Milan Knep: Virus gre na roko globalni levi agendi, ki je zamenjala strategijo boja proti krščanstvu

Peter Merše
8
Foto: Tomaž Merše

Pred drugim največjim krščanskim praznikom, božičem, smo se pogovarjali z Milanom Knepom, katoliškim duhovnikom in intelektualcem. Trenutno deluje kot duhovni pomočnik v ljubljanski stolnici, tajnik Škofjskega katehetskega urada in voditelj priprave na zakon.

V pogovoru smo se dotaknili praznovanja božiča v epidemioloških razmerah, o posladicah, ki jih epidemija prinaša za duhovnost ljudi in za Cerkev samo, ter kako v teh razmerah nagovoriti ljudi. Katere pasti prežijo na nas v duhovnem smislu tega časa in kje so morda priložnosti?

Po veliki noči, letos tudi božič praznujemo na daljavo. Kako se je smiselno pripraviti na praznik, da bo kljub razmeram doživet in praznovan?

Naj odgovorim tako, kot bom na božič nagovoril vernike v stolnici. ‘Zakonca bosta z duhovnim odnosom, ki ga živita med seboj, znala vanj uvesti tudi svoje otroke. S toplino in bližino bosta z njimi blagoslovila dom, šla od prostora do prostora, ga pokadila, z njimi prepevala božične pesmi in molila tiste preblažene besede: … ki si ga Devica od Svetega Duha spočela; ki si ga v obiskanju Elizabete nosila; ki si ga Devica rodila …

Ko bosta po obhodu skupaj z otroki pokleknila ali obsedela ob jaslicah, kjer bodo nadaljevali z drugimi deli rožnega venca, vmes še kaj zapeli, se prijeli za roke, zrli v pastirje, Dete, Jožefa in Marijo, bodo z očmi svojih duš videli prek vsega tega in doživljali neubesedljivo bližino Boga, svojega Odrešenika; takrat bodo vedeli, da se v njih in med njimi stikata nebo in zemlja, sedanjost in večnost; takrat bodo izkusili, da so zares družina.’

Kaj pomeni za Cerkev in za vernike, da božične praznike ne bodo mogli k mašam, polnočnicam, k nekaterim zakramentom … kako pristopiti k takšnemu drugačnemu praznovanj božiča?

Korona nas lahko osvobodi dveh velikih navlak, ki so nam v preteklosti zastirale pogled na božično skrivnost. Pri tem mislim najprej na razvpiti »veseli december«, ki me je na Pogačarjevem trgu, v neposredni bližini mojega stanovanja, v preteklih letih trpinčil s svojim truščem. O tem, zakaj je ta primitivni komercialni pomp v preteklih letih bremenil naše duše, ni treba razpravljati. To razume vsak, tudi tisti, ki je vsako leto zabredel v decembrski direndaj in se izpraznil do otožnosti.

Mnogo manj pa se zavedamo, da so naši in tudi drugi ljudski običaji po Evropi, vezani na novembrske in decembrske svetniške godove in kmečka opravila, nabiti s poganskim dvoumjem in dualizmom. Ko sem v preteklih desetletjih v teh dveh mesecih listal po znamenitem Prazničnem letu Slovencev dr. Nika Kureta, sem z obžalovanjem ugotavljal, koliko zanimivih in lepih običajev je v desetletjih po drugi svetovni vojni šlo v pozabo. Nisem se zavedal, da so imeli nekateri od teh običajev, ki so bili polni obrednega pohajkovanja in veseljačenja, za družbo povsem isto vlogo, kot ga ima danes razgrajaški in nakupovalni veseli december. Letošnji božič je torej priložnost za prevetritev starih vsebin, sporočil in običajev.

Kako velik udarec epidemija predstavlja za Katoliško Cerkev na Slovenskem?

Duhovna škoda je evidentna, a težko merljiva. Toda ne skrbijo me toliko neposredne posledice omejevanja gibanja in zbiranja, ki se bo razvleklo na celo leto, morda še celo več. V ozadju se odvija mnogo usodnejša drama. Virus gre namreč na roko globalni levi agendi, ki je zamenjala strategijo boja proti krščanstvu.

Svetovna levica ne gre več v frontalni spopad s krščanstvom, kot je to delala zadnjih dvesto let, in s tem odkritim napadanjem vere in Cerkve nenehno razkrivala svoje namene in homogenizirala nasprotno stran. Levo-liberalni blok Cerkve nič več ne napada, ali skoraj ne, ampak si izmišlja morje idej, v katerem se krščanstvo povsem neopazno utaplja. Temu bloku ne gre za izbris Cerkve in krščanstva, temveč za relativizacijo obojega. Kako se polni to morje, in s kakšno taktiko utapljajo nasprotnike, bi zahtevalo obsežno razpravo, za kar pa v tem intervjuju ni časa.

Foto: Peter Merše

Levo-liberalni blok Cerkve nič več ne napada, ali skoraj ne, ampak ustvarja morje, v katerem se krščanstvo povsem neopazno utaplja. Temu bloku ne gre za izbris Cerkve in krščanstva, temveč za relativizacijo obojega.

Bi lahko epidemija bila vzrok za upad vernosti po njenem zaključku? Se bodo v cerkve vrnili vsi, ki so bili tam pred epidemijo? Zakaj (ne)?

Posledice so neizbežne, nakazal sem jih že v prejšnjem odgovoru. Na nas je, da se sovražne strategije zavedamo, in nanjo v duhu evangelija, ki govori o kvasu in gorčičnem zrnu, odgovorimo. Križarska vojna bi bila nelegitimna in neučinkovita. Zato se kristjani nikoli ne bomo v celoti poistovetili z nobeno politiko, ker je vsaka politika v osnovi boj za oblast. Kar je seveda legitimno.

A Cerkvi in krščanstvu ne gre za oblast, temveč za oznanilo, da je naša domovina onkraj vidnih stvarnosti. Če se kristjan poda v politiko, naj se, a naj gleda, da ne pade. Beseda o sovražniku ni niti najmanj pretirana. Sv. Pavel, sv. Janez in drugi jasno govorijo, da se nam ni boriti le zoper vladarstva in oblasti, ampak tudi proti zlim duhovom, poosebljenemu zlu, ki kroži med nami, in ker je duh, rovari tudi po naših dušah.

Kaj je epidemija pomenila za duhovnike? Več ali manj dela? Kako je z eksistencialnim preživetjem, glede na to, da je v tem času težko zbirati darove za maše, če ljudje v cerkev ne prihajajo fizično?

Nisem župnik, zato nimam neposredne izkušnje stisk župnikov, ki so zagotovo velike. Molim zanje, da jih skrbi, kako bodo preživeli ter vzdrževali objekte in pastoralno delo, ne bi naredile malodušnih.

Vlada je v PKP 7 napovedala tudi temeljni dohodek za čas epidemije za verske uslužbence. Prav tako je dvignila raven prispevkov, ki jih bo verskim uslužbencem krila država. Je to smiseln ukrep? Zakaj nekatere tako zelo moti?

Morda jih moti, ko pomislijo na samozaposlene v kulturi, na resne zagate slovenskih filmskih ustvarjalcev in še na mnoge druge. Dobrin nikoli ni bilo dovolj za vse, ne sedaj ne v preteklosti, zato je neka arbitrarnost pri delitvi dobrin neizbežna. Samo politika, ki se ji uspe izogniti odkriti pristranskosti, je dolgoročno lahko uspešna. Gotovo se leva politika pri nas v tej kreposti doslej nikoli ni izkazala.

Foto: Tomaž Merše

Ločitev Cerkve in države je že zelo obrabljena fraza, ampak redko jo slišimo iz ust nadškofa. Je država posegla v ustavno zagotovljeno versko svobodo z omejitvijo verskih obredov?

Omejitev pastoralnega dela in udeležbe pri bogoslužju je bila nujna, ker je varovanje življenj najbolj ranljivih imperativ za vse, tudi za Cerkev. Verjetno pa je v bilo v teh turbulentnih časih, ko so problemi prehitevali drug drugega, enostavno premalo časa, da bi Cerkev v poglobljene dialogu z vlado in NIJZ našla boljše rešitve.

Omejitev pastoralnega dela in udeležbe pri bogoslužju je bila nujna, ker je varovanje življenj najbolj ranljivih imperativ za vse, tudi za Cerkev.

Te gotovo niso bile optimalne. Več dejavnosti bi lahko potekalo, cerkve bi bile lahko bolj odprte. A moramo biti realni: ali je bilo res dovolj časa, da bi sproti vse uskladili, zapisali in jasno predstavili javnosti. Mislim, da ne. Čas in naša omejena človeška zmožnost napornega usklajevanja sta vedno naš rabelj.

V začetku leta se je zdelo, da je Cerkev odreagirala zelo trezno. V drugem valu pa se zdi, da je komuniciranje precej manj konsistentno. Najprej prepovedani prenosi maš, potem dovoljeni, zdaj celo svetovani. Vsaka škofija in celo župnija ima nekoliko svoja navodila glede izvajanja bogoslužij. Zakaj taka razlika med prvim in drugim valom? V čem je Cerkev drugi val tako presenetil?

Vsi se učimo, protokole odgovorni sproti izdelujejo, in komaj objavljene spet popravljajo, kajti vedno se kaj pozabi in spregleda. Povrhu vsega pa ima vsaka odločitev dve plati, zato temna stran odločitve vedno sproži negodovanje. Na škofe se je po vsaki odločitvi sprožil plaz kritik, največ po nepotrebnem, marsikdaj zgolj zato, da so se ljudje javno izrekali in s tem blažili svoje frustracije.

Večkrat bi bilo treba počakati kak dan, ne pa odločitev, ki jih je kdo površno prebral, in še slabše razumel, takoj kritizirati. Po načelu subsidiarnosti je kar prav, da posamezni škofje glede na epidemiološke razmere sprejemajo odločitve bolj samostojno.

Kako gledate na spletne prenose svetih maš po Facebooku in Youtube? V prvem valu se je zdelo, da je to nekaj običajnega kot nadomestilo, potem niso bili več dovoljeni, zdaj spet so. Je prenos maše po socialnem omrežju za ljudi, ki zaradi ukrepov ne morejo k maši primeren »nadomestek«? Kako po vašem mnenju v danih razmerah najbolje ohraniti stik z bogoslužjem?

Prenosi sv. maš na daljavo so gotovo velika dobrina, ki pred leti ni bila dostopna. Veliko pomenijo starejšim, ki novih tehnologij ne poznajo, a jim pri tem pomagajo otroci in vnuki, kar spodbuja medgeneracijski pogovor ter veselje in hvaležnost, da so za nekoga lahko naredili nekaj lepega.

Komunikacija na daljavo v poslovnem svetu, v šolstvu, Cerkvi in v celotni družbi ne bo brez negativnih posledic. Nekaj jih slutimo, v celoti pa se bodo pokazale pozneje. Skrbi me, da se bomo po enem letu znašli v nekem novem svetu, v novi normalnosti, ki ne bo enaka nekdanji. In tu se bodo odprle možnosti za nove manipulacije. Maska na ustih je že sedaj priložnost, da se izognemo nekomu, ki bi se mu v normalnih razmerah ne mogli. Atomizacija družbe, ki je že itak velikanski problem moderne družbe, se bo še povečala. Cerkev in pastorala iz teh procesov ne bosta izvzeta.

Zadnje mesece se je tudi v Sloveniji razmahnila razprava, na kakšen način delovati, nagovarjati vernike – eni zagovarjajo, da bi tudi Cerkev pri vseh teh metodah morala stopiti v korak s časom in tako prikazati svoje prednosti oz. »ponudbo«. Drugi pa pravijo, da je kriza padanja vernosti in obiska cerkva že zdaj povezana z oddaljevanjem od tradicije po II. Vatikanskem koncilu ter da bi se morali bolj vrniti k tradiciji. Kako na te dileme gledate vi?

Iti v korak s časom je za temeljno poslanstvo Cerkve, ki je oznanjevanje evangelija, dvoumno. Je koristno, ko gre za uporabo tehničnih in komunikacijskih orodij, in vprašljivo, kadar v teh orodjih vidimo vsebino. O metodah v oznanjevanju ne moremo govoriti na enak način, kot v šolstvu ali v poslovnem svetu.

Nobena metoda namreč ne vodi neposredno do duhovnih učinkov; ti so namreč vedno nekaj zelo osebnega in skrivnostnega. Bolj kot za metode gre pri oznanjevanju za vprašanje, kako povezati človekovo ranljivost, ki je psihološko opisljiva, z Božjo bližino, ki je neubesedljiva, neopisljiva in onstran vseh psiho-socioloških določil. S tega zornega kota je neprimerno govoriti o, denimo, pastoralnih ponudbah.

Oznanjevanje ni na trgu ideoloških, strankarskih in materialnih ponudb, pač pa je skrivnostna drama, kako naj se eksistenca, naša bivanjska resničnost, sreča z esenco, z ljubečo Božjo in odrešenjsko bitjo. V ta stik lahko človeka uvede nekdo, ki je na videz zelo daleč stran od modernističnih trendov, a je mojster v odkrivanju, kje se nahaja duša tistega, ki išče Boga, kaj se v duši iščočega nahaja, katere zapreke in katere možnosti napolnjujejo dušo posameznika, ki je na poti odrešenja.

Foto: Tomaž Merše

Je smiselno do ljudi priti z atraktivnimi vsebinami in potem, ko jih »dobiš« iti z njimi globlje, ali je Cerkev že preveč »na soft« in bi bila rešitev v večji odločnosti in jasnosti že v začetku?

Teh mehkih pristopov je bilo v Cerkvi po 2. vatikanskem koncilu mnogo preveč. Še huje je to, da se te manipulativnosti nismo zavedali. Živeli smo v utvari, da je treba iti postopoma, od tistega, za kar bodo, na primer, mladi »prijeli«, do tistega, kar jim bomo zahtevnega v prijetnost »zapakirali«.

Porazov, ki smo jih zaradi teh pristopov doživeli, sploh nismo doumeli, zato v te pristope še vedno verjamemo. Treba je biti odkrit, a ne tako, da začnemo mladim »težiti« z zapovedmi in velikimi količinami krščanska nauka in morale, temveč tako, da začutimo njihovo eksistenco. Ta pa je vedno ranjena, zato vedno išče rešitev. Najprej materialno, potem psihološko in nato duhovno, ali tudi v drugačnem vrstnem redu. Te ravni je treba priznati, in hkrati začutiti, kje je mogoče vstopiti z veselim oznanilom, a ne zato, da bi mlade pridobili za institucijo, temveč zato, da bo mladim pomagali do rešitve.

Opažate kakšne priložnosti, ki so se v tem letu zaradi razmer, kakršne so tudi odprle, pa nanje v preteklosti nismo bili pozorni? Kakšne?

Epidemija bo zaradi socialnih stisk in gospodarskih težav, celo propada celih gospodarskih panog, čemur se bodo pridružile še vse bolj pogoste ekološke krize, mnoge pripeljala na eksistencialni rob, ko bo treba dobrine vrednotiti v povsem novem družbenem in duhovnem kontekstu. Na novo se bomo spraševali, kaj je to, kar se nam dogaja, kaj je sedaj zares še vredno našega časa, misli in čustev, kje so ljudje, s katerimi bi sodelovali in iznašli nove možnosti preživetja.

Kakšno voščilo prinašate ljudem ob Božiču in novem letu?

Pogled vaših oči na betlehemske poljane
naj dvigne vaše duše prek zvezde nad hlevčkom
do brezdanjih edenskih vrtov.
Kjer potoki ne usahnejo,
in se cedre ne posušijo.
Kjer je kruha za vse,
in bližina med vsemi.
Kjer volk prebiva z jagnjetom,
in je dežela polna Gospodovega spoznanja.

Kralja, ki prihaja, pridite, molimo.

Srečno, zdravo in blagoslovljeno novo leto 2021.

foto: Arhiv Milan Knep

 

8 KOMENTARJI

  1. Naj bo ta kriza priložnost za pregled naših preteklih poti in zablod. Še hujše od virusa je razpad avtoritet. Svetohlinstvo, farizejstvo, politična korektnost in udajanje ugodju je zavzelo svet.
    Tako je sedaj čas, da se obrnemo in pregledamo katere temeljne cilje smo sposobni zasledovati. In ne samo kot kristjani, temveč kot celotni del pozitivno usmerjene javnosoti. Ali so se kristjani pripravljeni zagledati v svoje vrednostne temelje in jihn udejanjiti? Ob vseh velikih besedah smo podobni temu, ki je padel v luknjo in se niti ne ove, da tiči v njej!

    Smo se sposobni opredeliti do temeljnih vrednot spoštovanja življenja? Do najhujšega rodomora v zgodovini človeštva in našega pristajanja in sodelovanja v tem?

    Zmoremo spregovoriti konkretno o sprevrženi znanosti in si zagotoviti ugovor vesti na področju davkov in prispevkov, ki podpirajo morijo?

    Zmoremo poti sočutja? Do teh, ki živijo v nemiru in vojni, ki ga podpihuje zahodni svet. Mi pa sploh nimamo pojma kar se dogaja!

    Zmoremo oster boj zoper krivico in dejanjem proti svobodi, pravičnsoti? Zmoremo med nami slišati in poslušati in podpiratim tiste, ki imajo v sebi luč?

    Smo pripravljeni mladim priznati naše zablode in jim odkrito povedati: Večkrat smo padli na izpitu! Ne stopajte po teh naših slabih poteh. Negujte vašo čast, ki se odraža v pogumu za resnico. Nikomur ne verjemite na besedo, vedno sami vedno znova preverjajte ali je v povedanem iskrenost in resnica ali zmeda in besede krivih prerokov, največkrat pa demagogov?

    Kajti če je krščanstvo zgolj neka zunanja forma, podobna okraskom na drevcu, ga bo prekril vsakovrstni kič.

  2. Ta gospod duhovnik ima veliko pametnega in modrega za povedati. Omenja da je potrebna razprava o tem ”kako svetovna levica utaplja nasprotnike” z relativizacijo nauka Cerkve in krščanstva – upam da bo Domovina objavila kakšno tako razpravo.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime