Mladi za podnebno pravičnost: spreminjanje potrošniških navad so zgolj kozmetični popravki, največjo odgovornost za trenutno okoljsko krizo nosi peščica najbogatejših

Vir foto: Facebook skupina Mladi za podnebno pravičnost
POSLUŠAJ ČLANEK
Danes gredo mladi na ceste. Za podnebno pravičnost, pravijo.

Pri tem s prstom kažejo predvsem na politike in korporacije in v veliki meri verjetno upravičeno. Pa vendarle nas je bolj zanimalo, ali pri svojem boju za lepši, bolj ekološki in zeleni svet pometajo tudi pred svojim pragom; mladi so vendarle s svojo potrošnjo pomembno gonilo kapitalističnega sveta. Kako je torej z novimi iPhoni, modnimi znamkami in poceni leti po vsem svetu?

Kot smo spoznali, je filozofija vsaj te protestniške skupine aktivistov, zbranih pod sloganom Mladi za podnebno pravičnost, mnogo bolj abstraktna od iskanja konkretnih rešitev, še posebej tistih, ki se tičejo njih samih. Obenem pa iz izgovorov izhaja, da gre z mnogo širšo ideologijo kot zgolj za ekologijo.

Mladi po, kaj, 40 letih spet na cestah? In to v imenu ekologije. V smislu, vi stari se ne sekirate, ker nam boste uničili planet, saj boste že prej umrli. Je to res tako generacijska zadeva?

Mladi in prihodnje generacije bomo v največji meri čutili posledice podnebne krize, pri odločanju o ukrepanju in rešitvah pa smo pogosto preslišani, medtem ko praviloma starejši, ki zasedajo vodilne odločevalske pozicije, narekujejo našo prihodnost.

Podnebne spremembe seveda niso zgolj generacijsko vprašanje. Zato smo se pred drugim podnebnim štrajkom pogovarjali in povezovali z najrazličnejšimi družbenimi skupinami in organizacijami.

Težava, s katero se spopadamo, je ta, da se politika ne odziva dovolj učinkovito glede na urgentnost stanja. Nedavno predstavljeni osnutek nacionalnega energetsko podnebnega načrta (NEPN) je na primer izjemno neambiciozen in odraža nezavedanje o resnosti krize.

Svoje zahteve in program ste jasno predstavili na spletu in tudi v medijih. Presenečen sem bil nad radikalnostjo in širino ukrepov, ki v marsičem presegajo vprašanje okolja. Kako to, da ste stvari zastavili tako na široko, še na toliko drugih področjih (delovna zakonodaja, vegetarijanstvo)?

Življenje v takšni obliki, kot ga poznamo, lahko na našem planetu obstaja zgolj v določenih pogojih - raziskovalci so tako zasnovali t.i. devet planetarnih meja znotraj katerih moramo ostati. Da bi življenje na planetu lahko obstalo, moramo poskrbeti, da ostanemo znotraj teh meja, ki pa so med seboj močno prepletene. To torej pomeni, da spremembe na enem področju vodijo v neposredne in takojšnje spremembe na drugem (ločnico je težko natančno določiti).

Problem je torej mnogo širši od zgolj podnebnih sprememb, ki sicer predstavljajo eno izmed ključnih meja in ki so neposredno povezane z npr. spremenjeno rabo tal. Zaradi našega načina produkcije hrane z intenzivnim kmetijstvom (trj. s spremembami v rabi tal) se podirata dušikov in fosforjev cikel, kar dolgoročno pomeni manj rodovitne zemlje in posledično manj hrane za prihodnje generacije. Nadalje, stanovanjska politika in pa ukrepi na področju transporta so neposredno povezani s porabo energije (ki jo pridobivamo z izkoriščanjem naravnih virov). 

Naš trenutni socio-ekonomski sistem pa (dolgoročno) ne zagotavlja življenja ljudi znotraj teh planetarnih omejitev, zato je nujno potrebno spremeniti način proizvodnje, potrošnje in življenja nasploh na vseh področjih. Nobena od naših zahtev tako nenazadnje ne presega vprašanja okolja, kajti podnebna kriza je tako kompleksen in širok problem, da se ga za učinkovit pristop lahko naslavlja zgolj holistično. 

Dikcija vaših zahtev je neverjetno trda in odločna. Od kod vam gotovost, da zahtevate "prave stvari"?

Cilji, ki jih navajamo znotraj naših ukrepov in h katerim stremimo, niso “zrasli na našem zelniku”, ampak so plod širokega znanstvenega konsenza. Glede antropogenih izpustov toplogrednih plinov v atmosfero stroka že več kot 30 let opozarja na posledice. Predvsem je v tem smislu že dlje aktiven Mednarodni forum za podnebne spremembe (IPCC).

Kot navajajo znanstveniki, bo imelo povišanje povprečne globalne temperature za več kot omenjenih 1,5 stopinje neobvladljive posledice za naš planet in naše življenje - dvig morske gladine, pogostejše in mnogo hujše naravne ujme ipd., posledično pa enormne ekonomske stroške, množično razseljevanje ljudi, upad življenjskega standarda itd.

Trend pa je zadnjih 30 let drugačen, izpusti antropogenih toplogrednih plinov še kar naraščajo. Ker si ne želimo, da bi prehod v brezogljično družbo prizadel delovne ljudi, ki so v mnogo manjši meri odgovorni za nastanek podnebnih sprememb kot pa npr. svetovna elita bogatašev, ki neomejeno letijo po svetu s svojimi privatnimi letali, naši ukrepi vključujejo tudi socialne vidike, obenem pa poudarjajo nujnost takojšnjega in postopnega ukrepanja, z namenom da bi se izognili radikalnim spremembam tik pred zdajci, ko bo podnebno vprašanje le še vprašanje preživetja.
za korenite spremembe, ki so potrebne, da bi se izognili katastrofalnim posledicam okoljske krize, spremembe zgolj na ravni potrošnika niso dovolj.

Mladi so po mojem ena ključnih potrošniških "zlatih jam" in posledično ekoloških tveganj. V vaših izjavah nikjer nisem zasledil opredelitve do tega: nakupi vedno novih oblek (in s tem podpora sweat shopom na daljnem vzhodu), vedno novi mobilci in drugi pripomočkii (onesnaževanje s težkimi kovinami in izkoriščanje tretjega sveta za pridobivanje surovin) ... Na splošno potrošniška kultura najbolj "štarta " na mladostnika, ki je poln notranje negotovosti in zato silno občutljiv za idejo, da si sprejetje, priznanje, lepoto, uspeh ... lahko kupi. Imate namen kaj delovati v tej smeri? Kako že delujete? Takole čez palec bi rekel, da bi v tem lahko bila glavna dejavnost vašega gibanja.

Do neke mere lahko seveda okoljske izzive razrešujemo preko individualnih ukrepov, denimo skozi spremembo potrošniških navad. Takšni pristopi so pomembni, saj na ravni družbe vzpostavljajo nove navade in načine življenja, ki so manj ogljično intenzivni in ne temeljijo na izkoriščanju delavcev ter naravnih surovin držav v razvoju. Zato smo tudi na tem področju aktivni. Pred nekaj meseci smo izvedli ozaveščevalno akcijo preko katere smo opozorili na temno zakulisje tekstilne industrije. V tednu pred protestom pa smo v sodelovanju z drugimi organizacijami pripravili interaktivno delavnico, na kateri smo se spraševali, kakšna je prava cena mobilnih telefonov, kakšne so posledice izdelave za življenje delavcev in kako proizvodnja vpliva na okolje.

A za korenite spremembe, ki so potrebne, da bi se izognili katastrofalnim posledicam okoljske krize, spremembe zgolj na ravni potrošnika niso dovolj. Velik problem, kot že povedano, tiči na strani produkcije. Ta se na videz sicer prilagaja razmeram in "ozelenjuje" način proizvodnje, pridelave idr. V praksi pa lahko vidimo, da gre v veliki meri za primere okoljskega zavajanja potrošnikov (greenwashing). Pod pretvezo, da gre za okolju prijazne produkte, velika podjetja pogosto povečujejo svoj zaslužek. Na police postavljajo "hip" artikle, ki so pogosto cenovno manj dostopni in si jih tako običajni delovni ljudje težko privoščijo.

Na drugi strani danes velik del produkcije dobrin poteka pod konceptom načrtovane zastarelosti (planned obsolesence). Na ta način industrija namerno proizvaja artikle, ki imajo s strani podjetja določen rok trajnosti. Na ta način lahko ohranjajo konstantno produkcijo, saj potrošniki znova in znova potrebujejo nove artikle, ki jih pogosto ni mogoče popraviti. Tako tudi v tej luči potrošnik pogosto niti nima izbire. Nov telefon skoraj mora kupiti vsakih nekaj let, saj komponent ni mogoče nadgraditi, produkti pa se vse hitreje kvarijo.

Prav tako je, če se želimo izogniti izkoriščanju poceni delovne sile na globalnem jugu in velikim okoljskim škodam takšnih dejavnosti, ključno da stvari produciramo čim bolj lokalno. S tem tudi ustvarjamo nova delovna mesta za lokalno prebivalstvo, dobički proizvodnje oz. pridelave pa se lahko nameni za razvoj in razcvet lokalnih skupnosti. Vidimo lahko torej, da so individualne navade vsekakor pomembne, a predrugačiti je potrebno tudi produkcijo.

Ta teden je javnost zelo pretresel nastop Grete Thunberg. V švedski šestnajstletnici nekateri vidijo dekle, kateri mladosti niso ugrabili politiki in kapitalizem, temveč propagandna industrija podnebnega aktivizma ter starši, ki to dopuščajo. Kako gledate na te pomisleke? Se vam zdi upravičeno, da Greta kot nekakšna okoljska zvezdnica potuje po svetu in nastopa na podnebnih konferencah, ko pa bi vendarle kot normalen otrok ta čas morala preživeti v šoli, se izobraževati ter hkrati živeti normalno življenje najstnice? 

Greta Thunberg je z izkazano vztrajnostjo, neomajnostjo in neustrašnostjo vzpodbudila potrebno širitev okoljskega gibanja, vendar je ta boj obstajal že prej, tudi v Sloveniji. To je boj milijonov aktivistk in aktivistov ter naših podpornikov po celem planetu in tudi v gibanju Mladi za podnebno pravičnost so aktivni nekateri 16-letniki in mlajši, ki se resnosti trenutne situacije zavedajo precej bolj kot marsikateri starejši ljudje. Predvsem pa prepoznavajo, da so za spremembe na bolje potrebni koreniti ukrepi in da do njihove izvršitve ne bo prišlo brez lastne aktivacije.

Zato bomo v tem boju vztrajali dokler ne bomo za vse dosegli dostojnega življenja na ohranjenem planetu. In če mladi vse pogosteje »stavkajo« in opozarjajo na najbolj odločilna vprašanja našega časa, medtem ko bi morali to početi odrasli, ki že imajo politične pravice, potem bi morali njihova prizadevanja sprejeti predvsem kot glasen poziv k odgovornosti in ukrepanju, tako pristojnih kot tudi vseh posameznikov.

Vir foto: Facebook stran Mladi za podnebno pravičnost


Veliko je govora o "brezogljični prihodnosti", jaz pa imam težave, da bi si to predstavljal; večina biokemijskih procesov na zemlji poteka v okviru ogljika. Bomo prepovedali kuriti ognje; od vseh babic zahtevali, naj svoje krušne peči zamenjajo z radiatorji; omejili dihanje ljudi v tretjem svetu ...?

Neto brezogljična družba ne pomeni, da prenehamo spuščati ogljik v ozračje, npr. skozi dihanje, ampak da v ozračje spuščamo toliko ogljika, da ostanemo znotraj omenjene varne meje. Ta zagotavlja stabilnost podnebja, ki omogoča normalno življenje človeka in drugih živalskih ter rastlinskih vrst na planetu. Da ostanemo znotraj varne meje je torej ključno, da spremenimo način proizvodnje in potrošnje - od načina pridelave hrane, mobilnosti, proizvodnje dobrin, pridobivanja energije, ravnanja z odpadki idr.

Da bi to dosegli, bodo seveda potrebne določene spremembe tudi na ravni gospodinjstev (npr. menjava načina ogrevanja) in ravno zato v svojih ukrepih pozivamo k pravičnim socialno odgovornim ukrepom, ki takšnega prehoda ne bi prenesli na pleča ljudi, ki si to težko privoščijo. Pač pa je za takšen prehod potrebno poskrbeti na družbeni ravni, kjer naj večji delež prispevajo tisti, ki so za takšno stanje nosijo večjo odgovornost, npr. bogati.
Preko davkov, subvencij, razvojnih usmeritev ipd. ima država kapacitete, pristojnosti, nalogo in tudi odgovornost, da ureja družbeno življenje tako, da vsem zagotovi dostojno življenje na ohranjenem planetu

V vaših izjavah odločilno vlogo igra politika, tudi obračate se v glavnem na politiko /državno oblast. Se vam zdi, da ima politika moč, da lahko resnično spremeni zadeve? Politika pač ne more ravnati proti volji volivcev (ki verjetno preveč omejujoče zakonodaje niti ne bi sprejeli). Si sploh želimo politike, ki bi bila tako močna, da bi tako korenite družbene spremembe uveljavila. Smo se pripravljeni do take mere odpovedati svoji svobodi in normalnemu življenju? Jaz bi se recimo precej težje odpovedal mesu (k čemur spodbujate) kot pa prenašal 2 stopinji več (ker imam rad poletje, mi to sploh ne bi bilo problem).

Rečeno drugače, ali niso posledice, ki naj bi jih prineslo globalno segrevanje, precej milejše od sprememb, ki jih zahtevate od družbe?

Če z obstoječim svetovnim produkcijskim načinom nadaljujemo po isti trajektoriji, ne bo več možnosti za “normalno” življenje, še težje pa bi govorili o kakršni koli svobodi. Dvig globalne povprečne letne temperature ne pomeni, da se pač dvignejo temperature za dve stopinji (pravzaprav se bo temperatura, če ne ukrepamo zdaj, dvignila za mnogo več - še posebej v Sloveniji), ampak pomeni destabilizacijo podnebja, pogostejše ekstremne vremenske pojave (hude vročinske valove, suše, poplave zaradi obilnih padavin, gozdne požare, orkanske vetrove, tropske ciklone itd.), dvignila se bo gladina morja, kar bo k preselitvi prisililo stotine milijonov ljudi, ki bivajo v obalnih predelih, potem kot že zgoraj omenjeno intenzivno kmetijstvo vpliva na rodovitnost zemlje in posledično na sposobnost pridelave hrane, ipd.

V svojih zahtevah in predlogih ukrepov naslavljamo državo, ker je država tista, ki lahko v obstoječem sistemu z zakonodajo učinkovito poseže v sektorje, ki se morajo nujno in čimprej razogljičiti. Preko davkov, subvencij, razvojnih usmeritev ipd. ima država kapacitete, pristojnosti, nalogo in tudi odgovornost, da ureja družbeno življenje tako, da vsem zagotovi dostojno življenje na ohranjenem planetu - dandanašnjim in tudi prihodnjim generacijam.

Seveda pa je veliko rešitev za podnebno krizo mogoče sprovesti tudi z organiziranjem in povezovanjem na drugih nivojih - na nivojih skupnosti (lokalnih, stanovanjskih, četrtnih itd.) in seveda na širšem, kontinentalnem, globalnem oz. planetarnem nivoju. Trditi, da ljudje ob rednih večmilijonskih globalnih okoljskih protestih nočejo sprememb, je enostavno napačno. Tako na politikih in kot seveda na celotni družbi pa je, da te spremembe dosežemo.
Pričakovati, da se bo tretji svet razvil znotraj obstoječe ekonomske paradigme, je utopično

Kaj pa "tretji svet"? Tam ljudje ponekod še komaj preživijo, kaj šele da bi upoštevali neke vzvišene okoljske standarde. Se bo sploh poznalo, če bomo mi zatiskali pas, oni pa bodo dosegli ravno višek svoje (umazane) industrializacije. JIh bomo omejili mi? Mar nismo v tem v nevarnosti, da vzpostavimo neke vrste "eko kolonializem"?

S skovanko eko-kolonializem lahko opišemo tudi trenutno selitev vse umazane proizvodnje v tako imenovane države tretjega sveta. Ljudje v tretjem svetu komaj preživijo ravno zaradi tega, ker so znotraj globalnih produkcijskih procesov porinjeni na samo dno. Ravno zaradi tega, ker se zavedamo kolonialne narave odnosov med različnimi deli sveta, v gibanju tako zelo poudarjamo lokalno pridelavo hrane, energetsko samooskrbo prek skupnostnih elektrarn in zagovarjamo koncept decentralizacije. Pričakovati, da se bo tretji svet razvil znotraj obstoječe ekonomske paradigme, je utopično. Ne pozabimo, da je eden največjih onesnaževalcev planeta prav ameriška vojska, ki ohranja obstoječa razmerja moči med državami in regijami v svetu.

Ekološko vprašanje ni od včeraj. Politika in gospodarstvo se že kakih trideset let dejavno ukvarjata s tem področjem. Na dan prihajajo novi zakoni, novi ukrepi, novi izdelki ... ki so "bolj eko" - ali naj bi bili. Ozonska luknja in CFC, fosfati v detergentih, bio goriva, A++ gospodinjski aparati, katalizatorji v avtomobilih, organska pridelava hrane, ločevanje odpadkov in reciklaža, evropske normative o industrijskih izpustih ... ampak kot da ves eko trud ni nič zalegel in smo na pragu izumrtja. Zakaj zdaj tak dvig javnosti?  Je na koncu problem v tem, da dihamo? Je človeštva preveč?

Ves trud, ki ga omenjate, ne rešuje niti ne naslavlja ključnega problema - obstoječega socio-ekonomskega sistema, ampak se ga trudi poustvarjati s kozmetičnimi popravki, večinoma na ravni sprememb potrošniških navad, in mu na takšen način podaljšati rok trajanja.

V zadnjih desetletjih smo priča najhitrejši destrukciji okolja v zgodovini človeštva-tako je npr. od leta 1970 naprej izginilo že 60 odstotkov vseh znanih sesalcev, rib, plazilcev; od začetka industrijske revolucije se je raven CO2 v ozračju povečala za približno 40 %. Od takrat se je, kljub vsemu trudu, situacija samo še poslabšala.

Tudi okoljska gibanja niso od včeraj, s protesti mladih pa so pridobila nov zagon pri naslavljanju najhujše krize v zgodovini človeštva. Dandanes je za ohranjanje življenjskega sloga peščice najbogatejših, večina svetovnega prebivalstva vsakodnevno ujeta v opravljanje monotonih del za tekočimi trakovi v nečloveških pogojih zgolj, da bi si zagotovila osnovna sredstva za golo preživetje.

Kot že omenjeno največjega problema ne predstavljajo milijarde najrevnejših prebivalcev, ampak največjo odgovornost za trenutno okoljsko krizo nosi peščica najbogatejših (npr. za 71 odstotkov emisij je odgovornih 100 korporacij).
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30