Misija mladih v času (post)apokaliptične koronavirus krize

Vir foto: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Mnogi strokovnjaki so pandemijo nove bolezni, kakršna nas je zadela v letošnjem letu, napovedovali že dolgo, lahko bi rekli, da se je v znanstvenem svetu zdela skoraj neizbežna. Kljub temu je zahodno družbo, še posebej to velja za mlade, zadela kot nekaj popolnoma nepričakovanega.

Zadnjih nekaj epidemij 21. stoletja je bilo bistveno manj nevarnih, ali pa so prizadele le revnejše, največrat afriške države in smo jih zato dojeli kot nezmožne zgoditi se zahodu in naši medicini, ki se včasih zdi skoraj vsemogočna. Poleg tega mladi, sploh tisti, rojeni v že samostojni Sloveniji, podobnih izrednih razmer še nismo doživeli – te so namreč v resnici podobne vojnim, le da je sovražnik tokrat neviden, banalen.

Tudi ko se je vse skupaj na Kitajskem že začelo resneje zapletati, je med mnogimi prevladalo mnenje, da smo pametnejši od panične večine, da poznamo statistiko in ozadje ter da virus ni nevarnejši od navadne gripe. K temu so veliko prispevali tudi nekateri strokovnjaki, ki so virus podcenjevali, še bolj pa Kitajska, ki ga je najprej prikrivala, kasneje pa več kot očitno prirejala statistiko o obolelih in smrtnih žrtvah. Tudi po hitrem poslabšanju razmer v Italiji situacije dolgo nismo jemali resno: gneča je bila na Šmarni gori, v parkih, na igriščih.

Pogosto se je omenjalo mlade, ki naj navodil ne bi upoštevali zaradi misli, da nam virus tako ali tako ne more zares škodovati (kar se je sicer že izkazalo za laž), a mislim, da to ne drži: odstotek neodgovornih je bil po mojih izkušnjah med generacijami precej podoben, pri mladih pa manjši, kot bi lahko bil tudi zato, ker smo najbolj dovzetni za dogajanje na družabnih omrežjih – ta so bila v zadnjem tednu polna pozivov s pripisom #ostanidoma.

Med njimi je bilo veliko tudi takšnih v smislu: mladi, zdaj je čas za internet, za filme, serije, za lenarjenje, kar šolam, ki so se učencem trudile dopovedati, da čas v karanteni niso počitnice, ni šlo ravno na roko. Vseeno se je sistem hitro prilagodil in pouk, po mojih izkušnjah, dokaj uspešno stekel prek spleta. Dejansko bo v času karantene ta način, predvsem pri srednjih šolah, pokazal kar nekaj zanimivih stvari: kako produktivne so v resnici klasične šolske ure v razredih s po tridesetimi učenci v primerjavi s samostojnim delom in svobodno razporeditvijo časa, kako uporabna in (ne)izkoriščena so spletna orodja, itd. Mislim, da bo za tiste, ki jim šola še ni vzela vse želje po raziskovanju, učenju in ustvarjanju, ter se bodo znali samodisciplinirati, to lahko zelo plodovito obdobje.
Novo realnost bo treba zgraditi, nastopila bo kriza, tako ekonomska kot kriza v pravem, grškem pomenu besede, tj. ločitev – od starega, ustaljenega, “normalnega”.

Iz dotika v nedotik


Izolacija pa bo prinesla tudi preizkušnjo za naše razumevanje odnosov in vrednot: izraz nesebične ljubezni se je naenkrat iz dotika spremenil v nedotik; oddaljim se od bližnjega, partnerja, prijatelja, ker sem lahko kužen, pa tega niti ne vem, prenos bolezni nanj pa bi lahko imel hude posledice.

Slavoj Žižek je v nedavnem intervjuju situaciji podal svetopisemsko primero: ko Marija Magdalena nekaj dni po smrti vidi vstalega Kristusa in se ga skuša dotakniti, ji ta zapove: “Noli me tangere.” Sporočiti ji/nam želi: ne dotikajte se me kot čudo, ne bodite obsedeni z menoj (mojim telesom), saj bom navzoč tam, kjer bo ljubezen med dvema mojima učencema.

V takšnih spremembah v razumevanju moramo biti mladi gonilo družbe, saj smo tisti najbolj prilagodljivi, najbolj zmožni korenitih sprememb. Imeti moramo odprte oči tudi za tiste, ki so morda zdaj še posebej osamljeni: človeški stik, čeprav le posredni, bo ključen. Prav tako se moramo znebiti iluzije, da bo karantena trajala mesec, morda dva, potem pa se bomo vrnili v normalno življenje. Novo realnost bo treba zgraditi, nastopila bo kriza, tako ekonomska kot kriza v pravem, grškem pomenu besede, tj. ločitev – od starega, ustaljenega, “normalnega”.

Že zdaj se rušijo miti, kot je tisti o evropski (in še bolj globalni) solidarnosti, o čemer govori srbski predsednik Vučić. Maje se tudi kapitalizem, gospodarstvo bo prisiljena v roke vzeti država in ga usmeriti v izdelavo najbolj potrebnega.

Vse to pa ni razlog za pesimizem – ponuja se tudi veliko novih priložnosti in poti. Za zdaj je naša naloga predvsem izkoristiti čas, imeti odprte oči in um ter v krizi ne glede na vse ohraniti človečnost.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike