Misija mladih v času (post)apokaliptične koronavirus krize

Urban Šifrar
10

Mnogi strokovnjaki so pandemijo nove bolezni, kakršna nas je zadela v letošnjem letu, napovedovali že dolgo, lahko bi rekli, da se je v znanstvenem svetu zdela skoraj neizbežna. Kljub temu je zahodno družbo, še posebej to velja za mlade, zadela kot nekaj popolnoma nepričakovanega.

Zadnjih nekaj epidemij 21. stoletja je bilo bistveno manj nevarnih, ali pa so prizadele le revnejše, največrat afriške države in smo jih zato dojeli kot nezmožne zgoditi se zahodu in naši medicini, ki se včasih zdi skoraj vsemogočna. Poleg tega mladi, sploh tisti, rojeni v že samostojni Sloveniji, podobnih izrednih razmer še nismo doživeli – te so namreč v resnici podobne vojnim, le da je sovražnik tokrat neviden, banalen.

Tudi ko se je vse skupaj na Kitajskem že začelo resneje zapletati, je med mnogimi prevladalo mnenje, da smo pametnejši od panične večine, da poznamo statistiko in ozadje ter da virus ni nevarnejši od navadne gripe. K temu so veliko prispevali tudi nekateri strokovnjaki, ki so virus podcenjevali, še bolj pa Kitajska, ki ga je najprej prikrivala, kasneje pa več kot očitno prirejala statistiko o obolelih in smrtnih žrtvah. Tudi po hitrem poslabšanju razmer v Italiji situacije dolgo nismo jemali resno: gneča je bila na Šmarni gori, v parkih, na igriščih.

Pogosto se je omenjalo mlade, ki naj navodil ne bi upoštevali zaradi misli, da nam virus tako ali tako ne more zares škodovati (kar se je sicer že izkazalo za laž), a mislim, da to ne drži: odstotek neodgovornih je bil po mojih izkušnjah med generacijami precej podoben, pri mladih pa manjši, kot bi lahko bil tudi zato, ker smo najbolj dovzetni za dogajanje na družabnih omrežjih – ta so bila v zadnjem tednu polna pozivov s pripisom #ostanidoma.

Med njimi je bilo veliko tudi takšnih v smislu: mladi, zdaj je čas za internet, za filme, serije, za lenarjenje, kar šolam, ki so se učencem trudile dopovedati, da čas v karanteni niso počitnice, ni šlo ravno na roko. Vseeno se je sistem hitro prilagodil in pouk, po mojih izkušnjah, dokaj uspešno stekel prek spleta. Dejansko bo v času karantene ta način, predvsem pri srednjih šolah, pokazal kar nekaj zanimivih stvari: kako produktivne so v resnici klasične šolske ure v razredih s po tridesetimi učenci v primerjavi s samostojnim delom in svobodno razporeditvijo časa, kako uporabna in (ne)izkoriščena so spletna orodja, itd. Mislim, da bo za tiste, ki jim šola še ni vzela vse želje po raziskovanju, učenju in ustvarjanju, ter se bodo znali samodisciplinirati, to lahko zelo plodovito obdobje.

Novo realnost bo treba zgraditi, nastopila bo kriza, tako ekonomska kot kriza v pravem, grškem pomenu besede, tj. ločitev – od starega, ustaljenega, “normalnega”.

Iz dotika v nedotik

Izolacija pa bo prinesla tudi preizkušnjo za naše razumevanje odnosov in vrednot: izraz nesebične ljubezni se je naenkrat iz dotika spremenil v nedotik; oddaljim se od bližnjega, partnerja, prijatelja, ker sem lahko kužen, pa tega niti ne vem, prenos bolezni nanj pa bi lahko imel hude posledice.

Slavoj Žižek je v nedavnem intervjuju situaciji podal svetopisemsko primero: ko Marija Magdalena nekaj dni po smrti vidi vstalega Kristusa in se ga skuša dotakniti, ji ta zapove: “Noli me tangere.” Sporočiti ji/nam želi: ne dotikajte se me kot čudo, ne bodite obsedeni z menoj (mojim telesom), saj bom navzoč tam, kjer bo ljubezen med dvema mojima učencema.

V takšnih spremembah v razumevanju moramo biti mladi gonilo družbe, saj smo tisti najbolj prilagodljivi, najbolj zmožni korenitih sprememb. Imeti moramo odprte oči tudi za tiste, ki so morda zdaj še posebej osamljeni: človeški stik, čeprav le posredni, bo ključen. Prav tako se moramo znebiti iluzije, da bo karantena trajala mesec, morda dva, potem pa se bomo vrnili v normalno življenje. Novo realnost bo treba zgraditi, nastopila bo kriza, tako ekonomska kot kriza v pravem, grškem pomenu besede, tj. ločitev – od starega, ustaljenega, “normalnega”.

Že zdaj se rušijo miti, kot je tisti o evropski (in še bolj globalni) solidarnosti, o čemer govori srbski predsednik Vučić. Maje se tudi kapitalizem, gospodarstvo bo prisiljena v roke vzeti država in ga usmeriti v izdelavo najbolj potrebnega.

Vse to pa ni razlog za pesimizem – ponuja se tudi veliko novih priložnosti in poti. Za zdaj je naša naloga predvsem izkoristiti čas, imeti odprte oči in um ter v krizi ne glede na vse ohraniti človečnost.

10 KOMENTARJI

  1. Nekoristno in neškodljivo razmišljanje, dokler je osamljeno.

    Ker je preveč po meri neolevičarjev, pa utegne, če bi prišlo do veljave, še bolj zakomplicirati življenje, ki kmalu ne bi bilo več podobno življenju.

  2. Nostradmus očitno dobiva mlade. Koliko vedcev je napovedalo epidemijo?
    Vsakdo lahko reče nekaj kar tako, če se uresniči, je to prerokba, če ne, pač gre v pozabo.
    Malo bolj so otipljive napovedi, kaj bo po epidemiji? Kako se bo človeštvo lotilo odprave gospdodarske krize?
    Rešitev je že nakazana, tako v Sloveniji, kot v Evropi.
    Del krize bodo prevzeli ljudje sami z znižanjem standarda. Odpovedati se bodo morali nekaterih dobrin in udobja, pred vsem zmanjšati potrošnjo nepotrebnega.
    Za lajšanje krize bodo uporabljeni prihranki, ki jih je dovolj, da krizo prebrodijo.
    In končo so tukaj banke, ki imajo kapitala na pretek in bodo radodarno postregle s krediti in krizo prenesle v prihodnost.
    Vse kaže, da kriza ne bo pustila globljih posledic in pričakovane katarze družbe ne bo.
    Pa bi bila potrebna. Epidemija kaže namreč mnogo slabosti in pomanjljivosti družbe, ki bi jih bilo potrebno odpraviti. Pa jih družba ne bo odpravila.
    Zahodna civilizacija se je namreč popolnoma demilitarizirala in vojske so danes samo še dekoracija in moloh, ki po nepotrebne požira denar.
    Ne v Sloveniji, pa tudi v Evropi ob krizi ni bila angažirana vojska, ki mora obvladovati doktrino bilološkega napada in obrambe.
    In pglejmo, ali ni epidemija biološki napad na družbo?
    Ali res mora epidemijo prinesti raketa izstrelejna s strani sovražnika?
    Ni nujno, saj se lahko pojavi tako kot se je pojavil kronavirus.
    Katera država je takoj ob izbruhu aktivirala vojsko, zahtevala od generalov, da prično izvajati tisti del obrambnega načrta, ki se tiče biološkega napada?
    Mislim da skoraj nobena.
    Se je pa dvignila mirovniška srenja, ki bije plat zvodna in napoveduje konec sveta, podobno, kot se je to dogajalo v času mračnjaštva, ko so bili plat zvona in kurili čarovnice.
    In kaj se dogaja v Sloveniji?
    Po virusni krizi utegne izbruhniti še miganstka kriza. Tudi za obvladovanje te krze bo potrebna vojska, to trezni opazovalci vedo in se na to pripravljajo. A se že dvigujejo mirovniki vseh vrst, ki živijo v glavnem na račun države, kot nadležni paraziti in že vpijejo NE! vojske pa ne.

    • Zelo nazorno ste predstavili kaj pomeni “BIOLOŠKI NAPAD”.
      Ko je COVID 19, koncem lanskega leta izbruhnil na Kitajskem, se je šušljalo, da so ga tam ustvarili v laboratoriju. Potem pa je “ušel iz steklenice”.

      “Tudi eksplozija” vdora migrantov iz vzhoda, ni samodejna, ampak načrt nekoga, kako bi uničil Evropo – KRŠČANSKO CELINO.
      Vrh EU, nosi veliko odgovornost, ker je dajal podporo (mogoče je šlo za korupcijo) Sorosu in kritiziral Orbana, ki se je prvi zavedal, kakšno nevarnost predstavlja Soros za Evropo.

      V zadnjem odstavku pa ste jasno pokazali, kako naši “Mirovniki” preprečujejo obrambo. To pomeni, da so dejansko “peta kolona” napadalcev.
      Zakaj bi država celo plačevala TISTE, ki pomagajo napadalcem?

  3. Poleg Trumpa najboljši ameriški predsednik Reagen je njega dni dejal:

    “Ni normalen tisti, ki v mladih letih ni bil levičar, v zrelih letih pa desničar!”

    S tem sem podal tudi svoje mnenje o kolumni.

    Seveda levičarstvo, ki ga je imel v mislih Reagen, ni prav nič podobno slovenskemu postkomunističnemu levičarstvu, ki narodu žaga vejo, na kateri sedi.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime