Miha Kordiš tarna nad usodo večnih študentov. Zanj imam odgovor

Ta tip je res katastrofa. Ne more mu pomagat niti Bog. Sicer pa kakšna možganska kapaciteta je priča nenadna razsvetlitev o pogojih študija, ko bi mu ti morali biti že davno jasni. Očitno se mu je pred nosom šele sedaj razkadilo, pa je tip "spregledal".

Gremo eno devetdnevnico za Mihata Kordiša?

" kako poznate ljudi, ki so doštudirali do 24.leta, našli delo, "
... poznam jih, ker jih imam v ožjem sorodstvu. Poznam tudi nekaj njihovih prijateljev.
Nimam namena posploševati. Uspeh je gotovo odvisen tudi od tega, kakšno študijsko smer si nekdo izbere, koliko je na nekem področju delovnih mest. Pa tudi od fleksibilnosti iskalca zaposlitve. To vem iz časov (bilo je okoli leta 1990), ko sem sama iskala službo. Je nisem dobila, ker se ponujene službe niso skladale z mojimi družinskimi obveznostmi.
Sicer sem imela takrat že več kot 20 let delovnih izkušenj na različnih delovnih mestih. Tudi tistih v proizvodnji za tekočim trakom, na normo. Na začetku moje poklicne poti. Nič narobe. Razširila sem si obzorje in ohranila za vse življenje spoštovanje do ljudi, ki to počnejo vse življenje. Z nekaterimi smo še danes prijatelji. Veliko pa jih je že za vedno odšlo.
Torej: pomembno je znanje, fleksibilnost - "da se daš ponucat", bi rekla moja mama. Potem se da tudi brez vez. Moje mnenje.

Helena, se strinjam v vecini z vami. Nikakor ne podpiram Kordiša in ostalih iz levice ter ostalih jugonostalgikov, titoistov, kvazi levičarjev, jamracev, ki mislijo da denar raste na drevesu, da ga lahko zapravljajo po mili volji. Jaz mu ne zamerim, tako tudi njemu podobnim ne, saj ne more v taki državi, kot je naša, biti drugacen. Ubogi so predvsem na duhu.

Zdaj pa k temu kar ste napisali, kako poznate ljudi, ki so doštudirali do 24.leta, našli delo, prišli do stanovanja, družine. Tu je pač posameznikova odločitev, kako bo zivel. Jaz sem ob pravem času doštudirala - socialno delo. Ker me je to veselilo, ker sem že prej delilo prostovoljno delala. Pa vendar ko sem na vse pretege iskala službo, je ni bilo. Komaj sem dobila pripravništvo, pa delala za minimalno plačo. Bila tudi brez plačila, čeprav sem s starejšimi ljudmi delala petke in svetke. Moje prve zaposlitve so bile da sem delala v trgovini, avto firmi, bila varuška. Nikjer nisem imela zvez, da bi prišla na kak položaj. Tega tudi ne bi sprejela. Nisem se branila nobenega dela, četudi sem visoko izobražena. Ko sem končno začela delati v socialnem delu, sem menjavala porodniške in bolniške. Veš cas sem bila zelo dobra soc.delavka, terenska delavka, ne na CSD. IN KO SEM SAMA ZANOSILA, MI JE MED PORODNIŠKO POTEKLA POGODBA.

Zdaj ko sem stara 41 let, sem dobila službo za nedoločen čas. Moj mož je bil skoz do sedaj na projektih v svojem poklicu. Ko sem po porodniški odšla delat, je oče ostal z otrokom doma, ker nama je to bilo bolj pomembno kot pa se nekaj denarja več..
Oba sva zdaj že toliko stara da ne dobiva tok visokega kredita da bi si kupila stanovanje. No torej vsi ne moremo do latstnega stanovanja. Odkar sem šla od doma pri 19 in se osamosvojila od starsev, živim v najemu. Največja sreča zame je, da sem zdrava. Da imam sina in moža. Ne rabim lastnega stanovanja, ampak tudi do nekega normalnega najemniskega stanovanja mladi težko pridejo.

Zelo me jezi posploševanje po dolgem in počez. Tudi zdajšnja vlada ne razmišlja o delovnih ljudeh, ne skrbijo je mladi, starejsi, ranljive skupine, družine.
Ne vem ali je deljenje denarja vse povprek v teh razmerah dobroslo ali ne.

Miloš Mikeln se je vprašal in malo humorno napisal povest: "Kako se je naša dolina privadila svobodi?" Da duh zmedenega sodobnega časa rodi tudi take nepridiprave, falirance, lenuhe in delomrzneže, ni nič nenavadnega. Katastrofa je to, da obstaja tisoče takih osebkov, ki takšne tipe izvolijo v parlament: Kordiša, Mesca, Tomićko, Vatovca oziroma celo Levico.

Mladi ljudje, ki resno vzamejo študij, diplomirajo nekje pri 23. ali 24. letih. Tisti, ki se resno "zagrebejo" in kaj znajo, se tudi zaposlijo. Nekateri študirajo na podiplomski stopnji, tudi (oz. predvsem) ob delu.
Ne govorim na pamet. Osebno poznam mlade ljudi, ki so do svojega 30. leta že nekaj dosegli na poklicnem in osebnem področju. Imajo stanovanja, družine.
V današnjem času, seveda. Ne v času "Dneva mladosti"*, ko je veliko mladih - skupaj s svojo družino - stanovalo pri starših in so si z njihovo pomočjo počasi le prigarali svoje stanovanje ali hišo. Družbena stanovanja je oblast delila "posvečenim" in prišlekom z juga skupne države. Sem živela v tistih časih in vem.
*"Dan mladosti" ni nekaj, kar bi me navdajalo z nostalgijo. Bil je to samo dan, ko si je Tito bildal ego. Čeprav smo se vsi morali nanj pripravljati. Moj pokojni oče je bil letnik 1920, veliko je v življenju doživel in videl. Predvsem pa je znal presojati. Zato v naši družini nikoli nismo bili Titofili. Nismo se navduševali nad maškaradami, kakršna je bila Dan mladosti.

Eden od najmilitantnejših in najbolj revolucionarno nazadnjaških ekstremističnih "trdorokcev" Levice, ki si je očitno že zdavnaj našel udobno preživetveno "tržno nišo" v samooklicano levičarski parlamentarni politiki, se očitno predvsem sam nadvse zvesto in praktično ravna po svoji lastni modrosti: "da je lepo v naši domovini biti mlad. Ampak samo če si bogat!"
Razkošna poslanska "apanaža", poceni, a nikakor ceneno prehranjevanje v prestižni "menzi" DZ RS in udobno državno stanovanje za bagatelno stanarino so zagotovi otipljivi osebni karierni in socialni dosežki mladega politika in ponovno izvoljenega poslanca ekstremne Levice, ki se sicer abstraktno nadvse glasno, srdito in nenehno "krvavo bori" za socialno enakost, za ponovno deprivatizacijo, nacionalizacijo in nemara celo popolno odpravo zasebne lastnine, za takojšnji izstop iz Nata in EU ter ponovno, če bo treba, tudi nasilno uvedbo že znane in mnogokje preverjene komunistične ekonomske in socialne politike enakih želodcev oziroma deklarativno dosežene domnevne enakosti v pomanjkanju in revščini.
Ob zadnjem nenehnem "elaboriranju" svojih levičarskih političnih stališč in fantazmagorij, s katerimi je neumorni Miha Kordiš do neskončnosti in onemoglosti vseh navzočih "aktivno" zaviral in onemogočal ter zavlačeval delovanje pristojnega parlamentarnega odbora pod strpnim vodstvom Eve Irgl, so popustili živci celo zgledno potrpežljivemu poslancu SAB Vojku Staroviću, ki mu leve politične vrednote in levičarska politična stališča zagotovo niso tuja. A javno se je preverjeni gospodarstvenik in poslovnež glasno uprl "mlatenju prazne slame" poslanskega kolega Kordiša in njegovih enako razvnetih strankarskih "pre-prodajalcev megle", ki pred očmi avditorijev TVS 3 in Nove 24 ne cenijo ne časa in ne zdrave pameti med svojimi parlamentarnimi kolegi in med volilnim zaledjem.

Kordiš skrbi za svojo volilno bazo. Večni študentje, večni absolventi po 26+ raznih družboslovnih fspn ved so, izgleda tako, njegova volilna baza. Sicer pa ima Berta prav. A kaj, ko je gospod poslanec, predstavnik vsega ljudstva in govori tudi v našem imenu čeprav 99% nas tega niti noče slišati.

ta tip je katastrofa...

prosim vas, vesoljna slovenija, ignorirajte ga. enostavno ta tip in njegove zablodele ideje niso vredne niti minimalne debate.

s tem, da ga ignoriramo in mu razni mediji niti najmanjšega člančiča ne namenite, bo še najbolje. s tem, da objavite karkoli o njem, samo nervozo vnašate med normalne ljudi. enostavno ni vredno, da vsakršen članek o njemu sploh debato povzroči. ker če se o njem ne bo govorilo nič, bo sčasoma sam sebi bluzil in spoznal, da je pač sam izgubljen v vesolju s svojimi 'idejami'...