Milan Brglez, človek, ki si ga ne želite v svoji nogometni ekipi

Pravzaprav v katerikoli ekipi. Po svoje čudna trditev, glede na to, da gre za politika z vrha medijskih lestvic priljubljenosti politikov, drugega človeka stranke z največ poslanci v slovenski zgodovini, markantnega (bivšega) predsednika državnega zbora ter nekoga, o katerem so nam mediji štiri leta dopovedovali, da gre za visoko izobraženega, razgledanega, dostojanstvenega in pokončnega človeka.

Milan Brglez vsekakor sodi med vidnejše politike minulega mandata, med tistih nekaj novincev, ki si jih je javnost nedvomno zapomnila. A glede na vse to ter imidž, ki so mu ga (z)gradili, njegovi volilni rezultati (pa tudi akademska kariera pred tem) niso tako blesteči, kot bi na prvo žogo sklepali (smo pisali pred dnevi).

S čim si je torej sploh zaslužil ta status?

Odgovor je enostaven: s soliranjem. Natančneje, z navzven všečnim soliranjem znotraj lastne koalicije, ko je šlo za zahtevne (predvsem mednarodne) teme. In sicer za tiste, kjer so levičarske utopije, ki jih dobršen del politike in medijski mainstream prodajata javnosti, s pozicije oblasti v praksi neizvedljive. Recimo vprašanja okrog postavljanja »tehničnih ovir« na meji, zaostrovanja azilne zakonodaje, (ne)priznanja Palestine, odnosa do zavezniškega napada na vojaške cilje v Siriji po uporabi kemičnega orožja in (ne)spoštovanje odločbe US o sofinanciranju javno veljavnega programa v zasebnih OŠ.

Eden ključnih problemov levih političnih strank in levičarskih vlad, ki so vodile Slovenijo, je, da v boju za oblast volivcem prodajajo ideologijo, ki se je s pozicije oblasti ni mogoče dosledno držati. Vsaj ne, če želiš Sloveniji dobro.

Eden ključnih problemov levih političnih strank in levičarskih vlad, ki so vodile Slovenijo, je, da v boju za oblast volivcev prodajajo ideologijo, ki se je s pozicije oblasti ni mogoče dosledno držati.

V teoriji se sliši lepo, v praksi pa ...

Pod pritiskom radikalnih idej levih mnenjskih voditeljev in večine osrednjih medijev se denimo od leve oblasti pričakuje, da bo v državi objavljala čim večjo uravnilovko preko visoke obdavčitve "bogatejših" (beri: podjetništva in kapitala), široko odprla vrata migrantom, zavračala skupno interesno politiko zaveznikov v NATO in EU, se dobrikala Putinovi Rusiji, brezpogojno priznala Palestino, Katalonijo in podobno.

A odgovornost vladanja pomeni, da v skladu z nacionalnim interesom slovenska vlada ne more prekomerno obdavčiti vsevprek, ker se tuji vlagatelji Slovenije že tako ali tako izogibajo, naši najboljši ljudje pa bežijo v davčno ugodnejša okolja. Ne more odstraniti ograj s hrvaške meje, ker bi to v praksi pomenilo, da se samoizključi iz schengenskega območja in ga prestavi na mejo z Avstrijo, Slovenijo pa spremeni v migrantski žep.

V skladu s tem istim interesom ne more neprestano kljubovati skupni zunanji politiki zaveznic iz EU in NATO, ker to pomeni, da izgublja kredibilnost in težo znotraj zavezništva. Ne more se do neskončnosti dobrikati Rusiji, saj je Putin velik avtokrat, ki zatira pravice manjšin, sploh homoseksualcev, v njegovi državi pa opozicijski politiki in kritični novinarji "padajo z balkonov". Prav tako ne more samovoljno in izolirano priznati Palestine, ker to Palestincem ne prinaša nič, močno pa škodi zunanjepolitičnim interesom Slovenije ... in tako naprej.

Zaradi vsiljenih utopičnih pričakovanj (radikalno) levega javnega diskurza so leve/levosredinske vlade v Sloveniji pod velikim pritiskom, sploh če imajo v opoziciji radikalno levo stranko, ki lahko brez odgovornosti oblasti javno prodaja tovrstne ideje. Težo tega bremena morda še najbolj občutijo v SD. Zato si tudi tako prizadevajo za vlado z Levico, da bi odgovornost vladanja padla tudi na ramena zdaj razbremenjenih konkurentov.

Milan Brglez s pozicije predsednika državnega zbora, ki z vidika izvršilne odgovornosti dopušča mnogo več manevrskega prostora, svoji stranki in vladi ob zanjo težkih odločitvah ni stal ob strani, temveč je sebično soliral.

Brglez ne igra za ekipo, temveč za lastno slavo

A tudi SMC kot največja stranka minule leve vlade ni bila osvobojena tega pritiska, ki se ga da uspešno prenašati le z enotnostjo.

Prav v tem pa se je Milan Brglez, celo podpredsednik stranke, izkazal kot velik preračunljivec. S pozicije predsednika državnega zbora, ki z vidika izvršilne odgovornosti dopušča več manevrskega prostora, svoji stranki in vladi ob zanjo težkih odločitvah ni stal ob strani, temveč je sebično soliral. Ob njih se je medijsko odmevno distanciral in zavzel pozicijo, všečno liniji radikalih levičarskih ideologov in osrednjih medijev, politično pa predvsem neobremenjenemu skrajno levemu delu parlamentarne levice.

Pri tem ni pomišljal skočiti v hrbet svojemu predsedniku, denimo pri vprašanju zakona o tujcih, (ne)priznanju Katalonije (kjer je celo javno klical španskega veleposlanika na pogovor, ki se seveda ni zgodil), pri zavezniškem raketiranju v Siriji ali pri vprašanju Palestine, kjer je s svojo trmoglavostjo celo kršil poslovnik in nasploh v parlamentu delal veliko dramo.

Ter seveda nazadnje pri pogajanjih v zvezi z izvolitvijo novega predsednika državnega zbora, kjer je z manevrom preko SD in Levice skušal obvoziti enotno odločitev lastne stranke, s čemer je še enkrat več pokazal, kaj mu ta pomeni in kam dejansko ideološko spada.

Izraženo v športnem žargonu, Milan Brglez ni timski igralec, ki svoje želje in ambicije podreja uspehu ekipe, temveč soler, ki igra predvsem za lasten uspeh in statistiko. Z opravičilom, da mu ekipa ne ustreza ("mandat sem si presneto izboril na terenu z distanciranjem od tistega, kar SMC je"), je veliko več povedal o sebi kot o ekipi, kateri je do izključitve pripadal. Če je namreč tako res mislil, bi "klub" lahko zamenjal že zdavnaj, z lastnim odhodom, brez strašnega pompa in načina "za menoj potop".

Če pa je mislil stranko, s prevzemom krmila, obrniti radikalneje v levo, pa bi mu nekdo moral (do)povedati, da se v levem kotu drenjata že dve stranki. In prav simpatizerji teh zdaj Brgleza najbolj tlakujejo v zvezde.

Prav to je tudi vaba za SD in Levico, da Brgleza vzameta med svoje. A sklepajoč po spletnem zapisu Franca Trčka iz Levice se vsaj nekateri v tej stranki zavedajo pasti, ki jo tak igralec predstavlja. Če pa drži informacija, da je mesto vodje poslanske skupine za prestop Brglezu obljubljal Dejan Židan, to kaže na omejeno inteligenco predsednika SD, ter da bi Milan Brglez realno kmalu lahko postal problem te stranke.

Slovenska politična zgodovina kaže, da prestopniki v novem okolju praviloma ne prosperirajo. Tu in tam pa s seboj navzdol potegnejo še stranko.