Mlinar na Muri, električni: komu koristi gradnja hidroelektrarn?

Jernej Kurinčič
9

Ob dnevu voda je potekal glasen protest pred parlamentom. Zveza društev Moja Mura, ki vodi kampanjo Rešimo Muro, je zahtevala, naj se ustavi načrtovano gradnjo hidroelektrarn na Muri. Vlado je obtožila cenene preračunljivosti in izmikanja.

Zgodba se vleče že dolgo, a kdo ima prav? Bi hidroelektrarna pomenila novo razvojno možnost za regijo, ki ves čas toži, da je izrinjena na obrobje? Je pogled protestnikov preveč romantičen? Je projekt sploh rentabilen? Lahko zaupamo oblasti iz osovraženega centra, da bo delo opravila korektno in res v prid regiji?

Zgodba se vleče že silno dolgo, tako rekoč trideset let. Bolj konkretno pa od l. 2005, ko je država z uredbo Dravskim elektrarnam (DEM) dovolila gradnjo niza osmih pretočnih elektrarn. Že na poti do prve se je zataknilo, saj sta protestirali tako stroka kot lokalna skupnost. Začel se je birokratski in medijski boj, kjer je nekatere argumente težko vzeti resno, tako na eni kot na drugi strani.

DEM se recimo sklicuje na uredbo EU, kjer bi moralo biti 25 % električne energije države iz obnovljivih virov (kar bi HE pomagala doseči) – že res, a DEM to uredbo, ki je mišljena izrazito ekološko, uporablja za utemeljitev grobega posega v okolje.

DEM se recimo sklicuje na uredbo EU, kjer bi moralo biti 25 % električne energije države iz obnovljivih virov (kar bi HE pomagala doseči) – že res, a DEM to uredbo, ki je mišljena izrazito ekološko, uporablja za utemeljitev grobega posega v okolje.

Po drugi strani so protestniki pred parlament prinesli – rekli so, da kot darilo – tri vedra mulja, polnega težkih kovin in strupenih odplak, kar da spuščajo avstrijske hidroelektrarne, ki so v gornjem toku Mure. Ni treba posebnega miselnega naprezanja, da zaključimo, da za to onesnaženje hidroelektrarne niso prav nič krive, v njihovih jezerih se pač usede tisto, kar industrija spusti v vodo. Kar morda niti ni nujno slabo, saj je tako mogoče nesnago iz vode odstraniti in naprej teče vsaj za spoznanje čistejša.

Ljudje kot škodljivci

Vedno znova ugovarjajo gradnji elektrarne zaščitniki okolja in naštevajo posledice za lokalno favno in floro. Pri tem ne moremo mimo občutka, da človeka (torej tudi sebe?) doživljajo kot škodljivca v okolju, tako rekoč strup – in bi včasih pričakoval, da bo sledil poziv k skupinskemu samomoru vsega človeštva. Da rešimo naravo tega hudega bremena. Ali vsak migracija vseh ljudi na Mars.

Pri drugih ugovorih je slutiti, da imajo pred očmi predvsem romantiko Mure: Kocbekove in Kreslinove melanholične viže … Ki jih neko betonsko korito namesto sedanje skrivnostnosti toka pač ne bi več  porajalo. Ampak takšen argument pač  ne more zdržati. Kot poudarjajo pri DEM, mora interes lokalne skupnosti pač prevladati nad inspiracijo med oblaki hodečih posameznikov.

mnogi državni projekti so neskončni prepadi za denar davkoplačevalcev, kjer se vsi, ki se prigrebejo do korita, mastno okoristijo in za seboj pustijo okostnjakA, ki hitro propade.

Izjave in načrti se že ves čas od 2005 glasijo v tem smislu: omogočiti regionalni razvoj, pomagati degradirani regiji, dati možnost zaslužka … Poudarjajo, da gre za celosten prostorski načrt, kjer bo vključena širša ureditev prostora, ki bo koristila tako kmetijstvu kot turizmu. Pod pritiskom javnosti, ki se boji za okolje, tudi vse bolj poudarjajo, da bodo zgradbe načrtovane nemoteče in bodo poskušali omiliti ekološko škodo. A ko so l. 2017 pripravili oceno o tem, so neodvisni strokovnjaki ugotovili, da so kar nekaj dejavnikov zanemarili.

Med skrbjo za okolje in finančno injekcijo

Med skrajnostma romantizirane ekologije in brezkompromisne izrabe okolja bomo torej morali tudi v tem primeru iskati pameten kompromis. Trezno odločitev, kjer bo omogočeno preživetje vsem, najprej pa tamkajšnjim domačinom, ki jih vse skupaj pač najbolj zadeva.

Če posamezniki in društva protestirajo pred parlamentom in razgreto pišejo, pa se zdi, da so vodstva občin, na katerih ozemlju naj bi bila HE, ves čas previdno tiho. Morda je obljubljena kuverta le predebela? In če torej podvomimo o lokalni oblasti, lahko toliko bolj razumemo domačine, da apelirajo na državno. In da tej državni oblasti ne zaupajo preveč. Če bi si zaupali, bi namreč verjeli, da bomo skozi proces pogajanj prišli do rezultata in projekta, ki bo sprejemljiv za vse in vsem v korist.

A dogajanje zadnjih let nas žal uči drugače: mnogi državni projekti so neskončni prepadi za denar davkoplačevalcev, kjer se vsi, ki se prigrebejo do korita, mastno okoristijo in za seboj pustijo okostnjaka, ki hitro propade. Morda celo okostnjak, ki umira po obrokih in tako omogoča vedno nove “reševalne ukrepe”, “dokapitalizacije” in kar je še ostalih domišljenih metod, kako denar državljanov z manjšim ovinkom pospraviti v žepe priviligiranih.

Da bi znalo biti tako tudi v tem primeru, nam priča že dejstvo, da stroka ugotavlja, da hidroelektrarne na Muri zaradi naravnih danosti ne bi bile posebno rentabilne. Morda je nekomu predvsem važno, da jih – z državnim denarjem – zgradi, pa tudi če so potem samo za izgubo. In seveda pri gradnji pobere svoje odstotke; ter vrne kakšno uslugo za nazaj.

Potem pa je vseeno, če delajo elektriko ali ne, ali se cel podrejo. Torej bi znalo zelo dobesedno veljati: za nami potop!

9 KOMENTARJI

  1. Dovolj je tega natepavanja!
    UKINITI JE TREBA VSAKRŠNO POMOČ KMETOM OB SUŠI. Če ne zastopijo, da se je reka Mura poglobila za okoli 1,2 m ter da jo s pridom izkoriščajo v Avstriji (dokaz so majice Verbundplana na naših demonstratorjih iz Prekmurja – torej kupljena zelena demonstracijska zgodba!!!!
    Podobno delajo tudi Hrvatje.
    Mi pa zaradi omejenega poznavanja zelenih v Sloveniji ne razumemo, da bi z dvigom gladine za okoli 3 m dobili možnost namakanja po kanalih do Murske Sobote in predvsem povedali, da je nehati s škropivi za pojlščine in da je to glavni vzrok za slabo vodo in ne povišana gladina talne vode.
    Sicer pa mladi zeleni naj gredo rajši resno delat na šiht kakor pa da vzdihujejo za mokrišči. Mokrišča nastanejo če je vode, z nizko gladino reke Mure pa MOKRIŠČ NI in jih NE BO.
    Minimalno poznavanje narave temelji celo na fiziki in kemiji spoštovani zeleni v CI!!!!

  2. Gospod Kurinčič, okoljevarstvenikom očitate, da sami sebe doživljajo kot škodljivca v okolju – v določenih primerih je to res. Ne smete pa posploševati! S tem javnost prepričujete, da je okoljevarstvo nekoristno romantično nasprotovanje napredku. Kar pa ni res! Če si sposodim vaše besede: ni potrebnega posebnega miselnega naprezanja, da ugotovimo, da velja stari rek: kakor si boš postlal, tako boš spal. Če si bomo uničili okolje, se bomo res mogli preseliti na Mars, ker doma več ne bomo imeli. Obstajajo tudi okoljevarstveniki, ki so hkrati kristjani in se trudijo izpolnjevati svetopisemske besede: gospodujta vsemu živemu. To pa nam daje odgovornost, da smo skrbniki, imamo dolžnost, obveznost skrbeti za dobro stvarstva.

    @Normalen slovenec, (ne bi škodilo, če bi prebrali komentar za seboj, tako poln je slovničnih in slogovnih napak, da je skoraj neberljiv). Sicer pa, za tovrsten problem ni dovolj osnovnošolsko znanje biologije (in kemije in fizike). Zakaj mislite, da obstajajo celi študijski programi na to temo? Zagotovo ne za zasanjane lovilce kačjih pastirjev, ki si zraven pojejo Kreslinove baladice. Mlade pošiljate delat – služb za ekologe in naravovarstvenike ni. VSAKA občina bi potrebovala eno tako delovno mesto, pa ga nima. Pa ne zato, da bi ekolog preprečil vsakršen projekt, ampak zato, da skupaj najdejo kompromis. Za kompromis pa so potrebni strokovnjaki na vseh področjih, ki se tičejo nekega projekta.

    Omenili ste problem sušnega prekmurja, škropljenja, jaz dodajam še sajenje v tistem okolju neprimernih poljščin – problem je veliko širši in ne more ga rešiti vsak “pametni” komentator na spletu (slovenski sindrom biti sam svoj mojster …). Pravilno bi bilo, da bi problem rešili strokovnjaki – iz obeh skrajnosti. Če v tem primeru ni skrajnosti, pridemo do mešanja sive megle, v kateri se lahko bistvene stvari izgubijo. Strokovnjaki tako na eni, kot na drugi strani bi morali predstaviti svoje poglede, koristi in pomisleke, nato pa stopiti dol s piedestala superiornosti in najti pravo rešitev. Kar pa res ni enostavno, še sploh, če je posredi denar.

    Še enkrat pa prosim: ne uporabljajte čustveno obarvanih besed za označevanje strokovnjakov, saj s tem bralcu onemogočate lastno trezno presojo.

  3. Naši samooklicani naravovarstveniki in populistični zagovorniki trajnostnega razvoja so proti hidroelektrarnam, termoelektrarnam, vetrnim elektrarnam jedrskim elektrarnam, sončnim elektrarnam …, pa proti deponijam odpadkov ali, bog ne daj, sežiganju odpadkov v bližnjem okolju … skratka vedno in povsod so – PROTI.
    Nikoli in nikdar pa ne povejo, kako bi oni poiskali in našli naravovarstveno ustrezna, zadostna in nesporna energetska nadomestila, kako bi oni znižali obremenitve okolja z odpadki in ogljičnimi odtisi, ne da bi zgolj alibično preložili neprijetna in nezdrava bremena na tuja ramena in tuja pljuča.
    Zgolj uvažati neomejene količine energije in izvažati neobvladljive količine odpadkov ter posledice nerazumno kratkoročne naravovarstvene politike bo slej ko prej premalo. A v prevladujoči drobnjakarsko vrtičkarski in domačijski politiki, kjer seže celo najbolj razumnim in modrim politikom strateški premislek zgolj do časovnega dosega enega mandata, ni nikakršne možnosti za globlji, dolgoročnejši in zgolj z globalnimi vprašanji planeta Zemlje in celotnega človeštva omejen strateški razvojni razmislek in strateški razvojni načrt.

  4. Že večkrat sem se ogasil in sporočil, da je Mura tempirana bomba.
    Pred leti so jo regulirali. Odpravili so naravne meandre, ki so upočasnjevali njen naravni tok in zmanjševali prodonosno silo.
    Ob Muri so zgradili varovalne nasipe, k naj preprečijo poplavljanje.
    Nasipi omejujejo vodno strugo, ki bi naj pevzela vioske vode. Ali so stoletne, ali kaj več ne vem, pa to ni niti pomembno.
    Pomebno je to, da je znotraj varovalnih nasipov določen hidravljični profil, se pravi, da je izračunano, kolikošne vodne količine mora , ali lahko profil prevaja.
    Ob tem izračunu je bila upoštevana naravna zarast proifila izven matice struge, kjer dejansko teče reka Mura.
    Zeleni in ekologi, ki se na hidrologijo ne spoznajo, so zarast znotraj nasipov popolnma zaščitili in ne dovolijo vzdrževanja sreuge.
    Zarast, kot zarast se pač širi. Drevje postaja vse večje, goščava vse bolj gosta in pretočnost profila se vse bolj zmanjšuje. Gladine Mure se ob večjem deževju zato dviguje. V strugi potuje vse več proda. Dno struge se pogablja.
    Pa to ni največje zlo.
    Zarast postaja preteča nevarnost.
    Lahko se zgodi da bodo voske vode podrle nekaj velikih deves in ustvarile zajezitev. Nasipi so danes viski že nekaj metrov. Ob rušivi nasipa zato nastaja velika nevarnost, saj se ob takšni rušitvi sproži neverjetno velika energija, ki lahko poruši vse pred seboj.
    Ekologi si naj ogdajo posledice rušitve nasipa dovodnega kanala HE Fornmin.
    Nakaj zelo podobnega se bo zanesljivo zgodilo tudi na Muri. Prej ali slej bo nastopil čas, ko bo narasla Mura podrla nekaj velikih dreves, ustvarila se bo zajezba, voda se bo dvignila in prebila nasip. Kaj bo poplavljeno, kaj porušeno se še ne ve. Laho pa poplavi doberšendel Pomurja in naselja, kot so Krig ali Dokležovje dobesedno izbriše. Se taga ekologi zavedajo?

    Za sanacijo stanja bo potrebno vložoti veliko denarja. Tega danes ni na razpolago. Lahko bi ga vlaožili investitorji elektrrn, ki bi lahko rešili pretečo nevarnst,ohranili biotop in viške vode koristno izkoristili za pridobvanje elektrike.
    Tako pa smo zaslepljeni z neko vazi znanostjo in brezmejnim populizmom.

Dodaj odgovor za Normalen slovenec Prekliči

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime