Cerar odstira tančico pogajanj s sindikati: SVIZ je za učitelje zahteval več kot dobijo zdravniki in univerzitetni profesorji

POSLUŠAJ ČLANEK
Embed from Getty Images
Sindikati sodijo med največje poražence odstopa predsednika vlade Mira Cerarja. Bolj ali manj je jasno, da dogovor ni bil sklenjen, ker so sindikalni voditelji, predvsem generalni tajnik SVIZ Branimir Štrukelj, enostavno hoteli preveč. Zmotno so namreč ocenili, da bo vlada tik pred volitvami pripravljena pristati na vse za ohranitev socialnega miru.

Ob današnjih poslanskih vprašanjih v parlamentu je predsednik vlade dr. Miro Cerar neposredno razkril sindikalne zahteve, ki jim enostavno niso mogli ugoditi. Kot je dejal, so ponekod zahtevali tudi do 30 odstotkov višje plače, za osnovnošolske in srednješolske učitelje pa povišico, s katero bi bili bolje plačani od zdravnikov in profesorjev na univerzah.

Prvi dve poslanski vprašanji predsedniku vlade v odstopu sta prišli s strani opozicijskih Levice in NSi. Luko Mesca je zanimalo, od kod vlada črpa legitimnost za investicijo  1,2 milijarde evrov v posodobitev Slovenske vojske na način vzpostavitve dveh bataljonskih bojnih skupin, oziroma, kot so to razumeli v Levici, za "oborožitvene zahteve zveze NATO".

Cerar je odgovoril, da legitimnost in obveza prihajata iz referendumske odločitve Slovencev za pridružitev zvezi NATO ter poudaril, da je Slovenija med članicami, ki k zavezništvu najmanj prispevajo. Samostojna obramba izven zveze pa bi nas stala mnogo več.

Mesec, katerega stranka se zavzema za izstop iz NATO, seveda z odgovorom ni bil zadovoljen.

Jernej Vrtovec iz NSi se je najprej vprašal, kaj imajo danes ljudje od vse te "bleščeče gospodarske rasti", ki smo ji priča v državi tekom Cerarjevega mandata.

"Občudujem tiste upokojence ... ki so sposobne preživeti s 400 evri pokojnine. Poslovno okolje je zelo počasno, okorno. 8 tisoč mladih se vsako leto izseli iz države in išče priložnosti drugje, v razsulu je pa zlasti naše zdravstvo," je našteval. Nato pa je premieru postavil vrsto vprašanj, med drugim o ukrepih in pripravljenosti vlade za novo krizo ter o tem, kaj so po njegovem mnenju ključni izzivi ki čakajo Slovenijo naslednjem obdobju.

V odgovor je Cerar naštel posledice gospodarske rasti, ki jih že nekaj časa interpretira kot vladne uspehe, pri čemer ni navedel konkretnih vladnih ukrepov, ki naj bi k  temu pripomogli. "Naj povem zelo jasno, da so praktično vsi, s kakšno redko izjemo v mandatu naše Vlade, tako v gospodarstvu kot v javni upravi, dobili več, povsod so se plače navzgor, povsod se je standard nekoliko dvignil, revščine je nekoliko manj, tudi pokojnine smo postavili za tiste s polno delovno dobo na minimalno 500 evrov," je našteval, brez obrazložitve, kako jim je to uspelo.

Kot največji izziv pa je izpostavil demografski problem, ki po njegovem pokrije veliko področij. Ob tovrstni diagnozi pa ponovno ni predstavil konkretnih idej in pogledov, kako se ga lotiti, omenil je zgolj potreben  ključen korak v smeri pokojninske reforome, ki čaka novo vlado ter sprejetje strategije dolgožive družbe do leta 2030.

Obenem je Cerar pohvalil ZUJF, ki je po njegovem uvedel nekatere ukrepe, ki so bili v času hude krize potrebni. "Vendar je ZUJF tudi prinesel zelo hudo uro v našo javno sfero, med naše zaposlene," je še ocenil.

Sindikati so zahtevali več in več


Tretje vprašanje je prišlo s strani koalicijskih poslancev, a ni bilo nič kaj koalicijsko prijazno, kot je to običajno. Franc Jurša iz DeSUS-a je Cerarju očital nesprejetje dogovora s sindikati in neodpravo krivic za upokojence.

"Zaradi nefunkcionalnosti Vlade ste z odstopom pustili na cedilu predvsem najrevnejše skupine ljudi, med katere spadajo tudi nezaposleni v javnem sektorju," je dejal Jurša.

V odgovoru je Cerar odstrl tančico pogajanj predvsem s sindikatom vzgoje in izobraževanja SVIZ. Dejal je, da so se z odpravo anomalij plače zaposlenih v javnem sektorju minulo leto povišale 62 tisoč zaposlenim tudi do 36 %, sorazmerno največjega deleža povišanja plač so bili deležni v plačni skupini J, torej čistilke, hišniki in drugi najslabše plačani. Za enak odstotek pa se naj bi plače povišale zaposlenim do 26 plačnega razreda, kjer so  medicinske sestre, pomočnice vzgojiteljic, vojaki, policisti in ostali.

Po Cerarjevih besedah je finančni učinek povišanja plač tem skupinam znašal 71,4 milijone evrov, v kar ni vključeno povišanje plač zdravnikom in direktorjev.

Miro Cerar: "Plače v javnem sektorju že tretje leto zaporedoma rastejo hitreje kot v zasebnem sektorju, pri čemer je masa sredstev za plače v obdobju te vlade zrasla za več kot 10 %. Plače so se mnogim zaposlenim, tudi tisti, ki niso direktorji in zdravniki, povišali tudi za 16 ali celo 20 % za opravljanje istega dela. Trditev, da javni uslužbenci torej ne čutijo posledic visoke gospodarske rasti pri svojih plačah ne drži in je neresnična."


"Poglejte, zahteve sindikatov so bile ponekod tudi do 30 % višje plače. To je bilo enostavno za pet plačnih razredov. To je bilo previsoko," je pojasnjeval premier. Izpostavil je, da naslednje leto prenehata veljati še zadnja dva ukrepa ZUJF, napredovanja in izplačevanja redne delovne uspešnosti. "Tako bodo v letu 2019 javni uslužbenci napredovali celo dvakrat, nekateri celo trikrat. Oboje skupaj je vredno 170 milijonov."

In čeprav so, kot pravi, sindikatom povedali, da ne morejo imeti obojega, torej izpolnitve vseh strokovnih zahtev, pa še sprostitve obeh varčevalnih ukrepov, saj bi to skupaj pomenilo 1,15 milijarde evrov, se predvsem sindikat SVIZ tistega usodnega popoldneva za to ni zmenil.

 "Postavljali so še nove zahteve po še višjih plačah," je potožil Cerar.

Kot je še dejal, je vlada v izhodišča zapisala, da se razlike do zdravnikov odpravijo, pa so kljub temu hoteli še več. "Za osnovne in srednješolske učitelje so želeli po 20 % višje plače, kar pomeni, da bi bili plačani bolje kot zdravniki in bolje kot profesorji na univerzah." 

Zato, kljub temu, da si je tega želel, pogajanj s sindikati ni mogel zapreti, je končal odhajajoči predsednik vlade.

KOMENTAR: Uredništvo
Kot da bi poskrbel, da sonce vsak dan vzide in zaide
Miro Cerar tudi ob svojih zadnjih poslanskih vprašanjih v vlogi predsednika vlade (ni za pričakovati, da se bo v njej še kdaj znašel) vrti lajno domnevnih uspehov svojega vladanja. Vse lepo in prav, če bi obenem znal našteti vsaj nekaj konkretnih ukrepov, ki naj bi pripomogli k temu gospodarskemu bumu. A slednjega od njega, kljub številnim pozivom, enostavno ne slišimo. Logično, ker, razen minornih korekcij, nima kaj našteti. Zato Cerarjevo pripenjanje medalj izpade, kot da bi si pripisal zasluge za to, da sonce vsak dan vzide in zaide. Bolj verodostojno lahko razumemo njegovo razgaljenje ozadij iz sindikalnih pogajanj. Ob spremljanju Štrukljevih javnih nastopov je bilo namreč več kot očitno, da želijo sindikalni vodje izkoristiti situacijo ter iz vse bolj obupane vlade izžeti kolikor je mogoče. Lakomnost, zdaj predstavljena v številkah, vlade ni potisnila le ob zid, temveč čez zid - in uslužbenci javnega sektorja so ostali brez vsega. Dejstvo je, da Štrukljev hujskaški način javne komunikacije za šolnike ni pomenil zgolj precejšnje izgube denarja, temveč jim tudi kvari javni ugled. Zamisliti bi se morali, ali po več desetletjih nemara ni napočil čas za sodobnejše metode sindikalnega boja, z novimi, sodobnejšimi voditelji.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30