Miro Cerar ni desen. Je zgolj premalo lev

Rok Čakš
1

Ob sprejemanju kontroverznega zakona o tujcih in sporu med Mirom Cerarjem in Milanom Brglezom so eminentni mnenjski voditelji levih pogledov obudili trditev, da predsednik Cerar in njegova SMC v resnici sodita na politično desnico. Tanja Starič je denimo v TV Dnevniku dejala, da se je na tem primeru najbolj jasno pokazala identiteta Stranke modernega centra.

Pravi levičar v SMC naj bi bil Milan Brglez, ki je zaradi nasprotovanja svojemu strankarskemu šefu in ministrskem predsedniku pri tej  izjemno delikatni odločitvi požel simpatije komentatorjev v osrednjih medijih.

Parola, da je SMC v resnici desna stranka, ki nima dosti skupnega z levico, se ob prvi resnejši analizi razblini kot milni mehurček in razgali vso absurdnost takšnih trditev.

Omejevanje pravic migrantom – to počnejo leve stranke po Evropi

Cerar pač ne more biti levičar, pravijo levi apologeti, če namesto dobrodošlice beguncem Slovenijo obdaja z žico in s protiustavnimi zakoni krši njihove človekove pravice. Pri tem pa pozabljajo, oziroma zamolčijo, da se, soočene z migrantskim pritiskom, za podobne rigorozne ukrepe odločajo tudi druge levo-sredinske stranke, kjer vodijo ali sodelujejo v evropskih koalicijskih vladah.

Pravice prosilcev za azil so denimo zelo omejili v Avstriji, ki ima socialdemokratskega premiera in na Švedskem, kjer je vlada v celoti levo-sredinska. Premraženi begunci pod odprtim nebom zmrzujejo v Grčiji, ki jo vodi pred časom pri nas tako čislana koalicija radikalne levice – Siriza.

Grški levičarji za begunce ustrezno ne poskrbijo, čeprav so v ta namen prejeli več kot milijardo evrov evropskega denarja, pa še Tanje Starič nisem slišal oznanjati, da se ob tem najbolje kaže resnična identiteta Ciprasove stranke.

Mnogo lažje je seveda nekomu pripisati drugačen obraz, kot pa resnici pogledati v oči in javno povedati, da smo priča prilagoditvi leve oblasti zahtevam geopolitične realnosti, ki je navadno drugačna od utopičnega levičarskega ideologiziranja, kakršnega si lahko privoščijo odgovornosti razbremenjeni opozicijski poslanci ali medijski glasnogovorniki.

Prej kot da SMC zadostuje pogojem desno-sredinske identitete se zdi, da njeno vlado po evropsko primerljivih kriterijih vleče v radikalno levo.

Fake desnica

Če ne pri migrantskem vprašanju, kje se torej najbolje kaže identiteta Stranke modernega centra, te (pre)močne zmagovalke zadnjih volitev in stranke z glavno besedo v izvršilni in zakonodajni oblasti?

Pravzaprav na vseh ključnih področjih vladne politike. Nobena desno-liberalna stranka na oblasti ne bi dopuščala takšnih davčnih obremenitev in bi v enem svojih prvih ukrepov davkoplačevalce olajšala tovrstnih spon. Zagotovo desna stranka ne bi dodatno pritiskala na gospodarstvo z dvigom davka na dohodek pravnih oseb in s tem odganjala potencialne tuje investitorje.

Vladajoča desna stranka ne bi podirala vedno novih obremenitev srednjega sloja s progresivnimi posegi v zdravstveno zavarovanje, temveč bi ga raje zaščitila s socialno kapico in s tem zmanjšala odliv najboljših kadrov v tujino. Deregulirala bi državo, prodala državna podjetja, zmanjšala in ne povečala število zaposlenih v javnem sektorju, podprla bi konkurenčno zasebno pobudo. V zunanji politiki se ne bi dobrikala Putinu, ki velja za sovražnika št. 1 liberalnega, odprtega sveta.

A prej kot da vladajoča stranka zadostuje pogojem desno-sredinske identitete se zdi, da njeno vlado po evropsko primerljivih kriterijih vleče v radikalno levo. Ob davčni, socialni, zdravstveni in izobraževalni politiki je to najbolj očitno pri upiranju prodaji državnih podjetij – večnih molznih krav tovarišijskega podzemlja ter seveda pri izogibanju vsakršnim reformam, ki bi našo družbo osvobodile preživetih socialističnih konceptov.

Če je Cerar desno od sredine, kaj sploh še ostane desnici?

Zakaj torej vlado, njenega premiera in njegovo stranko tako vztrajno potiskajo na desno? Gre za znan manever, v katerem se levo od nje skuša sprostiti dovolj prostora za tiste vrste levičarsko politiko, ki je po slovenskih vatlih prepoznana kot edina prava, po evropskih pa sodi na radikalni del političnega spektra.

Obenem se slovensko, po evropskih kriterijih zmerno, desnico potiska na oblateno ekstremistično obrobje in s tem limitira njen volilni potencial.

V dobršni meri jim je slednje uspelo že na zadnjih volitvah, ko se je razmerje med poloma od običajnih 50:50 prevesilo k 33:66  v prid politične levice.

Zato njenim političnim strategom ustreza, da Mira Cerarja pred javnostjo našemijo v desničarja, pri čemer je njegov resnični greh zgolj v tem, da je za njihov okus premalo lev.

Levi radikalizem je pač pri nas razumljen kot edina sprejemljiva politična normalnost.

Doniraj

1 komentar

  1. Spet en prispevek avtorja, ki je strokovnjak za italijansko farmacevtsko stroko. Stavek, da “gre za znan manever, v katerem se levo od nje skuša sprotstiti dovolj prostora za tiste vrste levičarsko politiko, ki je po slovenskih vatlih prepoznana kot edina prava, po evropskih pa sodi na radikalni del političnega spektra”je dovolj radikalen sam po sebi. Za razliko od skrajne desnice, fantov, ki si s kuliji ‘tetovirajo’ svastike na hrbte, ker jim tega noben resen tetovator ne bi naredil, in o katerih govori dokumentarni film Koalicija sovraštva, radikalne levice ni. Kocke na Metelkovi so podtaknili Gorenjakovi fantje, na parlament pa so jih metali v času dijaške vstaje kar dijake pod vodstvom Katje Šoba, predsednice dijaške organizacije, članice in funkcionarke SDS. Da je vse bolj levo od vernega Cerarja skrajno tako lahko reče samo nekdo, ki so se mu prav svetopisemsko pomešale roke : ne ve, kaj dela desnica, pa vse jemlje z levo roko.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime