrosti. Tudi sončni žarek, ki izhaja iz Sonca, je sila, saj omogoča življenje na Zemlji.

»Čeprav je Modrost ena, premore vse, /…/ vse obnavlja,« nadaljuje knjiga Modrosti. Obnavlja, ker je pač dejavnost, ogledalo Božje dejavnosti, delujoča sila, »odmerek dejavnega uma«, pravi Aristotel.

Ta delujoča sila oziroma Božja dejavnost pa »prehaja v svete duše«, beremo naprej v knjigi Modrosti. Ko sila milosti preide v nas, na nek način ohromi silo greha, ki je v nas, onesposablja njegovo razdiralno moč. Kadar sila milosti  prehaja v nas, občutimo njen učinek v tem, da obrnemo hrbet sili delovanja hudega duha.

Zato se pri krstu odpovemo hudemu duhu, namreč sodelovanju z njim, da mu začnemo postavljati prepreke, zapirati vrata svojega srca, s čemer njegova sila izgublja na moči. In ko se to dogaja, potem nas božja dejavnost, sila milosti, obnavlja tako, da iz nas napravlja Božje prijatelje, pravi knjiga Modrosti (prim.: Modr 7,26–27).

Gre torej za tri sile, ki prehajajo druga v drugo, milost v našo dušo, v naša čustva, misli in telo. Podobno v vse te razsežnosti naše človeške narave prehaja sila greha. Najprej se ustavimo pri vprašanju, kako v nas prehaja sila greha?

Sila greha v praksi


Na primer: otrok v šolski klopi opazuje sošolca, ki je vprašan za oceno. Če gre sošolcu dobro in dobi povrhu še dobro oceno, se v otroku, ki to opazuje, samodejno sproži sila zavisti, nevoščljivost, četrti poglavitni greh. Po šolski uri stopi k sošolcu in mu zabrusi: »Piflar!«

To, da se je otroku, ki je sedel v klopi, ob dobri oceni samodejno sprožila sila zavisti, še ni osebni greh, pač pa je to zgolj sila izvirnega greha, ki v nas latentno obstaja, in čaka ne dražljaj, ki jo sproži. Zato je neumno govoriti, da v nas ni zavisti. Latentno, potuhnjeno, je sila zavisti ves čas v vsakemu izmed nas. Toda latentna navzočnost greha še ni osebni greh, ki bi se ga morali spovedati. Otrok, ki smo ga omenili, je dopustil, da je prek zaničljive besede piflar, latentna sila greha prešla v osebni greh, ki pa bi se ga moral spovedati.

Na tem mestu, ko je sila greha iz latentnega stanja prešla v delovanje, v slabo dejanje, na katerega je otrok pristal, je usodno važno, da tok sile zavisti presekamo. Če tega ne storimo, se začne zavist razraščati, v našem primeru prenašati na sošolce, tako da se lahko cela skupina sošolcev spravi na mirnega in pridnega učenca, ga psihično ali celo fizično trpinči.

Kako nad silo zavisti


Latentne sile zavisti, ki zaradi dopustitve preraste v osebni greh, se lotevamo na dva načina. Prvič, z moraliziranjem, ki izključi milost. Moraliziranje je v tem, da ugotovimo: zavist je greh, zato ne smemo biti zavistni, zavisti se moramo varovati. Vsi sodobni etični kodeksi – pedagoški, pravniški, zdravniški in številni drugi – so moraliziranje, proti čemur se je boril sv. Pavel.

Moraliziranje je v tem, da imamo, prvič normo oziroma zapoved, ali božjo ali človeško, drugič, spoznanje, da je zapoved treba spoštovati, tretjič, voljo, da se zapovedi držimo. Za sv. Pavla je ta shema popolnoma napačna, zato pravi: 'Vem, kaj je prav, saj mi to pove postava, dogovorjen kodeks, torej zapovedi, a vseeno počenjam to, kar sovražim' (Rim 7). »Kajti dobro hoteti je v moji moči, dobro delati pa ni« (Rim 7,18). Smo v začaranem krogu, ki naj bi ga prebili, tako si domišljamo, z jasno zapovedjo, dobrim kodeksom in voljo. Pavel se zaveda, da s spoznanjem zapovedi in pravil na eni strani in iskreno voljo na drugi strani ne pridemo nikamor, ker je to prazno moraliziranje.

Sv. Pavel začarani krog opiše z besedami: »Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti?« (Rim 7,24), se pravi, kdo me bo rešil posledic mojih grehov. Odgovarja: rešila me ne bo nobene postava, noben kodeks, nobeno racionalistično bajanje o pravilih poštenega ravnanja, nobena dobra volja. Ampak: rešil me bo »Bog po Jezusu Kristusu, našem Gospodu« (Rim 7,25). Z drugo besedo: rešila me bo milost. Sila milosti je edina, ki se lahko učinkovito zoperstavi sili napuha, pohlepa, nečistosti, zavisti.

Kako v nas prehaja Kristus


Sedaj se vrnimo h knjigi Modrosti, ki govori o prehajanju milosti v naše duše. Kristus prek svoje milosti prehaja v nas predvsem na več načinov. Prvi način je molitev. Ko začne sila zavisti iz latentnega stanja osvajati našo voljo, te sile ne moremo zaustaviti s tem, da si rečemo: ne bom nevoščljiv, ker to ni prav, pač pa presekamo silo zavisti s klicem: 'Gospod, v tem trenutku vdira vama zavist, spodnaša me, nevarno je, se zavist naseli v moja čustva in misli; nevarno je, da zaradi zavisti naredim neumnost, prestopim prag razumnega in padem v vrtinec iracionalnosti, v hudičevo zanko. Zato te, Gospod, prosim: 'Napolni ta trenutek mojo dušo s svojim veseljem, ker veselja okoli sebe in v sebi ta trenutek ne najdem. Ti presvetli moja razrvana čustva, umiri me, ohladi me, spremeni moj pogled, usmeri moje misli v pravo smer, daj uspeha temu, ki sem mu nevoščljiv.' Gospod bo odgovoril, ne bo odlašal, prej, preden se bomo dojeli, bo razblinil zavist, nam vrnil mir in veselje."

Drug izvir milosti, ki prehaja v naše duše, je evharistija. Kako sila milosti prek avharistije prehaja v nas, terja samostojno obravnavo. Enako velja za silo Božje besede, ki je meč Duha.

Bratje in sestre, krščeni smo zato, da smo vcepljeni na Kristusa, na neusahljiv dotok sile njegove milosti in postanemo podobni mladiki, ki raste na trti, drevesu na bregu reke, ki k vodi izteza svoje korenine.

Milan Knep je duhovni pomočnik v ljubljanski stolnici, voditelj Škofijskega katehetskega urada, voditelj priprave na zakon v nadškofiji, voditelj Medškofijskega odbora za kulturo in duhovni asistent Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike