Mir na celini in blaginja državljanov je smisel obstoja Evropske unije. Zeleno usmerjeni Bruselj to pozablja?

Na prvi pogled je podnebna agenda EU še vedno v polnem zagonu. Evropski parlament je končno dosegel notranji kompromis o reformi sistema trgovanja z emisijami in prihodnjem mejnem davku na ogljik.

Hkrati je Evropska komisija predložila ambiciozen načrt za odpravo odvisnosti EU od ruskih fosilnih goriv s kombinacijo diverzifikacije oskrbe in varčevanja z energijo. Tudi taksonomija o trajnostnem financiranju je dobila končno soglasje. Na zeleni strani je končala tudi nuklearna energija. Hkrati pa predsedniki vlad in držav ter vrh EU mrzlično potujejo po svetu s ciljem zagotovitve večje neodvisnosti od ruskih fosilnih goriv. Nazadnje smo lahko gledali italijanskega Draghija v severni Afriki in von der Leynovo v Azerbajdžanu.

Podnebje je globalna tema in Evropska unija se mora tako realno začeti obnašati. Zaenkrat je bilo pometanja pred lastnim pragom dovolj.

Italija, Španija, Francija in Nemčija so v nekaj mesecih porabile od 30 do 40 milijard EUR, da bi ublažile udarec za gospodinjstva in industrijo. Gazprom je popolnoma prekinil ali znatno zmanjšal dobavo zemeljskega plina v več držav EU, zaradi česar se politiki bojijo, da bo pozimi prišlo do racionalizacije oskrbe z energijo. Povečan uvoz utekočinjenega zemeljskega plina iz alternativnih virov je bistvenega pomena, vendar sta naša lastna terminalska infrastruktura in svetovna ponudba še vedno omejeni. V pričakovanju energetske katastrofe nacionalne vlade tiho kurijo več premoga in ponovno odpirajo še pred kratkim ekološko nesprejemljive elektrarne po vsej Evropi.

Podnebni cilji EU se vedno bolj razhajajo s trdo realnostjo na energetskem področju. Pričakujemo lahko, da se bo ta razkorak še povečal, saj lahko ta kriza traja dlje kot le nekaj mesecev. Res pa je, da bi morala Evropska komisija vztrajati pri svojem in poskušati držati nacionalne vlade pod nadzorom, da bi dolgoročno preoblikovanje evropskega gospodarstva ostalo ena od naših skupnih prednostnih nalog.

Vendar pa bi lahko politična inercija v Komisiji in njena obsedenost z, zgolj na prvi pogled, enostavnimi (in pogosto nerealnimi) rešitvami spodkopala njeno verodostojnost kot kompetentnega posrednika na področju podnebja in energije. Ali pa nas morda prepričajo, da so sedanje podnebne politike zasnovane le za čas ugodnejših razmer, ki ne vključujejo postpandemičnih gospodarstev, aktivne vojne in grozeče svetovne recesije.

Ali pa nas morda prepričajo, da so sedanje podnebne politike zasnovane le za čas ugodnejših razmer, ki ne vključujejo postpandemičnih gospodarstev, aktivne vojne in grozeče svetovne recesije.

Evropska komisija si namreč prizadeva za povečanje cilja na ravni EU za obnovljive vire energije na 45 % do leta 2030. Kako je to praktično mogoče, saj polovica držav članic EU še vedno ne dosega 20-odstotnega deleža? Da ne omenjamo dejstva, da večina obnovljivih zmogljivosti v EU dejansko izhaja iz biomase in ne iz sonca ali vetra. Obnovljivi viri energije imajo dobre rezultate pri proizvodnji čiste električne energije, vendar le akademiki verjamejo, da lahko njihova proizvodnja nadomesti fosilna goriva v industriji ali letalstvu. Obnovljivi viri energije ostajajo izjemno pomembni za naš skupni evropski interes, vendar njihova nestalnost, nizka gostota moči in omejene lastnosti shranjevanja žal omejujejo njihov pozitivni vpliv. Kot je pred časom dejal Valenčič v intervjuju za Finance: "Če bi hoteli nadomestiti en kilovat klasične elektrarne, bi morali zgraditi vsaj deset kilovatov sončnih elektrarn in še ogromno neobstoječih hranilnikov. Taka elektroenergetika bi bila v idealnih pogojih najmanj 15-krat dražja od klasične. Si to lahko privoščimo?"

Komisija je predlagala mehanizem skupne nabave, ki bi se v imenu sodelujočih držav pogajal o pogodbenih cenah plina. Uradniki so prepričani, da bi lahko uspešni program za nabavo cepiva covid-19 ponovili tudi za zemeljski plin. Vendar je to lažje reči kot storiti. Glavna mesta držav imajo z dobavitelji sklenjene dolgoročne dvostranske pogodbe in raje želijo imeti samostojnost in prožnost, da se lahko sama pogajajo.

Zaskrbljujoče je, da na dolgoročno razmišljanje komisije o podnebju močno vpliva dolgoletni energetski prehod Nemčije. Tudi Bruselj je začel slediti berlinski skoraj verski pobožnosti do "svete trojice" obnovljivih virov energije, vodika in toplotnih črpalk. Ti cilji so hvalevredni, vendar so še vedno dragi, dolgotrajni in nezadostni za nadomestitev sedanje infrastrukture za fosilna goriva. Po skoraj 20 letih izvajanja projekta in več sto milijardah porabljenih evrov je Nemčija dosegla zelo malo dejanskih koristi pri zmanjševanju odvisnosti od umazanih virov. Fosilna goriva še vedno predstavljajo veliko večino nemške oskrbe z energijo.

Po skoraj 20 letih izvajanja projekta in več sto milijardah porabljenih evrov je Nemčija dosegla zelo malo dejanskih koristi pri zmanjševanju odvisnosti od umazanih virov.

Nemška vlada je sicer v ponedeljek nakazala, da bi lahko zaprtje preostalih treh jedrskih elektrarn v državi še počakalo, in dejala, da bo preučila, ali bi daljše obratovanje teh elektrarn pripomoglo k večji energetski varnosti. Do nedavnega so koalicijski Zeleni vztrajali, da mora priti do zaprtja do konca leta. Prišli so celo v javen spor z upravo teh elektrarn, saj je njihov minister zatrdil, da bi bile potrebne večje investicije za nadaljevanje uporabe elektrarn, kar po besedah uprave ne drži.

Prejšnji mesec je javnomnenjska raziskava televizijskih postaj RTL/ntv pokazala, da je približno 68 % Nemcev naklonjenih ponovnemu razmisleku o izstopu države iz jedrske dejavnosti. Pred začetkom vojne v Ukrajini je javnomnenjska raziskava ZDF pokazala, da le 40 % Nemcev podpira podaljšanje življenjske dobe jedrskih elektrarn.

Žal je strategija EU na področju podnebja in energije postala zaskrbljujoče bipolarna. Bruselj bo skušal ohraniti vlogo svetovnega svetilnika dekarbonizacije in izvajati pretirano ambiciozne politike. Hkrati bodo nacionalne prestolnice obupano zagotavljale potrebno oskrbo z energijo in se borile, da bi ohranile polna skladišča plina in prižgane luči.

EU ima pomembno vlogo pri spodbujanju mednarodnih partnerjev k lastnim prispevkom, da bi lahko dosegli napredek pri reševanju največjega problema skupnega ukrepanja, s katerim se sooča svetovna skupnost. Vendar je Evropa še vedno odgovorna za manj kot 7 % svetovnih emisij toplogrednih plinov, medtem ko ostali svetovni onesnaževalci v zadnjem desetletju še zdaleč niso zmanjšali svojih emisij ogljika.

Trenutna kriza je pomemben opomnik, da sta mir na celini in blaginja naših državljanov smisel obstoja Evropske unije. Trenutno je oboje na preizkušnji. V bližnji prihodnosti mora Evropa zagotoviti svojo energetsko varnost, ne da bi pri tem popuščala "carju" v Kremlju. Morda pri tem celo velja pričakovati, da bodo evropski politiki neusmiljeni glede energije in izjemno pragmatični glede podnebja. Podnebje je globalna tema in Evropska unija se mora tako realno začeti obnašati. Zaenkrat je bilo pometanja pred lastnim pragom dovolj.