Migracije vse bolj pereč problem Evrope: železna zavesa je dobila novo podobo

Embed from Getty Images
Staro leto je Sloveniji in Evropi postreglo s številnimi ekonomskimi in političnimi izzivi. Ob tem gre izpostaviti še zlasti množične migracije, ki po zadnji raziskavi Evrobarometra Evropejce, tudi Slovence, najbolj skrbijo. Naša domovina je v tem kontekstu odigrala tranzitno vlogo, a kljub temu se je nekaj prebežnikov iz Afrike in Bližnjega vzhoda odločilo za pridobitev azila pri nas.

V tej novi družbeni stvarnosti pa se porajajo mnoga vprašanja. Predvsem to, kaj spremenjene razmere pomenijo za slovensko stvarnost, kot tudi za preostali razviti svet. Kaj to predstavlja za države, ki se soočajo s t. i. »demografsko zimo« in kakšne dolgoročne posledice prinaša priseljevanje iz drugačnih kulturnih okolij. Sta slovenska in evropska identiteta ogroženi?

Migracije kot znanilec družbenih sprememb

Preseljevanje je staro toliko kot človeštvo. Že od pamtiveka so ljudje menjavali kraj bivanja, z ozirom na naravne danosti. To je lastnost človeške vrste. Gre za pojav, ki ni moteč, dokler je obvladljiv. V nasprotnem primeru lahko privede do varnostnih, gospodarskih, kulturnih in drugih tveganj. Tudi v slovenskem prostor je že tisočletja »udomačen«. V okrepljeni obliki pa je vselej predstavljal glasnika obsežnih družbenih sprememb. Nazadnje se je zgodil pred desetletji, ko se je v industrijske kraje priselilo večje število prebivalcev iz nekdanjih jugoslovanskih republik.

Migracije so pojav, ki ni moteč, dokler je obvladljiv. V nasprotnem primeru lahko privede do varnostnih, gospodarskih, kulturnih in drugih tveganj.

Lokalno gospodarstvo je s tem pridobilo nove moči, družbeni prostor, ki je bil dotlej vezan na srednjo Evropo, pa osvežitev. Tako so naši očetje spoznali okusne čevapčiče in balkanske narodnjake. Naposled so se celo pomešali nekateri stari in novi kulturni elementi, kar se je odrazilo v popularni glasbi, pa tudi drugod. Zato ne čudi pojav »inovacije«, kot je denimo kranjski burek.

S prihodom »južnih bratov« v slovenski prostor, se je udejanjil koncept, ki ga je nekdo poimenoval »odprto jedro«. Staremu je bil dodan kanček novega. Integracija je deloma uspela, saj ni prišlo do getoizacije kot mestoma v zahodni Evropi. Res pa je nekaj nevšečnosti prineslo malomarno znanje slovenščine in drugačne življenjske navade.

Bo šla nova integracija po stopinjah stare?  

In kaj lahko pričakujemo od zadnjega prebežniškega vala? Gre namreč za osebe iz povsem drugačnih civilizacijskih razmer. Je tudi v tem primeru Slovenija lahko zgled dobre prakse za Evropo, ki se je v odhajajočem letu spopadla s številnimi izzivi na tem perečem področju?

Naj zgolj navedemo nekaj vidnejših dogodkov: Madžarska je zaostrila azilno politiko; države na balkanski poti so dosegle dogovor o spopadanju z ilegalnimi migracijami; pojavila se je zamisel o gradnji centrov v afriških državah ter krepitvi evropske obmejne straže Frontex; Italija in Malta sta zaprli vrata za prebežnike, odprla pa jih je Španija; državam Višegrajske skupine sta se v boju zoper nezakonite migracije pridružili Avstrija in Italija, tej osi pa sta se približali še Švedska in Nemčija, 164 držav pa je v Marakešu sprejelo mednarodni dogovor o migracijah.

Prebežniki nedotakljivi kot »kočevski medvedi«?

Slednji naj bi urejal migracijske tokove na globalni ravni, a nasprotniki izpostavljajo njegovo škodljivost, ker favorizira begunce, od njihovih gostiteljev pa pričakuje kulturno prilagajanje in preseljevanje opredeljuje kot človekovo pravico oziroma briše ločnico med zakonitimi in nezakonitimi migracijami. A po drugi strani zagovorniki Pogodbe trdijo, da so globalne regulacije nujne, in da je odločanje o lokalni situaciji še vedno v rokah držav.

A zdi se, da nekakšno »priviligiranje« beguncev, ne pa postavitev zahtev po njihovi integraciji v družbo gostiteljico, vselej privede do konfliktov. Pojav »No-go con« na evropskem zahodu daje slutiti, da bi koraki v napačno smer v naslednjih desetletjih lahko privedli do resnih zapletov, celo nemirov.

Pojav »No-go con« na evropskem zahodu daje slutiti, da bi koraki v napačno smer v naslednjih desetletjih lahko privedli do resnih zapletov, celo nemirov.

Zakaj nizka rodnost med Slovenci?  

Nekateri v migracijah vidijo priložnost za izboljšanje nezavidljivega demografskega stanja v Evropi, pri čemer polagajo svoje upe v izobražene priseljence z zmožnostjo hitrega prilagajanja, medtem ko ostali upajo na pozitivne politične ukrepe za dvig rodnosti.

Ta sicer ni odvisna zgolj od razpoložljivosti cenovno ugodnih stanovanj in zadovoljivih dohodkov, marveč tudi vrednot. Vero in družino sta pri marsikom nadomestila kariera in hedonizem. K njenemu upadanju pa prispevajo še manj stabilne liberalne družine, ki ne zagotavljajo dovolj trdnosti. Škodljive so tudi grožnje z izgubo službe v primeru porodniške.

Bo Evropa preživela?

Kakšen bo končni izid trenutnih družbenih trendov? Ali sekularizacija Evrope skupaj z migracijami pomeni propad kulturnega izročila Stare celine? Ali pa nas bo prav ta realnost spodbudila k razmišljanju in drugačnemu ravnanju, predvsem vračanju h koreninam, k zavedanju in spoštovanju dejstva, da je temelj zahodne omike antično-judovsko kulturno izročilo?

Odgovore bodo prinesla prihajajoča desetletja. Zdi se, da je na evropskem vzhodu ta zavest že prebujena, medtem ko zahod še vedno vztraja pri politiki odprtih vrat, kar prinaša trenja in delitve na Stari celini. Železna zavesa je dobila prenovljeno podobo.

O migracijah potemtakem ni mogoče razmišljati zgolj v perspektivi prihajajočega leta, ki pa bo zagotovo ponudilo nove izzive na tem področju, ob čemer gre izpostaviti bližajoče se evropske volitve. Ključno se je zavedati, da selitve narodov ni mogoče povsem zaustaviti, pa tudi ni smiselno. In če jo želimo omejiti je to potrebno storiti na izvoru problema, torej v krajih, od koder tujci prihajajo. Lokalnim oblastem je treba nuditi pomoč pri zagotavljanju boljših življenjskih pogojev.