Milenine novoletne želje

Polovico življenja sem preživela v času, ko smo si ob novem letu rekli samo pa srečnga in zdrauga. Starši so šli, če smo imeli otroci srečo, v gostilno ali v kakšno gasilsko dvorano, kjer so praznovali s prijatelji, doma pa smo- po letu 1965 – v miru gledali televizijo. Vključno s cik-cakom.

To so bili časi, ko je bilo življenje preprosto kot motor fička. Vsak, ki je imel dve desni roki, je v njem lahko malo pošraufal, če je avto slučajno odpovedal pokorščino. Želje niso bile povezane z gmotnimi dobrinami, kupljenimi v razkošnih blagovnih centrih. V omari so visele, na eni strani takmašne obleke, na sredi tiste za v šolo, v kurilnici pa smo imeli obešalnik za ta vsakdanja oblačila. Živeli smo preprosto, vsakdanje, točno smo vedeli, da bo šele ob Božiču mama spekla makovo in orehovo potico in že sredi poletja so se nam ob misli na sladke dobrote začele cediti sline.

Karkoli je bilo več od luže v gumijastih škornjih, kadar je slučajno deževalo, je pomenilo praznik in veselje, o čemer se je govorilo še več naslednjih dni.

V 21. stoletju je lepih besed v odprti skrinji življenja kar naenkrat zelo veliko. Včasih celo preveč, saj se zdi, da tekmujejo med seboj, katere bodo bolj slišane.

Novi obrazi, nova imena, nove želje

A to so bili časi, ko smo bile Lojzke, Francke in Poldke mlade in poskočne. Danes, ko imajo glavno besedo naši vnuki, ki jim je ime Marlon, Ula Sijaj, Sarah Elinor, Paris Noa, Mabel ali Inaj, so tudi želje v času, ko vstopimo v novo leto, postale zelo drugačne – podobno razkošne in hkrati nerazumljive kot ta imena.

Vsako leto bolj sem prav ob tem času, ko se eno leto poslovi in se na koledarju ugnezdi drugo, v veliki zadregi. Kaj reči prijateljem, kaj jim sporočiti, da se besede ne bodo razblinile kot milni mehurčki, pa da bodo istočasno zvenele odkrito, toplo, iskreno?

V 21. stoletju je lepih besed v odprti skrinji življenja kar naenkrat zelo veliko. Včasih celo preveč, saj se zdi, da tekmujejo med seboj, katere bodo bolj slišane. Internet nam ponuja na milijone različnih novoletnih besedil, slikic, filmčkov. Ogromna količina le-teh, ki pogosto spominja na kramarijo s Ponte Rosa, začne že malo pred božičem krožiti med virtualnimi uporabniki. Kiča se ni moč ubraniti. Preprosto iskrenost, dotik srca, nekaj lastnega in izvirnega, po navadi iščemo z žegnano svečo.

Nočem, da bi mi prišlo v navado, da bi voščila kar stresala iz rokava. Želim si - in to zelo iskreno, da bi se slišalo, kar rečem. Da bi bilo tisto, kar zapišem – drugačno. Da besede, želje ali voščila, ne bi zveneli kot konfekcija. Vedno bolj se vračam med vrednote, ki še zmeraj niso izgubile svoje vrednosti, le malo prahu se je nabralo na njih.

''Kaj si želiš v novem letu?''sem spraševala prijatelje in znance. Že vnaprej sem vedela, kaj mi bodo odgovorili. Želeli so si zdravja, miru, povezanosti v družini. Da se med operacijo, ki Marinko čaka enkrat aprila, ne bo nič zakompliciralo.

Veselimo se, ko nas življenje prijetno preseneti in hvaležni smo za prav vse, kar se nam je dobro izšlo. Oči se nam zasvetijo ob misli, da smo komu na kakršenkoli način polepšali dan, trenutek ali misel. Presrečni smo, ko manj jamramo in se bolj veselimo drobnih trenutkov, ki- če jih ne vidimo- neopazno zdrsijo mimo.

V rumenem tisku in virtualnem svetu, na srečo ne tudi v realnem življenju, je takšnih neverjetnih želja, ki vključujejo slavo, plehke iluzije in zeloooo veliko denarja - preveč.

O željah, sreči in strahu

''Ko sem slišala, da so med prazniki na pediatriji zaradi alkohola v krvi sprejeli šest otrok, eden je imel v krvi 1,8 promila, sem si zaželela le eno: malo več pameti pri otrocih,''je omenila Urška.

Sedeli sva ob orehovi potici, pili kapučino in opazovali sneg, ki je počasi naletaval. Vnuki so ravno legli k popoldanskemu počitku, zato je bilo v hiši tiho in mirno.

''Kaj je zate sreča?''me je nenadoma vprašala.

''Nič posebnega,''sem ji odgovorila, ne da bi dosti razmišljala, ''da smo zdravi, da se dobro razumemo in da imam čas tudi za svoje pisanje. Da imam moč, da se ne zanašam na druge.''

''A ne opaziš, kako leta bežijo mimo?'' Glas se ji je narahlo zatresel. Začutila sem, da jo je strah, ker se starava.

''Odvisno, koga imaš za vzornika. Jaz imam dva, ki tudi po šestdesetem premikata gore! Teta - že krepko v drugi polovici sedemdesetih, še zmeraj hodi v službo, sošolec pa je nedavno tega dobil drugega otroka. Želim si, da bi jima bila po aktivnostih še dolgo podobna,''se nasmehnem. Bila je prepričana, da se šalim. Pa se nisem.

''Potem si ne želiš novih prsi, pa da bi shujšala, preživela dopust na Maldivih, spoznala sanjskega moškega, zadela na loteriji milijon? Da bi kupila nov pametni telefon? Nove dizajnerske čevlje, obleko?'' V rumenem tisku in virtualnem svetu, na srečo ne tudi v realnem življenju, je takšnih neverjetnih želja, ki vključujejo slavo, plehke iluzije in zeloooo veliko denarja - preveč.

A nikoli, dokler živimo, ni nič nepopravljivega. Lahko začnemo že danes, da, denimo, otroka prepričamo, da je več vreden objem kot najdražja igrača. Pa da tudi sebi dopovemo, da se brez srečanja z Jennifer Aniston svet ne bo podrl.

Leto 2018 naj se začne z obilo hvaležnosti v srcu za vse, kar nam je povsem neopazno in vsakdanje polepšalo dan, trenutek ali misel.