Migranti v slogu Hanibala: Če ne gre drugače, pa čez Alpe

Embed from Getty Images
Migranti, ki so pripluli v Italijo in se zavedajo, da niso upravičeni do azila, in tisti iz nekdanjih francoskih kolonij, hočejo na vsak način priti v Francijo.

Mejo mnogi skušajo prestopiti večkrat, saj jih francoska policija vedno znova vrača v Italijo. A ob povratku nemudoma začnejo iskati nove načine, kako doseči Francijo.

Eden izmed njih je nevaren in za slabo opremljene ter neizkušene Afričane skoraj nemogoč prehod Alp. Neprimerno oblečeni in obuti mnogi sneg vidijo prvič v življenju. Gre za nekakšen Hanibalov alpinizem, le da tokrat ta poteka v nasprotni smeri, kot jo je ubral sloviti severnoafriški vojskovodja v časih kartažanskih naskokov na Rimski imperij.

Italijanski spletni časopis Internazionale sledi zgodbi treh migrantov, ki se podajajo na tvegan pohod čez Alpe. 

V središču je Malijec Toure, ki je v Italijo prišel iz Libije poleti 2017. Iz morja ga je potegnila ena izmed ladij in ga pripeljala v italijansko pristanišče Crotone. Mesec dni je živel v sprejemnem centru v Kalabriji, a nikoli ni zaprosil za azil. Iz sprejemnega centra je pobegnil in se z vlakom napotil proti Franciji. Na meji je dva meseca iskal priložnost za varen vstop, a ga francoska policija ni spustila v državo. Srečo je poskusil vsaj desetkrat.

Nato se je odločil, da ubere drugo pot. »Nekoč mi je uspelo priti celo do Marseilla in prepričan sem bil, da mi je tokrat zares uspel neopazen prihod v Francijo, a me je policija našla in me poslala nazaj v Italijo,« je povedal za italijanski časopis.

V šoli so se učili o gorah, a v živo ...

Po dveh neuspešnih mesecih se je odločil za možnost prehoda meje čez prelaz Colle di Scala, s 700 metri višinske razlike - šesturni pohod na vrhuncu zime. »V šoli smo se učili o gorah, na televiziji smo kakšno tudi videli, a hoja po gorah je nekaj popolnoma drugega. Hodiš dva metra in se moraš zaradi snega ustaviti,« pripoveduje Malijec.

Prek prelaza mu je uspelo priti do francoskega mesta Briançon, od tam pa do Pariza. V mestu je kak mesec živel pri prijatelju, nato pa ga je ustavila policija, mu pregledala dokumente in ugotovila, da je v Francijo vstopil ilegalno iz Italije. Po Dublinski uredbi so ga vrnili v vzhodno sosedo.

Še enkrat je poskusil z begom, tokrat v Avstrijo, a ga je policija tudi tokrat dobila in vrnila v Italijo. Čez kakšen teden je skupaj z dvema kolegoma iz Malija, Camaro in Ousmanom, poskusil po težji poti čez goro Chaberton. Z vlakom so odšli do italijanskega mesta Oulx.

Več kot 10 ljudi vsak dan čez goro

Prav v tem mestu so jasno razvidne posledice migracij v Italiji. V Oulxu so namreč dnevno prisotni prostovoljci, ki migrante opremijo z oblekami, čevlji in jim sporočijo, kje so pasti gora. Informacije o gori so celo zapisane v različnih jezikih. V Ouluxu imajo dva prostora, kjer migranti lahko prespijo. Eden je v lasti salezijancev, drugi pa v lasti aktivistov za svet brez meja.

V letu 2018 je goro prečkalo kar 5.000 migrantov, ob tem so 3 osebe umrle zaradi podhladitve ali padca. Kljub snegu tudi letošnjega januarja goro dnevno prečka več kot 10 ljudi.

Avtobus jih pripelje do italijanskega kraja Claviere, na 1760 m nadmorske višine. Nato pa se začne zadnji in najnevarnejši del.

Migranti zaradi patrulj francoske policije izbirajo strme, gozdne in zasnežene poti. Večina jih pot prehodi ponoči, ko jih je najtežje odkriti. Ko jim uspe prehoditi prelaz, preko smučišča na drugi strani iščejo pot do Briançona.

A večino polovijo patrulje francoske policije. In pot se zanje začenja znova.