Miha in Klara Curk: V Sloveniji se na kmetijstvo in podjetništvo gleda malo zviška in slabšalno (2. del)

Vir: osebni arhiv

V prvem delu intervjuja z zakoncema Klaro in Mihom Curkom sta mlada kmeta in podjetnika predstavila, kako se jim na majhni kmetiji izplača kmetovati na alternativni način, pa tudi o samooskrbnosti, o tem, zakaj kmetijstvo in uvajanje novih načinov kmetovanja posebej pritegne ljudi iz mesta brez predhodnega kmetijskega ozadja, pa tudi, koliko smo Slovenci v aktualni situaciji pripravljeni plačati za kvalitetno, sonaravno pridelano hrano.

V današnjem drugem delu intervjuja pa sta delila svoj pogled na podjetništvo v Sloveniji, kmetijsko politiko in na to, kaj bi morali kot družba in država storiti, da bi ohranili tradicionalno slovensko kmetijstvo ter pridelavo kakovostne in zdrave prehrane. Spregovorila pa sta tudi o zanimivih načrtih za prihodnost njune kmetije.

Kaj bi morali kot družba in država storiti, da bomo znali ohraniti tradicionalno slovensko kmetijstvo in pridelavo kakovostne in zdrave prehrane?

Miha: Morda iti še bolj v smer izobraževanja potrošnikov, da je to pomembno. Od države lahko pridejo neke splošno usmeritve, a najlažje spremembe dosežejo potrošniki. Subvencij je lahko kolikor hočeš, ampak če jih dobi nekdo, ki sicer na papirju izpolnjuje pogoje, ne bo pa delal tega, kar bi bilo v korist vseh, to nima pravega smisla. Kot družba bi veliko več lahko naredili s tem, da bi sami aktivno iskali, koga lahko podpremo in bi tudi kmetje videli, da je njihovo delo pomembno in smiselno.

Midva sva premajhna, da bi dobila npr. sredstva za mlade prevzemnike. In še več podobnih mladih ljudi, ki se preselijo nazaj na kmetijo ali kaj kupijo in pravijo, da je res težko priti do teh sredstev. A nama je tako po svoje bolje; nihče ne more reči, da ni čudno, da nama je uspelo, ker sva dobila denar od države. Hočeva pokazati, da se kljub temu da.

Klara: Morda bi koristilo, da bi se na državni ravni ustvarila platforma, ki bi ozaveščala o drugačnih načinih pridelave, hkrati pa ponudila možnost prodaje. Prodaja je zelo šibka točka kmetov. Veliko jih pridela veliko res kvalitetne hrane, pa je potem ne znajo prodati. Namesto dela subvencij, ki morda podpirajo nekaj, kar zamira, bi denar lahko namenili res aktivni gradnji take platforme in ozaveščanja; aplikacije, kjer bi kmet lahko enostavno objavil, kaj ima, potrošnik pa kupil. Privatni poizkusi so, a tu vedno pride do problema denarja – bodo kmetje ali uporabniki plačevali za to, da bodo lahko neko tako aplikacijo uporabljali? Malo verjetno. Če pa imamo denar, ki bi ga lahko namenili v razvoj kmetijstva, zakaj ga ne bi nekam, kjer vemo, da so šibke točke kmetov?

Kako gledata na slovensko kmetijsko politiko?

Ali sredstva res dobijo tisti, ki bodo nekaj premaknili, ali se jih meče skozi okno za ohranjanje nekega nevzdržnega statusa quo, ki nima perspektive?

Miha: Slovenska je znotraj evropske, tako da čisto prostih rok nimamo. Hkrati pa imamo zaradi evropskega denarja tudi dosti priložnosti za investicije. V novi skupni kmetijski politiki se še bolj poudarja okoljski vidik, kar je dobro in smiselno, pomembno je, da zmanjšamo negativne učinke kmetijstva in drugih dejavnosti na okolje. Je pa zadnja kriza v Ukrajini pokazala, da je uvoz lahko nepredvidljiv. In tudi brez te negotovosti smo morali že v preteklosti malo zamižati ob tem, na kakšen način se pogosto pridelujejo hrana in dobrine v tretjih državah. Vse to zahodno prizadevanje za čisto okolje doma, hkrati pa uvažanje vsega možnega iz držav, kjer za to ni poskrbljeno, se mi zdi včasih malo farizejsko.

Tako da nujno rabimo takšne podpore za kmetijstvo, da bo zmožno ponuditi potrošnikom kakovostno in za okolje čim manj obremenjujočo hrano. Se pa potem vedno zatakne pri načinu razdeljevanja. Ali sredstva res dobijo tisti, ki bodo nekaj premaknili, ali se jih meče skozi okno za ohranjanje nekega nevzdržnega statusa quo, ki nima perspektive? To je mogoče malo kontroverzno rečeno, ampak se mi zdi, da je v Sloveniji dosti kmetij, ki imajo veliko potenciala, pa jih neke pretekle navezanosti na načine dela držijo v šahu. Različni finančni inštrumenti politike lahko začnejo te stvari premikati, ampak mislim, da lahko največ naredimo kot družba, da potrošniki sami zahtevamo visoke standarde, na primer z nakupi direktno na kmetijah, ki jim zaupamo.

Vir: osebni arhiv

Je v Sloveniji podjetništvo po vajini oceni dovolj spodbujeno?

V Sloveniji se na podjetnike gleda zviška.

Klara: Jaz mislim, da se v Sloveniji na podjetnike gleda zviška, v smislu; »Ti si pa podjetnik, ti imaš pa veliko denarja.« To je prva napaka. Potem si namreč ljudje niti ne upajo na pot podjetništva. Ker, kaj pa če jim spodleti? Ker kaj bodo pa potem rekli mama, teta, sosed …?

Na ekonomski fakulteti se podjetništvo med mladimi dovolj, če ne celo preveč spodbuja – sploh z vidika, da je potem veliko mladih, ki sanjajo, kako bodo na hitro obogateli. Ni pa pravega odnosa do dela. Vsi moramo v življenju veliko in dobro delati. Tudi naju sprašujejo: »A sedaj bosta pa kar ves dan delala?« A kot je v službi nek policist, sva tudi midva. Samo da se pri nama na to malo drugače gleda. Mislim pa, da bo podjetništvo v Sloveniji še zaživelo, da pa je treba spremeniti pogled ljudi nanj in na poraz – da če ti ne uspe, ni nič hudega – hvala Bogu, si se vsaj veliko naučil iz svojih napak. Tudi z mentorskimi programi se to zelo spodbuja, kar se mi zdi zelo dobro. Tudi midva imava mentorja iz Permakulturnega inštituta Maribor.

Miha: Kjerkoli si podjetnik sam v svoji firmi, si tam več kot le osem ur na dan. Slišala sva že komentarje, da bova samo garala in zakaj nisva šla v neko službo, kjer samo sediš in greš potem domov. A če te to ne veseli – zakaj? Mislim, da je zelo malo mladih, ki bi pristali na neko službo samo zato, ker vedo, da bo trajala do penzije.

Kaj je za vajino podjetniško pot, ideje in pogled na svet in podjetništvo pomenila pot v tujino?

Kjerkoli si podjetnik sam v svoji firmi, si tam več kot le osem ur na dan.

Miha: Najprej je bila to le moja praksa, prek katere sva mislila, da bom lažje delal v agronomiji. Nato pa je postalo več kot to. Najprej samo z izkušnjo tujine, da sva šla ven, videla, da je drugje po svoje podobno; morda imaš višjo plačo, a tudi višje stroške. Tam je bilo tudi čisto normalno, da se v službo voziš uro daleč, pri nas je to veliko. Ti pa tujina tudi malo odpre pogled v smislu, da so težave, s katerimi se soočaš, precej univerzalne, ter ti da kakšno idejo, kako jih rešiti. Vidiš, da nisi »bogi«.

Klara: Pomagalo nama je, da sva na stvari pogledala izven svojih ustaljenih tirnic. To je vedno dobro. Zato sva se tudi odločila, da bova vsako leto šla nekam namensko, tudi če plačava nekaj več – zato da greva ven in se ne utiriva samo v to, kar imava sedaj.

Se tudi pri vajini kmetiji pozna aktualna kriza, glede na to, da se gorivo se draži, prav tako gnojila, krma …?

Miha: Poskušava biti čim bolj neodvisna od teh zunanjih vplivov. A piščanci vseeno potrebujejo poleg trave še žita ali krmila. Imela sva srečo, da sva spomladi, preden so se cene močno dvignile, naredila zalogo za celo leto. S tem sva se tem vplivom nekoliko izognila vsaj za letos. Ovce in krava ne potrebujejo dodatkov. Pri gnojilih nimava težav, ker nama gnojijo živali.

Kar pa zadeva mehanizacijo, ima dedek še stare traktorje, ki so lahko koristni pri kakšnih večjih delih, npr. postavljanju ograj. Nisva pa odvisna od mehanizacije pri košnji, ni nama treba voziti gnojil, kar se tudi pozna pri cenah.

Kako gledata na razmišljanje Evropske komisije, da uvede regulativo, po kateri bi morala biti vsa perutnina (tudi samo za domačo rabo) prijavljena in označena, rejci pa ustrezno izobraženi?

Miha: Zdi se nama prav, da določene regulative so. Z vidika da se bolje spremlja bolezni (npr. ptičja gripa), bi bilo vsekakor dobrodošlo imeti bolj točne evidence o rejah. Poleg tega vse, kar rejci počnejo z živalmi, vsekakor ni sprejemljivo in včasih že meji na mučenje, zato dodatno izobraževanje ne bi bilo slabo. Je pa res, da tudi pri ostalih panogah že imamo regulative, pa takšni rejci vseeno obstajajo, zato ni nujno, da bi to dosti pomagalo. Sam sem sicer pristaš, da je regulativ čim manj, ker vedno prinesejo precej birokracije, ki je zamudna, ampak nek higienski minimum je vsekakor potreben.

Kakšne cilje imata za vajino kmetijo čez leto, 5, 10?

Mladim bi rada dala možnost,  preizkusiti se tudi na področjih, s katerimi nimajo več stika, ker so zelo veliko v urbanih okoljih ali zelo omejeni, starši pa tudi prezaposleni, da bi jim kaj takega omogočili.

Klara: V enem letu želiva povečati število živali, v petih letih bi rada dodala še kakšno izobraževanje, kaj kulinaričnega. Želiva si, da bi ljudje lahko tudi fizično prišli sem in bili vključeni. Želiva si tudi ponuditi mladim prakso ali neko možnost pomoči.

Miha: Mladim želiva ponuditi tudi počitniške tedne ali kaj podobnega, da bi lahko prišli, če jih to zanima, in malo videli, preizkusili …

Klara: Moja želja v roku 10 let pa je, da bi mladim, predvsem najstnikom, omogočila, da bi lahko prišli sem, imeli tukaj osebno vodenje in raziskovali svoje talente in želje. Pa ne le v kmetijstvu. Tukaj lahko počneš toliko stvari! Zunaj lahko nabereš zelenjavo in v kuhinji poskušaš nekaj ustvariti, skuhati. Miha ima tudi kovačijo – to je še ena možnost. Da se tudi delati z lesom. Rada bi mladim dala možnost, se preizkusiti tudi na področjih, s katerimi nimajo več stika, ker so zelo veliko v urbanih okoljih ali zelo omejeni, starši pa tudi prezaposleni, da bi jim kaj takega omogočili.

Vir: osebni arhiv

Kaj je v družinskem življenju na kmetiji najlepše in kaj najtežje?

Miha: Najlepše je, da smo lahko veliko skupaj in veliko zunaj v naravi.

Klara: Najlepše je, da lahko skupaj delamo, delo pa je hkrati tudi najtežje, ker gre za delo, ki večkrat ne more počakati. Težko je tudi vse usklajevati, da ne delamo ves čas. Zame osebno je včasih naporno tudi čisto fizično. Mi je pa težko ob dejstvu, da družba na kmetijstvo gleda malo zviška in slabšalno ali pa imajo ljudje v glavi, da se dela na točno določen način in če narediš malo drugače, si že čuden.

Vabljeni tudi k branju intervjuja z zakoncema Curk na portalu Iskreni o družinskem življenju na kmetiji, ki veliko daje tudi otrokoma, začetkih njunega odnosa, animatorstvu in poroki v študentskih letih:

10 komentarjev

  1. V Sloveniji se na kmetijstvo in podjetništvo gleda malo zviška in slabšalno
    ***
    V Sloveniji se, tako kot povsod, gleda vse skozi oči denarja. Veliki kmetje, ki imajo gradove in so vozijo v prestižnih avtomobilih, so deležni zavisti kot vsi drugi premožni. V Goriških Brdih na primer je polno takih bogatih kmetov. Seveda tudi drugod, da ne bo kdo užaljen…

  2. Problem slovenskega kmetijstva je razdrobljena posest, na kateri je moč gospodariti le na način nekakšnega butičnega kmetijstva. Poleg tega, da imamo pretežno majhne kmetije, le-te pridelujejo malo tega in malo onega, kar še dodatno negativno vpliva produktivnost. Če ima takšno kmetijo družina, ki ji je glavna skrb, da preživi svoje člane, je to prava formula. Kdor pa želi biti podjetnik na kmetijskem področju, ki mu je glavni cilj čim večji dobiček, se mora zgledovati po tujih zgledih, ki pa z vidika kvalitete pridelka in vplivov na okolje niso ravno optimalni.

    Formula uspeha je kmetijska pridelava monokultur na velikih površinah. Poleg pridelave mora kmetijstvo gospodarstvo zagotoviti tudi ustrezno skladiščenje pridelka in hladilnice, da ni prisiljeno prodati vsega pridelka takoj, ko je pobran, po najnižjih možnih cenah. Hladilnica na primer kmetu omogoča, da prodaja sadje tudi po sezoni, ko so cene višje. Omogoča mu tudi bolj enakomerno razporeditev prihodkov skozi leto.

    Pridelovanje na velikih površinah seveda ni enostavno, ker je zemlja velik kapital. Toda obstaja način, da tudi mali kmetje pridelujejo na velikih površinah in dosežejo visoko produktivnost, če se združijo v kmetijsko zadrugo. Ne tako zadrugo, kot so bile socialistične zadruge, ki so izkoriščale kmete, temveč pravo zadrugo, v kateri so kmetje njeni lastniki.

    Prednosti zadruge so številne. Kmetje, ki vložijo v zadrugo svojo zemljo, postanejo podjetniki v pravem pomenu besede. Kmetijsko mehanizacijo nabavljajo kot zadruga, kar pomeni, da je rabijo manj, ta pa je bolje izkoriščena, kar seveda vpliva na ceno izdelkov. Tudi prodaja je lažja, ker trgovska podjetja, ki so danes pretežno sestavljene iz velikih trgovskih mrež, tudi mednarodnih, potrebujejo ponudnike kmetijskih pridelkov, ki lahko zagotovijo dovolj velike količine le-teh.

    Zadruga, ki združuje več kmetov in ima obsežno posest, lahko tudi lažje poskrbi za skladišča, hladilnice ipd. prek katerih lahko optimira in maksimira prihodke. Laže tudi najde grosistične odjemalce za svoje pridelke, saj le-ti večinoma iščejo kontinuirane dobave v dovolj velikih količinah. Naša trgovska podjetja nabavljajo kmetijske pridelke vsepovsod, zlasti v Španiji in Italiji, ker jim tamkajšnja kmetijska območja nudijo točno to: kontinuirano dobavo dovolj velikih količin pridelkov.

    Ne nazadnje zadruga njihovim lastnikom omogoča tudi to, da se sami pojavljajo pretežno v vlogi menedžerjev, ki vodijo najeto delovno silo.

  3. hA, HA – ZGORAJ IMAMO “HUMORISTIČEN” ZAPIS “VSEVEDNEGA””RASputina” o
    – saj ni res – pa je – o kmetijah in o “ZADRUŽNIŠTVU”. Tistim, ki smo kot jaz – mladost preživeli na kmetih – je “rasPUTINOV” zapis – zelo SMEŠEN.
    Veliko se mi danes – ne da pisati, poleg tega mi gre ves čas na smeh.
    Expert za Ukrajino, za po ZLU slavno USIJO – na katero temo boš ti še presedlal ? Povej nam še kaj o živalicah živečih npr. na ljubljanskem Barjju. Tudi zanje si verjetno edini in zato daleč najboljši specialist živeč na planetu Zemlja.
    Pa še tele kmečke besede, če nam pojasniš: PAJKL, TRIKL, SORA – kaj so te stvari ?
    Se strinjam z mnenji gospoda “Ljubljana”: za nas Slovence so pomembni konkretni vidiki organiziranosti kvalitetnih storitev namenjenih nam državljanom in posebnih storitev s slovensko narodnim predznakom. Ter obstoj možnosti za čimbolj ugodno izvajanje naših osebnih slovenskih dejavnosti – od kmetovanja, obrti, podjetništva, do kulture. Do lastnih kultuno-intelektualnih dejavnosti in storitev.
    SVETOVNE RAZMERE SEVEDA SO POMEMBNE, A MI SLOVENCI NISMO POVZROČALI IN NE POVZROČAMO – NOBENIH VOJN:
    PAZITI MORAMO LE, DA NE BO SPET KAJ stalinizmu enako slabega OZ. PODOBNEGA – SPET IZ TUJINE – zanešeno v našo edino domovino – in državo R. SLOVENIJO.
    Na POTEK SPLOŠNIH SVETOVNIH RAZMER MI SLOVENCI – KAJ DOSTI VPLIVATI – NE MOREMO.
    Glede Ukrajine lahko le s simpatijo in z dobrimi željami gledamo na sedanje borbe neruskih Ukrajincev – za dokončano in za res pravo oamosvojitev Ukrajine od Ukrajino in neruse Ukrajince – tisočletnega zatiranja – s strani MOSKVA-RUSOV.
    Meni OSEBNO TA DOMNEVNO SPORNI PODJETNIK Martin O. OSEBNO ni poznan: o njem vem le, da je bil med akterji konca TISKARNE DELO: izčrpane delavke te EX KOM–SOC tiskarne so bile brez odpravnin- POSLANE v upokojitev Z MIZERNIMI POKOJNINAMI.
    L.r.
    vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan.
    Ne odgovarjam na “reply” zapise na tem portalu pišočih domnevno ex KP, ZK SD itd. piscev IN VULGARNIH PROVOKATORJEV, KI JIH IMAM POD “BLOKADO” – njih polit packarijje – naj lepijo kar na portale “MLADINE”, SD, Levica”, “Svoboda”, MMC RTVSLO, NECENZURIRANO itd, ČE JIM BODO DOVOLILI

    • Kepic Kern, si resnično zloben in neuravnovešen trol, ki izživljaš tu svoje najnižje nagone.
      Na žalost niti smešen nisi. Si samo destruktivec brez kančka razsodnosti in brez sposobnosti samoobvladovanja. Podobno ti je povedalo že več komentatorjev, ampak žal ne moreš iz svoje pritlehne in zlobne kože. Ni ti pomoči. Smiliš se mi.

      • Spoštovani moderator,
        ne vem, če si delate uslugo, da dopuščate, da tu smeti očitno neuravnovešena oseba, ki piše dolgovezne proste spise brez smisla in brez repa in glave.
        Prav je, da ste ste strpni do različnih idej in mnenj, toda tu ne gre za različnost mnenj in idej, tu gre preprosto za patološke blodnje in za izživljanje nad sokomentatorji – razen če morda namensko dopuščate tovrstne psihopatske izpade zoper komentatorje, ki nismo “na liniji”…

  4. Že v prvem delu intervjuja sem bila precej skeptična do velikega uspeha na tej mali kmetiji, zdaj sem pa še bolj. Pa nisem proti njima. Naložila sta si toliko dela, da ga sama, po moje, ne bosta zmogla. Ne moreš istočasno pridelovati in prodajati, zmanjka časa. Nujno je povezovanje, lahko to imenuješ zadruga ali kako drugače. Dogovoriti se je treba, kdo bo prodajal pridelke, kdo in kako bo upravljal z mehanizacijo itd,itd. Kot je razumeti onadva ne kosita. To nekaj časa gre, potem pa se pretirano razmnožijo rastline, ki jih živali ne marajo. Imata pomoč strokovnjakov za permakulturo, do teh sem pa še bolj skeptična.Od permakulture najbolje živijo promotorji le te. Permakultura je za vrtičkarje, pa še ta ne pride v poštev na težkih ilovnatih tleh. Upam vseeno, da ne izgubita poguma preden se uspeta povezati s podobnimi kmetijami in da jima država preveč ne poveča katastrskega dohodka.

  5. Mladi družini želim vse dobro – pri nje kmetovanju.
    Domnevno “vseznalskemu poznavalcu vseh tematik ali prepisovalcu z interneta – rasPUTINU” – pa
    ponujam v razlago TRI ORIGINALNO SLOVENSKE KMEČKE
    BESEDE
    – za kmečke predmete: “TRIKL”, “PAJKL”, “SORA”: na kaj se nanašajo te tri besede,
    ki jih na internetu verjetno ni –
    POZNA JH PA VSAK SLOVENSKI KMET, PODEŽELAN. L.R. Janez Kepic-Kern

      • Se takoj “iz aviona” vidi – da pojma nimaš p kmetovanju. Kar iz tvoje o kmetovanju – “nič vedne glave” – si nekak napamet sfantaziral.. Ali pa od kod – prepisoval. Pa – zdi se, da ti je brez pisanja na ta portal – dolgčas. l.r. Janez KK
        ŠALA NAPIŠI ŠE KAJ O ZVOJIH SPREHODIH PO Melbournu, KJER ŠE NIKOLI NISI BIL. konec ŠALE

Komentiraj