Ministri naj ne bodo strokovnjaki. Vendar to si moramo znati želeti

V postvolilnem metežu ugibanj in analiz me je od vsega skupaj znova presenetilo eno dejstvo – kako slabo s(m)o Slovenci usposobljeni za življenje v demokraciji. O tem najbolj zgovorno govorita dve informaciji. Prva je postvolilna anketa, pri kateri je bilo izmerjeno, da je približno 40 % volivcev odgovorilo, da se je na volitvah odločalo na podlagi programa. Drugi pa ta, da se je podpora vladi po volitvah skoraj podvojila, namreč narastla je s 25 na 49 odstotkov.

Pri prvem je to zanimivo, ker večina strank sploh ni imela pripravljena celovitega programa. Kar nekaj jih je bilo bolj na ravni pamfleta in seznama želja. Sprejemati odločitev na podlagi nečesa, kar ne obstaja, obeta res argumentirano in trdno odločitev, ni kaj. Pri drugem pa je bizarno, da se je podpora vladi skoraj podvojila samo zato, ker ljudje mislijo, da se vlada menja z dnem volitev. Kar prikazuje temeljno nerazumevanje demokratičnih procesov v naši ureditvi. Iz tega pa sledi tudi nerazumevanje vloge politike v naših življenjih. Kajti voliti na podlagi neobstoječih programov je mogoče samo, ker v resnici, za povprečnega volivca, sploh ne gre za tekmo idej in načrtov.

Voliti na podlagi neobstoječih programov je mogoče samo, ker v resnici, za povprečnega volivca, sploh ne gre za tekmo idej in načrtov.

Tako me ob menjavi vsake vlada zabava glavna tematika sestavljanja vlade, ki je produkt nerazumevanja osnovnih konceptov in nalog ministrov. Namreč: ali bodo ministri strokovnjaki za področja, ki jih bodo prevzeli in ali bodo sprejemali nepolitične, strokovne odločitve.

Ministri naj odločajo

Hannah Arendt, nemška filozofinja, je dejala, da pri politiki ne gre za ohranitev življenja, temveč za izgled in oblikovanje sveta. Naloga politike je urediti in oblikovati življenje človeka znotraj družbe. Predmet politike je namreč urejanje skupnega sobivanja ljudi. Gre za red, ki je v skladu z zahtevami za skupno dobro. Tako je cilj mir v obliki vsesplošne pravičnosti. Pri tem, da se je potrebno zavedati, da je vsakršna ureditev začasna, kajti svet se spreminja in oblikovanje družbe je konstantno nepopolno in začasno. Zakaj? Ker je ravno to oblikovanje pogojeno predvsem s svobodo in ustvarjalnostjo človeka.

Obenem pa politika ni harmonija desnih in levih ideologij, kot večkrat lahko slišimo izraženo željo. Da je potrebno sprejemati strokovne in ne političnih odločitev, čeprav na politični ravni. Vendar politika ni harmonija, politika je boj in celo prepiranje ne le za najboljšo možno rešitev v danih okoliščinah ampak tudi za temeljna vprašanja, ki zajemajo moralni, pravi, družbeni ter duhovno-kulturni razvoj človeka.

Tako je osrednja bit političnega vsakdana in udejstvovanja preprosto rečeno – možnost. Kajti moč v politiki je le seštevek vseh možnosti, ki jih ima politik v določenem trenutku na določeni poziciji na razpolago. Tako ima politik neko nazivno, objektivno moč, ki izhaja iz njegovega položaja ter realpolitične situacije. Obenem pa ima subjektivno moč, ki pa je odvisna od njegovega poguma, znanja in osebnih kvalitet.

Strokovnost in predstavitev objektivnih možnosti je naloga javnega servisa, javne uprave. Javni uslužbenci so v postavljenem političnem okviru zakonov in uredb odgovorni za javni sektor, so izvrševalci politične volje in hkrati strokovni svetovalci, kaj je izhajajoč iz objektivne moči politika, možno oziroma bolje rečeno dovoljeno. Politikova subjektivna moč osebnih talentov pa je tista, ki bo določila, katero možnost bo želel uresničiti.

Klasičen primer tega je bilo ukrepanje vlad med pandemijo. Strokovne službe pripravijo predloge, ki so, tako kot naravoslovne vede vedno so, neizprosne, kjer je 1+1 vedno 2. Politikova naloga pa je, da ta priporočila sposoben pretresti in vključiti v širšo sliko mogočega in možnega ter sprejeti odločitev, ki je najbližja prvotnemu cilju – čim širše pravičnosti za vse z oziroma na vrednostne koncepte, ki jih zagovarja oz. jih želi udejanjiti v družbi.

Zato si ne želim, da so ministri »strokovnjaki« ampak pravi politiki in predvsem voditelji. Ljudje močne subjektivne moči in talentov, ki imajo vizijo, kam želijo pripeljati slovensko državo.

Postaviti si je potrebno okvir, ki ni vsiljen s strani leve strani in skozi njega razlagati realnost.

Ideologija naj postane pozitivna karakteristika strank

Vendar tudi za to je potrebna vzgoja. Namreč v veliko elementih je politika tudi obrt. In vsakega obrtnika se ceni po njegovem izdelku in odnosu. Pri politikih pa je realna ocena s strani volivca praktično nemogoča, ker že na več volitvah ne gre za boj za ideje, koncepte in načrte. Ampak za odstranjevanje pravice od obstoja določene politične opcije oz. figure.

Stranke z jasno ideologijo ter programsko podstatjo pa takšna nevsebinska tekma na dolgi rok ubija na vseh polih, saj ne pridejo do izraza. Zato je potrebno opozicijski čas izkoristiti za gradnjo lastne baze, širitev svojih konceptov med ljudmi na terenu. Biti med in z ljudmi. Dolga sabljanja v parlamentu in vlaganje neskončne vrste zakonodajnih predlogov je sicer častno in rezultatsko usmerjeno delovanje, vendar v veliki večini to ostane neopaženo. Zahteva pa veliko človeških in časovnih virov.

Postaviti si je potrebno okvir, ki ni vsiljen s strani leve strani in skozi njega razlagati realnost. Obenem pa je potrebno čim več ljudi navdušiti, prepričati in pridobiti, da to realnost opazujejo s pomočjo tega okvira. To pomeni vzgoja za vrednote, vzgoja za koncepte in rušenje stereotipov, da je vsak politik umazan; da je politika možna brez debate in argumentacije in da je naloga vsakega odgovornega državljana, da v okviru svojih zmožnosti in subjektivne moči sodeluje v javnem življenju.

To je naloga pred nami vsemi, kot rečeno v okviru svojih zmožnosti. Od največje civilnodružbene organizacije v Sloveniji, ki že desetletja zamuja z vzgojo za demokracijo; političnih strank, ki pešajo pri ukvarjanju z mladimi, do vsakega izmed nas, ki se mora preprosto odločiti, da večkrat reče ja, kot ne; ko pride do udejstvovanja v javnih zadevah. Nekateri (zaenkrat še) govorimo in pišemo v svobodi o novi »svobodi«.

6 komentarjev

  1. Odličen prispevek. Čestitke avtorju. Prebrati bi ga morali vsi polnoletni Slovenci. To, splošno nerazumevanje kaj je politika namreč, je rak rana naše mlade države. Če se tega v kratkem ne bomo naučili, smo lahek plen sorošijanskih omrežij, ki kot mrhovinarji prežijo na naš poslednji dih.

  2. Tudi sam sem se naposlušal, kako naj strokovnjaki odločajo oziroma vladajo. Ali bodo ministrove odločitve, če je po izobrazbi zdravnik, kaj boljše na ministrstvu za zdravstvo? Jasno, da ne. Sploh pa, tudi politika je stroka. Svojevrstna, a stroka, obrt.

  3. V politiki ne bi smel biti nihče, ki ne obvladuje svojih čustev. Politik, ki podlega svojim čustvenim impulzom, ne more voditi niti stranke, kaj šele državo. Tak politik bije bitke, ki so že v naprej izgubljene in četudi jih slučajno dobi, so njemu in njegovim v škodo.

  4. »Demokracija bo plačala, ker bo hotela ustreči vsem. Reveži bodo želeli premoženje bogatih in demokracija jim ga bo dala. Mladi bodo želeli biti spoštovani kot starejši, ženske bodo hotele biti kot moški, tujci bodo hoteli staroselske pravice in demokracija jim bo to dala. Tatovi, goljufi in moči željni kriminalci bodo želeli pomembne državne funkcije, kar jim bo demokracija omogočila, in ko bodo ti demokratsko prevzeli oblast, se bo rodila hujša tiranija, kot je vladala za časa katere koli monarhije ali oligarhije.«
    Tako Sokrat v petem stoletju pred Kristusovim rojstvom.

    Sokrat je zahteval intelektualno demokracijo – glasujejo lahko samo tisti, ki zadeve družbe dobro poznajo in ki so o posameznih problemih temeljito premislili. Bi mar ladjo družbe na viharnem morju prepustili neuki množici? Ne. Za to sta potrebna znanje in spretnost.

    “Če tisti trije“, ob čemer je pokazal na pastirje na bližnjem hribu, “lahko preglasujejo Platona in mene, potem se ti poščijem na demokracijo“, je strokovno, filozofsko in modro pojasnil Sokrat. In tisoče let kasneje dejstva to dokazujejo…..

  5. Napaka. Priljubljenost vlade se je dvignila, ko smo bili 2 dneva brez toksičnih komentarjev MSM.

    Potrebno je narediti vse, da ta gnojna bula SLO demokracije poči in se je znebimo. To se bo najbolje naredilo z ironijo in sarkazmom. Enostavno morajo ljudje, kot so Evgenija Carl, Igor. E. Bergant, Anže Božič, Marcel Štefančič postati krjavlji tipa Šarec. Izvedljivo preko interneta.

Komentiraj