Miro Cerar, Karl Erjavec in arbitražni sporazum: ko slepec vodi gluhega

Martin Nahtigal
3
Martin Nahtigal

Arbitraža je, razen občasnega hrvaškega »ribarjenja« v Piranskem zalivu, potonila na tretje in četrte strani časopisov. In tako je tudi prav. Odprl se je prostor za nadaljevanje diplomatskega plesa, za igro v zaodrju, kjer se vedno doseže več kot z odprto vojno.

Vendar Slovenija tega ne počne. Slovenija ima prvega diplomata, ki zavrača diplomacijo in lomasti po parketu evropske diplomacije tako, da mu bo za ples na koncu ostala le še metla.

Predsednika vlade, ki ima preveč dela z metanjem vode iz svojega političnega čolna, ga tako dodatna voda v Piranskem zalivu niti malo ne zanima. Tako z veseljem puščata narod v istem ciklu prerekanja.

Narod v temi

Glede na rezultat arbitraže je slovenska strokovna in laična javnost jasno večkrat zahtevala, da vlada objavi celotno dokumentacijo in argumentacijo slovenske strani. Do današnjega dne se to še ni zgodilo.

Iz drobcev, ki so jih v javnost navrgli nekateri posamezniki, je vedno bolj jasno, da imajo dober razlog za to. Spomnimo se lahko ugotovitev mednarodnega analitika dr. Gaiserja o končnih določbah arbitražne sodbe, ki puščajo možnost za bilateralni dogovor. In opis dogajanja okoli delovnih skupin gospoda Podobnika, ki je mnenja, da je bila razsodba sprejeta na podlagi neveljavnih dokumentov.

Zato mora ostati prva zahteva slovenske javnosti, da arbitražna dokumentacija postane v celotni podatek javnega značaja. Kajti diplomacija v zaodrju bi bila pravilna taktika, če bi za to imeli prave voditelje.

Prva zahteva slovenske javnosti mora biti, da arbitražna dokumentacija postane v celotni podatek javnega značaja.

Ko slepec vodi gluhega

Slovenska politična scena se trenutno vrti okoli bodočega predsednika države in kandidatov za to funkcijo. In kot ponavadi, ko so na sceni politikanti in ne državniki, je vsaka tema, ki vpliva na njihovo politično samoohranitev bolj pomembna od narodnih interesov.

O Karlu Erjavcu nima smisla več izgubljati besed, zdi se da je najslabši zunanji minister v zgodovini Slovenije. Kak dodaten naslov mu bo dosodila zgodovina, kamor tudi spada.

Dlje kot se bo Miro Cerar oklepal oblasti ter na prsih hranil kače njegovega tipa, slabši bo diplomatski izplen arbitražnih dogovorov. Predsednik vlade, če želi delovati v narodnem interesu in hkrati skrbeti za lastno politično samoohranitev,  mora prevzeti vajeti naše diplomacije. Pokazati mora več odločnosti kot jo je pokazal do sedaj v celotnem svojem mandatu.

In ustanovitev delovne skupine za uveljavitev arbitraže polne uradnikov ter eno srečanje s hrvaško stranjo to ni. Saj ni potrebno, da se proglasi za moralno avtoriteto, za začetek naj poskusi samo z avtoriteto.

Sodba ni dokončna

Arbitražna sodba sama je le dokument, ki ga bo predrugačila in morda uveljavila le moč diplomacije obeh strani. In glede na trenutno dogajanje lahko samo upamo, da bomo na koncu zmagali za eno točko zaradi napak Hrvaške in lastne vztrajnosti.

Arbitražna sodba še ni stopila v veljavo, smo še vedno znotraj pol letnega roka za uveljavitev. Zato se ne pustimo zavajati s poročili o patruljnih čolnih v Piranskem zalivu, ampak raje poglejmo, kaj se bo zgodilo z družinami, ki so se sedaj znašle na Hrvaškem in zahtevajmo, da za tak rezultat slovenska politika odgovarja.

Hkrati pa je zadnji trenutek, da se Slovenija obrne na vse svoje diplomatske zmožnosti in poskuša obrniti plimo preden bo prepozno.

Print Friendly, PDF & Email

KOMENTARJI: 3

  1. Slovenija je z arbitražno razsodbo dokončno izgubila stik z odprtim morjem. Izgubila je glavni argument razsodbe. Vse je stavila na ta famozni stik, ki bi ji omogočal enakopravno sodelovanje pri delitvi Jadarana. Za to se je odpovedala velike površine kopna in celo nekaj prebivalcev je razsodba dodelila Hrvaški. Nihče se za njih ne zmeni.
    Cirkus,drugače ne moremo poimenovati početje vrha slovenske politike, je namenjen le metanju peska v oči naivnim Slovencem. Aktualna politika s Pahorjem n ačelu je odgovorna za pravnoiški poraz.
    Zadnji čas je, da slovenska politika prisluhne Plenkoviču in se zavzame, da pošlje arbitražo na smetišče zgodovine in daobe državi počakata na čas, ko bosta lahko zrelo in razsodno sami določili mejo.
    Če smo lahko od sedaj živeli z nedoločeno mejo, bomo lahko še naprej.
    Lahko se dogovorimo, da bo v veljavo stopil SOPS in omogočil malo več svobode ribičem na obeh straneh meja in zavladal bo mir.
    Žalostno pa je , da na popolnem neuspehu kujejo politične točke nesposobneži kot so Pahor, Cerar, Erjavec, Brglez in celo lizun Tuerk!!!!

  2. Kot zavednemu Slovencu mi ni vseeno, kaj se s Slovenijo dogaja, posebno pa me skrbi, da se iz nje norčujejo tisti, ki bi morali najbolj skrbeti za njo. To so vodilni politiki.
    Ti so organizirali Blejski forum in na njem poskrbeli, za to, da so se izkazali kot klovni, ki uganjajo cirkus, namesto, da bi poskrbeli za ugled Slovenije.
    Ne bom razglabljal o celotni cirkuški predstavi, osredotočil se bom le na točko,ki se nanaša na arbitražno razsodbo o meji. Popolnima jasno in znano je, da je z arbitražno razsodbo Slovenija izgubila stik z odprtim morjem in s tem doživela popolni poraz pred tribunalom. Kljub popolnemu porazu pa so vsi politiki in njihovi podrepniki, ki jih je bilo na forumu obilo, tekmovali, kdo bo bolj vsiljivo od tujih politikov, diplomatov in drugih udeležencev foruma izvabil potrditev, da je potrebno sodbo spoštovati in če je le mogoče, očrniti Hrvaško, da ne sposštuje mednarodnih pravnih zavez.
    Na ta način je bilo iztisnjenih nešteto “jajn” odgovorov. “Jajn” je nemška skovanka, ki se lepše sliši kot slovenski prevod jainne. Nihče od vprašanih se ni povsem jasno izrazil, da Hrvaška mora sposštovati razsodbo, če je ne bo, bodo sledile najostrejše sankcije. Takega odgovora kljub vztrajanju naših predstavnikov ni bilo slišati od nobenega tujca. Vsi so se nekako izvlekli s podtonom: to je bilateralno vprašanje, ki ga bosta rešili obe prizadeti državi v medsebojnem dialogu.
    Torej EU se v to ne bo vmešavala in meja bo še nadalje odprto vprašanje, dokler ne bo prišlo do dialoga.
    Najzanimivejši pa je komentar, ki sem ga ujel na hrvaški TV. Tam je nek komentator na vprašanje, kaj meni o evforiji, ki jo uganjajo Slovenci na Bljeskem forumu izjavil: Slovenci pretiravajo. Ko bo narod spoznal, da je z razsodbo izgubil stik z odprtim morjem, bo ugotovil, da ga politiki varajo in se bo umiril, napočil pa bo čas za pogajanja.
    Žal, žal, Slovenija je pri arbitraži pogorela.
    Vprašati se bo potrebno kdo je kriv? Kdo je kriv, da je Slovenija rinila v arbitražo? Mar so ambicije posameznih politikov, pred vsem Pahorja, Cerarja in Erjavca več, kot interes Slovenije? Ti trije sedaj iz popolnega poraza, kujejo slavo v svojo korist in naivne Slovence prepričujejo, da smo zmagali.
    Kaj bi Slovenci naredili s Katancem, če bi jih po porazu s Slovaki prepričeval, da je Slovenija zmagala in da se je s porazom že uvtrstila na prvenstvo. Še več, politika bi poraz oznanjala kot veliko zmago po svetu. Cearar bi od Junkerja zahteval, da to prizna.
    V nogometu so pravila jasna, pri meji pa očitno niso.
    Slovenci, potrudite se, da vas sreča pamet in ne nasedajte več prevarantom, ki vam lažejo.
    Tudi Pahorju!!!!

Komentiraj