Mitja Okorn: doma ga nismo razumeli, a po njem bomo imenovali ulice in šole

Milena Miklavčič
3

Mitja Okorn:”Seveda mi je lepo med svojci in prijatelji, a vsakič znova, ko pridem domov, si rečem, fuck, kako je dobro, da ne živim in ne delam tu!«

V minulih dneh so medije polnili vsebinsko bolj ali manj podobni intervjuji z znanim režiserjem Mitjem Okornom, ki je uspel na Poljskem. Vseeno pa držim pesti, da ste vsaj kakšnega med njimi prebrati večkrat, ne le enkrat. Upam tudi, da je bilo med bralci malo ali nič Savič Domnov, ki se je na račun Mitje zajebaval na twiterju:”Včasih se mi zdi, da Okorn snema filme sam zato, da potem lahko po medijih serje po Sloveniji.”

Mitja nam je vrgel rokavico v obraz in nam dal jasno vedeti, da toliko časa, dokler bomo stremeli k temu, da moramo biti vsi enaki, toliko časa se ne bomo dvignili iz agonije, v katero smo padli.

Mitja nam je vrgel rokavico v obraz in nam dal jasno vedeti, da toliko časa, dokler bomo stremeli k temu, da moramo biti vsi enaki, toliko časa se ne bomo dvignili iz agonije, v katero smo padli.

Okorn – neznanka za domače umetniške duše

Zgovornega fanta, za katerega se zdi, da gara kot zamorc, da ustvarjalno miga tako v postelji, pri jedi, v spanju kot na wc-ju, umetniške duše, ki sredi belega dne nastavljajo jamrajoče obraze soncu pred kavarnami v centru Ljubljane, ne razumejo povsem.

”Ministrstvo ne da denarja, nihče ne da denarja, mama ne da denarja, vse je v k****, ker ni denarja!” se sliši med srebanjem macchiata. Sedeči za omizjem pišejo enake pesmi, enake socialno angažirane romane s tragičnim in brezizhodnim koncem, hočejo posneti enako dolgočasne filme, priti na prve strani z enako dolgočasnimi inštalacijami kot številni pred njimi.

Ko namignem, da ima Mitja prav, ko trdi, da je s socialistično logiko, ki vzdržuje vse enako revne, nekaj hudo narobe, se razjezijo in mi rečejo, naj spokam nazaj v svoje rovte.

Razumeti Mitjo

A jaz Mitjo razumem! Zelo ga razumem. Tudi meni se pogosto zdi, da ni lepšega, kot da delam ”sto na uro”, da podiram stereotipe, ko skačem čez vodo, kjer ni mostov.

Njega je zavrnila ministrica za kulturo, meni je postavil pred vrata nek urednik, ko sem mu prinesla na mizo rokopis kasnejše uspešnice ”Ogenj, rit in kače niso za igrače”. Med telefoniranjem se je na pol obrnil k vratom, kjer sem stala, rekoč, iz tega, kar ste mi prinesli, ne bo nič, kdo pa bo to sranje bral. A se je gospod pošteno uštel in zmotil!

Mitja je pred leti pogumno izpljunil fuck off in jo mahnil v tujino, jaz sem bila za kaj podobnega prestara, šla sem domov, trmasto stisnila zobe in si rekla, mene pa ne bo nihče zafrkaval, ter knjigo še isto leto izdala v samozaložbi.

V deželi, kjer snemamo filme, ki si jih komaj kdo ogleda in podeljujemo literarne nagrade literarnim dosežkom, ki jih potem komaj kdo bere, je takšna samoodločitev prej kot ne samomorilska. Če ne drugače, pa za lasten žep.

Mitja Okorn je res fenomen, nekoč bomo po njem poimenovali ulice, osnovne šole. Otroci se bodo učili, kako in kaj je treba storiti, da postanemo najboljši, predvsem pa drugačni od sivega povprečja, ki nas obdaja.

Po njem bomo imenovali ulice, šole …

Mitja Okorn je res fenomen, nekoč bomo po njem poimenovali ulice, osnovne šole. Otroci se bodo učili, kako in kaj je treba storiti, da postanemo najboljši, predvsem pa drugačni od sivega povprečja, ki nas obdaja. Goreče si želim, da se bodo vsaj oni zavedali, da dokler ne bomo spremenili zacementiranih vzorcev o povprečnosti, ki so nam jih vsadili v glave, toliko časa bomo dopuščali, da gazijo po nas osebki iz skrajno negativne selekcije.

Top 10 najbolj gledanih slovenskih filmov zadnjih 20 let, na čelu katere je ”Mi gremo po svoje”, zelo jasno pove, da sedemo pred filmsko platno predvsem zaradi užitkov in ne zaradi ”vrhunskih umetniških dosežkov”, ki jih razumejo zgolj avtorji, morda tudi njihovi prijatelji- kritiki, ves ostali folk pa ne.

Pa da ob teh vrsticah ne bo kdo perverzno namigoval, da sem ”proti” vrhunskosti. Še zdaleč ne! Sem in tja, za posladek, si jo lahko privoščimo, ne pa kar naprej!

Škoda, ker se šele z druge strani Alp lahko vidijo vse razsežnosti naših bizarnosti, ki so največkrat same sebi namen. In to zelo drag namen!

Slovenska majhnost

Naša težava ni majhnost trga, težava je majhnost v glavah ljudi, ki Slovenijo držijo v svojih omejenih kalupih, ter ne dovolijo, da bi iz njih poleteli drugače, kot piše v ”pravilnikih” uradniških škricev. Kaj je že izjavil Mitja Okorn? ”Zakaj bi Peter Prevc, ki je bolj nadarjen, bolj discipliniran in bolj delaven od drugih, moral skakati tako kot vsi drugi?’

Zakaj dopuščamo, da je lahko slovenski film zgolj takšen, da ga po pol ure ob obilici zehanja nehamo gledati in slovenska knjiga takšna, da jo desetkrat preberemo od začetka pa tja do polovice, potem se vdamo in se vprašamo, smo preveč zabiti, da bi jo razumeli, ali pa je narobe kaj drugega.

Torej: zakaj so med najbolj branimi knjigami v naših knjižnicah predvsem tuja dela? Zakaj je med njimi komaj kaj slovenskih uspešnic? Morda zato, ker se pogosto zdi, da je tako zato, ker pisatelji ne pišejo za bralce, temveč za subvencije, za kritike in za nagrade. Recimo: imamo enega samega pisca detektivskih zgodb, gospoda Avgusta Demšarja, v knjižnicah pa gredo tovrstni romani za med. Kje je logika?!

Povprečen Slovenec presedi pred pocukranimi mehiškimi nadaljevankami četrtino življenja, romantične, v srce segajoče filme pa snema edinole Slovenec na tujem, Mitja Okorn.

Zakaj dopuščamo, da je lahko slovenski film zgolj takšen, da ga po pol ure ob obilici zehanja nehamo gledati in slovenska knjiga takšna, da jo desetkrat preberemo od začetka pa tja do polovice, potem se vdamo in se vprašamo, smo preveč zabiti, da bi jo razumeli, ali pa je narobe kaj drugega.

“Sranje” na poti do uspeha

Najpogostejše vprašanje, ki ga mi zadnji dve leti zastavljajo tako naključni obiskovalci literarnih večerov, znanci kot tudi kolegi, ki pišejo, je:”Kako ti je uspelo?” Vprašanje me v deželi, ki je znana po lobijih, klanih in po tem, da je tisti, ki mu uspe, verjetno baraba, kdaj pa kdaj spravlja v zadrego. Bila sem in sem še deklica za vse, brez piara, brez stricev in tet, malodane tudi brez izkušenj. Morala sem slediti svojim občutkom in trmasti želji, da bodo ”moje sranje” ljudje nekoč brali. Ko se je knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače prvič prebila med tri najbolj brane v knjižnicah, sem vedela, da je moje ”sranje” na pravi poti.

Zakaj sem tako vesela, da je Mitja Okorn v intervjujih tudi v mojem imenu rekel bobu- bob? Zato ker – podobno kot on, tudi jaz danes rečem:” “Hvala bogu, da so me tam, v Ljubljani takrat zavrnili.”

3 KOMENTARJI

  1. “Okorn je res fenomen, nekoč bomo po njem poimenovali ulice, osnovne šole. Otroci se bodo učili,…”
    da je moral na Poljsko zaradi “preveč naprednih idej”.

  2. Rdečuharski ravnogliharski ploskoglavi betontancarji resnično pišejo novo Svobodno Slovenijo. Žal so to trpke, žalostne, vendar pa, končno, fantastične zgodbe resničnega upora, Spoznanja, dela, poštenja, resničnosti, vztrajanja in obilnih sadov, ki se zapisujejo na nebu Slovenije. Sijejo in bodo sijali kot zvezde, saj to tudi so. Veselje je brati tvojo zgodbo, g.Okorn. Naredil boš nekaj velikanskih slovenskih filmov, ki bodo doneli v Osončju, po vsej Rimski cesti in še dlje.Materiala se je nagnetlo veliko in te samo čaka, da ga zgneteš v čudovite potice. Ena bo nosila napis Zaklad Sv.Barbare?

  3. Tudi jaz, tako kot Miklavčičeva Milena iz Žirov p’r Idriji, sicer velika poznavalka kinematografije, obožujem poljske filme B kategorije. Drugače pa, kolikor vem, se ravno Okornov Mitja v vsakem intervjuju pritožuje, da mu Majda Širca ni hotela dati (državnega) denarja za njegov film, ampak Miklavčičevi Mileni dejstev za pisanje kolumn očitno ni treba poznati.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime