Evropska centralna banka (ECB) je prejšnji teden vendarle napovedala konec dolgega obdobja izrazito ekspanzivne denarne politike. Po enajstih letih dviguje ključne obrestne mere in ustavlja odkupe obveznic evrskih držav. Eno od razlag za odlašanje s temi (po mnenju večine) nujnimi ukrepi ponuja specifičnost evropske inflacije, ki je v večji meri kot drugod posledica cenovnih šokov na področju surovin in energentov.
Z ukrepi, ki zasledujejo osnovni cilj ECB, dvoodstotno inflacijo, se hkrati draži zadolževanje držav, še posebej najbolj ranljivih, denimo Italije. Ocene tveganja so različne, pojavljajo pa se tudi svarila pred novo dolžniško krizo.
Evropska inflacija se je v maju povzpela na 8,1 %, ameriška pa na 8,6 %, kar je v ZDA največ po letu 1981. O napovedanem boju Evropske centralne banke z nezadržno rastjo cen smo na Domovini že pisali, prejšnjo sredo pa se je ostro odzvala tudi ameriška centralna banka (Fed). Ključno obrestno mero je tokrat povišala za kar 0,75 odstotne točke, kar je največ po letu 1994. Ideja o tako imenovanem mehkem pristanku (soft landing) – inflacijo oklestiti na dva odstotka, hkrati pa ne prehudo prizadeti gospodarsko aktivnost – se v ZDA vse bolj izmika.
Razlika med evropsko in ameriško inflacijo
Ameriški ekonomist Jason Furman začenja svoj razmislek o inflaciji na zanimiv način, s Tolstojevim citatom iz Ane Karenine: "Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje." Podobno ima vsaka inflacija svoje specifike. Furman opozarja, da sta inflaciji v Evropi in Ameriki po velikosti skoraj enaki – okoli 8 % –, se pa v vzrokih razlikujeta.
Vzroki za ameriško in evropsko inflacijo so tako povpraševalne kot ponudbene narave, a je v Ameriki ključno prvo (presežno agregatno povpraševanje, do katerega je prišlo po koronskem odprtju gospodarstev), v Evropi pa drugo (okrnjena ponudba kot posledica cenovnih šokov, ki so se z vojno v Ukrajini le še okrepili). Evropejci bi morali biti zato, tako Furman, v svojem spopadu z njo previdnejši.
Energenti so se v območju evra v maju podražili za kar 39 % na letni ravni (hrana 7,5 %, storitve 3,5 %). Štiri odstotne točke v osnovni inflaciji predstavlja dvig cene energentov, v ZDA pa dve odstotni točki. Ključni faktor za tak razkorak je rast cene zemeljskega plina, ki je v Evropi precej občutnejša (plin se je sicer dražil že pred rusko invazijo).
Tezo, da je ameriška inflacija v večji meri povpraševalna, torej posledica pokoronske razsipnosti, ki pregreva gospodarstvo, potrjujeta tudi spodnja grafa. Inflacija brez upoštevanja cen energentov in hrane (jedrna inflacija) je v ZDA namreč precej višja kot v območju evra (prvi graf). Višja pa je tudi agregatna potrošnja: ameriška je trenutno nad trendom, ki se je nakazoval pred koronakrizo, medtem ko je Evropa pod njim (drugi graf).
V luči tega je vsaj nekoliko lažje razumeti odlašanje Evropske centralne banke z dvigom obrestnih mer. Predsednica Christine Lagard je večkrat poudarila prav to: da je glavni vzrok za inflacijo v Evropi cenovni šok na področju surovin in energentov in da zato dvig obrestnih mer ne bi imel pomembnega učinka. Inflacija naj bi bila uvožena in zato prehodna (kar se je izkazalo za zmoto).
Obstajala je namreč bojazen, da bi dvig obrestnih mer zgolj ohromil gospodarsko aktivnost, inflacije pa ne bi oklestil, s čimer bi se odprla pot stagflaciji. Toda: takšno stališče bi bilo lažje zagovarjati, če bi bile obrestne mere na "normalnih" ravneh, ne pa na zgodovinsko nizkih.
Večina ekonomskih strokovnjakov je vendarle prepričanih, da je bilo ravnanje ECB, ki je tako dolgo vztrajala pri tako obsežni ekspanzivni monetarni politiki, absurdno. Napovedani ukrepi pa se zdijo mnogim preblagi.
Držanje prezadolženih držav nad vodo
Eno ostrejših kritik je podal za BloombergRichard Cookson. Napovedani koraki po njegovem ne bodo zajezili inflacije, saj da so daleč od zadostnih. Ob tem se zastavlja vprašanja, če gre pri ravnanju ECB v zadnjem obdobju res zgolj za zasledovanje stabilnosti cen – kar bi morala biti njena primarna naloga –, ali pa gre še za kaj drugega, recimo za vzdrževanje stabilnosti (prezadolženih) evrskih držav: "Zadnjih deset let je bila monetarna politika, namesto da bi ciljala dvoodstotno inflacijo, oblikovana z namenom, da se najšibkejše članice zavaruje pred izstopom iz evro območja."
Namreč: z bolj restriktivno (bolje rečeno, manj ekspanzivno) monetarno politiko, ki ob dvigu obrestnih mer zajema še prenehanje odkupov državnih obveznic, se bo močno podražilo in otežilo zadolževanje držav, še posebej tistih, ki so že tako najbolj zadolžene, denimo Italije in Španije.
Napovedani ukrepi, pa najsi bodo zadostni ali ne, so zadolževanje ranljivih držav takoj podražili. Zahtevani donos na italijanske 10-letne obveznice je prejšnji torek poletel celo preko štirih odstotkov. Zaradi neugodnega dogajanja na obvezniškem trgu je Christine Lagard brž sklicala izredno zasedanje, na katerem je bila napovedana vzpostavitev novega orodja, s katerim bo ECB krotila razkorak v ceni zadolževanja med jedrnimi in perifernimi državami. Panika na obvezniškem trgu se je s tem končala, zahtevani donos na italijanske obveznice je, kot prikazuje spodnji graf, ponovno padel pod 4 %. A dvomi ostajajo.
Vir: tradingeconomics.com
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.