Miro Cerar, Karl Erjavec in arbitražni sporazum: ko slepec vodi gluhega
POSLUŠAJ ČLANEK
Arbitraža je, razen občasnega hrvaškega »ribarjenja« v Piranskem zalivu, potonila na tretje in četrte strani časopisov. In tako je tudi prav. Odprl se je prostor za nadaljevanje diplomatskega plesa, za igro v zaodrju, kjer se vedno doseže več kot z odprto vojno.
Vendar Slovenija tega ne počne. Slovenija ima prvega diplomata, ki zavrača diplomacijo in lomasti po parketu evropske diplomacije tako, da mu bo za ples na koncu ostala le še metla.
Predsednika vlade, ki ima preveč dela z metanjem vode iz svojega političnega čolna, ga tako dodatna voda v Piranskem zalivu niti malo ne zanima. Tako z veseljem puščata narod v istem ciklu prerekanja.
Glede na rezultat arbitraže je slovenska strokovna in laična javnost jasno večkrat zahtevala, da vlada objavi celotno dokumentacijo in argumentacijo slovenske strani. Do današnjega dne se to še ni zgodilo.
Iz drobcev, ki so jih v javnost navrgli nekateri posamezniki, je vedno bolj jasno, da imajo dober razlog za to. Spomnimo se lahko ugotovitev mednarodnega analitika dr. Gaiserja o končnih določbah arbitražne sodbe, ki puščajo možnost za bilateralni dogovor. In opis dogajanja okoli delovnih skupin gospoda Podobnika, ki je mnenja, da je bila razsodba sprejeta na podlagi neveljavnih dokumentov.
Zato mora ostati prva zahteva slovenske javnosti, da arbitražna dokumentacija postane v celotni podatek javnega značaja. Kajti diplomacija v zaodrju bi bila pravilna taktika, če bi za to imeli prave voditelje.
Slovenska politična scena se trenutno vrti okoli bodočega predsednika države in kandidatov za to funkcijo. In kot ponavadi, ko so na sceni politikanti in ne državniki, je vsaka tema, ki vpliva na njihovo politično samoohranitev bolj pomembna od narodnih interesov.
O Karlu Erjavcu nima smisla več izgubljati besed, zdi se da je najslabši zunanji minister v zgodovini Slovenije. Kak dodaten naslov mu bo dosodila zgodovina, kamor tudi spada.
Dlje kot se bo Miro Cerar oklepal oblasti ter na prsih hranil kače njegovega tipa, slabši bo diplomatski izplen arbitražnih dogovorov. Predsednik vlade, če želi delovati v narodnem interesu in hkrati skrbeti za lastno politično samoohranitev, mora prevzeti vajeti naše diplomacije. Pokazati mora več odločnosti kot jo je pokazal do sedaj v celotnem svojem mandatu.
In ustanovitev delovne skupine za uveljavitev arbitraže polne uradnikov ter eno srečanje s hrvaško stranjo to ni. Saj ni potrebno, da se proglasi za moralno avtoriteto, za začetek naj poskusi samo z avtoriteto.
Arbitražna sodba sama je le dokument, ki ga bo predrugačila in morda uveljavila le moč diplomacije obeh strani. In glede na trenutno dogajanje lahko samo upamo, da bomo na koncu zmagali za eno točko zaradi napak Hrvaške in lastne vztrajnosti.
Arbitražna sodba še ni stopila v veljavo, smo še vedno znotraj pol letnega roka za uveljavitev. Zato se ne pustimo zavajati s poročili o patruljnih čolnih v Piranskem zalivu, ampak raje poglejmo, kaj se bo zgodilo z družinami, ki so se sedaj znašle na Hrvaškem in zahtevajmo, da za tak rezultat slovenska politika odgovarja.
Hkrati pa je zadnji trenutek, da se Slovenija obrne na vse svoje diplomatske zmožnosti in poskuša obrniti plimo preden bo prepozno.
Vendar Slovenija tega ne počne. Slovenija ima prvega diplomata, ki zavrača diplomacijo in lomasti po parketu evropske diplomacije tako, da mu bo za ples na koncu ostala le še metla.
Predsednika vlade, ki ima preveč dela z metanjem vode iz svojega političnega čolna, ga tako dodatna voda v Piranskem zalivu niti malo ne zanima. Tako z veseljem puščata narod v istem ciklu prerekanja.
Narod v temi
Glede na rezultat arbitraže je slovenska strokovna in laična javnost jasno večkrat zahtevala, da vlada objavi celotno dokumentacijo in argumentacijo slovenske strani. Do današnjega dne se to še ni zgodilo.
Iz drobcev, ki so jih v javnost navrgli nekateri posamezniki, je vedno bolj jasno, da imajo dober razlog za to. Spomnimo se lahko ugotovitev mednarodnega analitika dr. Gaiserja o končnih določbah arbitražne sodbe, ki puščajo možnost za bilateralni dogovor. In opis dogajanja okoli delovnih skupin gospoda Podobnika, ki je mnenja, da je bila razsodba sprejeta na podlagi neveljavnih dokumentov.
Zato mora ostati prva zahteva slovenske javnosti, da arbitražna dokumentacija postane v celotni podatek javnega značaja. Kajti diplomacija v zaodrju bi bila pravilna taktika, če bi za to imeli prave voditelje.
Prva zahteva slovenske javnosti mora biti, da arbitražna dokumentacija postane v celotni podatek javnega značaja.
Ko slepec vodi gluhega
Slovenska politična scena se trenutno vrti okoli bodočega predsednika države in kandidatov za to funkcijo. In kot ponavadi, ko so na sceni politikanti in ne državniki, je vsaka tema, ki vpliva na njihovo politično samoohranitev bolj pomembna od narodnih interesov.
O Karlu Erjavcu nima smisla več izgubljati besed, zdi se da je najslabši zunanji minister v zgodovini Slovenije. Kak dodaten naslov mu bo dosodila zgodovina, kamor tudi spada.
Dlje kot se bo Miro Cerar oklepal oblasti ter na prsih hranil kače njegovega tipa, slabši bo diplomatski izplen arbitražnih dogovorov. Predsednik vlade, če želi delovati v narodnem interesu in hkrati skrbeti za lastno politično samoohranitev, mora prevzeti vajeti naše diplomacije. Pokazati mora več odločnosti kot jo je pokazal do sedaj v celotnem svojem mandatu.
In ustanovitev delovne skupine za uveljavitev arbitraže polne uradnikov ter eno srečanje s hrvaško stranjo to ni. Saj ni potrebno, da se proglasi za moralno avtoriteto, za začetek naj poskusi samo z avtoriteto.
Sodba ni dokončna
Arbitražna sodba sama je le dokument, ki ga bo predrugačila in morda uveljavila le moč diplomacije obeh strani. In glede na trenutno dogajanje lahko samo upamo, da bomo na koncu zmagali za eno točko zaradi napak Hrvaške in lastne vztrajnosti.
Arbitražna sodba še ni stopila v veljavo, smo še vedno znotraj pol letnega roka za uveljavitev. Zato se ne pustimo zavajati s poročili o patruljnih čolnih v Piranskem zalivu, ampak raje poglejmo, kaj se bo zgodilo z družinami, ki so se sedaj znašle na Hrvaškem in zahtevajmo, da za tak rezultat slovenska politika odgovarja.
Hkrati pa je zadnji trenutek, da se Slovenija obrne na vse svoje diplomatske zmožnosti in poskuša obrniti plimo preden bo prepozno.
Zadnje objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Ključni dnevi za razdelitev deset tisoč računalnikov
19. 4. 2024 ob 10:45
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
V Chicagu spor glede nezakonitih priseljencev
18. 4. 2024 ob 15:31
Ekskluzivno za naročnike
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.