Migrantska kriza kot priložnost?! Še posebej za evropske kristjane.

Andreja Barat

POSLUŠAJ ČLANEK
V zadnjem času, še posebej na desni strani, veliko poslušamo o nevarnosti migracij, o zgrešenosti odprtih meja in usodni »multikulti« napaki. Slišimo veliko zgodb iz črne kronike, medtem ko o pozitivnih zgodbah zelo malo. Meje Evrope so se že pred časom začele zapirati in zapirajo se vedno bolj odločno. Vedno manj je napisov »refugees welcome« in očitno je "multikulti" politiki odklenkalo.

Danes je seveda jasno, da je potrebno pri migracijah marsikaj spremeniti in urediti, toda kaj če bi, pa čeprav samo za hip, poizkusili razmišljati na malo drugačen način?

Ne popolnoma nekritično in levičarsko naivno, da bi v vsakem migrantu videli potencialnega Hafisa ali Nelsona Mandelo. Pa tudi ne skrajno desničarsko, da bi v vsakem videli Osamo bin Ladna. Poizkusimo pogledati na migracije, za spremembo, s krščanskimi očmi, ker v naših svetih knjigah piše kar nekaj na temo tujcev, beguncev, sirot…

Če smo seveda tega zmožni. Če nas ob zgornjih vrsticah popadeta jeza in bes, če nas zasrbijo prsti, da bi v komentar napisali kaj v stilu »domov si jih pelji« ali  »prikriti levičarski portal«, potem raje ne berimo dalje in nadaljujmo svoj boj za obrambo očetnjave.

Če res ne gre drugače, postavimo tablo z napisom: Turkom prepovedana pot! Ali še bolje: Najstrožje prepovedana pot! In dajmo zraven še stražarja s helebardo. Da krivoverna ta nesnaga, čim prej pobere šila in kopita iz naše vasi… (prosto povzeto po noveli F. Milčinskega, Turki v Butalah)

No, pa poizkusimo vsaj za hip odgrniti zaveso naših kolektivnih in osebnih strahov ter poglejmo na priseljevanje kot na priložnost.

Pojdite po vsem svetu…


Morda smo na to pozabili, toda tudi Jezus Kristus - izvor krščanstva in krščanske kulture - je bil begunec. Pravzaprav bolj migrant. Ni čisto jasno, ker ni bil iz vojnega območja. Šlo je bolj za politično migracijo. Možno tudi, da so zgodbico o preganjanju napletli, ker so hoteli izkoristiti ugodno socialno politiko egiptovske dežele. Verjetno azila danes sploh ne bi dobil.

Res pa je, da ni imel mobitela in da se je Marija, če je že šla v rimske terme, kopala v dvodelnih kopalkah. Pa tudi egiptovske dežele ni stal 1963 novčičev na mesec, ampak je njegov očim družino preživljal kot mizar.

Sarkazem na stran, gotovo je potrebno migracije urediti in regulirati na drugačen način kot se odvijajo v zadnjih letih. Vendar niso zgolj negativne. Vsaj tisti, ki se identificiramo s krščanstvom in krščansko kulturo, jih ne bi smeli videti tako.
Ne postanimo desničarski kristjani, ki imajo naenkrat polna usta krščanstva in krščanske kulture, na temeljne zapovedi krščanstva pa so pozabili.

Sodobne migracije (begunske in ekonomske) bi morale biti za nas kristjane odlična priložnost za izpolnjevanje našega krščanskega poslanstva. Jezus nam je namreč naročil: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence«. (Mt 28,19) Te naloge ne moremo ločiti od krščanstva. In res smo kristjani stoletja po svetu pošiljali misijonarje in oznanjevalce, ki so ljudem v daljnih deželah govorili o dobrem in usmiljenem Bogu.

Danes imamo obrnjeno situacijo. Svet prihaja k nam. V geografsko in kulturno območje krščanstva. Ali ni to več kot odlična priložnost za optimalno izpolnitev naše naloge? Ni treba iti v tuje okolje in se izpostavljati nevarnostim. Ni treba zbirati prispevkov, graditi novih šol ter cerkva, kupovati terenskih avtomobilov. Drugoverci sedaj prihajajo v srčiko naše kulture in vere.

In ravno v muslimanskih deželah je bila dejavnost krščanskih misijonarjev pogosto omejevana s strani oblasti. Sedaj imajo možnost, da se brez nadzora verskih diktatorjev seznanijo z našo vero, ki uči ljubezen in spoštovanje do vsakega človeka, z našo kulturo in znanostjo, jo sprejmejo in zaživijo lepše, boljše življenje. Obstaja boljši kraj, kjer bi jih lahko evangelizirali, kot med nami?

Ecce homo!


Tudi Cerkev misli tako. Začenši s papežem in kardinalskim zborom. In če se kje pojavi kak pomožni škof, ki trdi drugače, ima to podobno težo kot če bi predsednik kakega občinskega odbora SDS rekel, da je to, kar pravi Janez Janša, brezveze. Ne bi ga bilo smiselno vzeti povsem resno, kajne? Vsaj, če ste predan član stranke. No, isto je kar se tiče Cerkve.

Tudi če smo samo praktični, je dejstvo, da zahodni narodi niso odprli meja za migrante zgolj zato, ker so tako dobrega srca (saj ne da niso), ampak predvsem iz gospodarskih razlogov. Pa da se ne bi hecali, ne govorimo o inženirjih in zdravnikih (čeprav so med njimi tudi taki in še bolj gotovo bodo med njihovimi potomci), pač pa o delovni sili za »nižja« dela, ki jih Evropejci pač več ne želimo opravljati.

Ne postanimo desničarski kristjani, ki imajo naenkrat polna usta krščanstva in krščanske kulture, na temeljne zapovedi krščanstva pa so pozabili. Ker naš krščanski Bog nas je, kar se tega tiče, malo zafrknil. Zapovedal nam je namreč (z razliko od Alaha) da moramo ljubiti tudi tiste, ki niso kristjani. Celo, da jim moramo oznaniti veselo novico in jih navdušiti, da postanejo kristjani. In ne, ni rekel, naj bomo neumni in naj toleriramo v svoji sredi barbarske navade. Nikakor, je pa rekel, naj imamo odprto srce in naj jim pokažemo odličnejšo pot.

Ali pa morda ni problem samo v njih in v njihovi zloglasni »nikakor z našo skladni kulturi«, ampak tudi v nas? Smo morda sami že davno zašli s krščanske ladje in znamo proti tujcem mahati le še z mečem (in še bolj z jezikom)?

Potem je morda čas, da se najprej sami vrnemo nanjo in spet poiščemo v krščanstvu naboj, ki je stoletja spreobračal narode.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike