#MeToo nas ne bo varoval pred spolnimi zlorabami
POSLUŠAJ ČLANEK
Embed from Getty Images
Nenadoma so bili vsi tako pretreseni. Razumljivo - ko o izkušnji spolne zlorabe spregovorijo moški in ženske po vsem svetu - prijatelji, sošolci, sodelavci, slavni … je začudenje logična reakcija. Nikakor pa ne sme biti edina.
Dolgoletni holywoodski producent Harvey Weinstein je tako odprl Pandorino skrinico spolnih zlorab. Sam naj bi glede na očitke okrog 40 žensk (med katerimi sta tudi Gwyneth Paltrow in Angelina Jolie) spolno zlorabljal okrog 40 let.
Najmanj šest žensk trdi, da jih je Weinstein posilil. Kampanjo #MeToo, v kateri ženske in moški delijo zgodbe lastnih spolnih zlorab pa je začela igralaka Alyssa Milano, prav tako domnevno ena izmed Weinsteinovih žrtev. Zadnji vroči imeni, povezani z zlorabami sta Kevin Spacey in Dustin Hoffman. Prvi je posredno priznal, da je pred leti spolno nadlegoval tedaj 14-letnega Anthonyja Rappa, proti Hoffmanu pa se je oglasila pisateljica Anna Graham Hunter.
A Hollywood nikakor ni edino leglo zlorab.
Slovenski mediji so še največ poročali o spolnih zlorabah v srcu evropske demokracije, kjer so žrtve predvsem mlade asistentke. V razpravi v Evropskem parlamentu se je več poslancev sklicevalo na raziskavo, ki kaže, da je bila tretjina žensk v EU vsaj enkrat v življenju žrtev spolnega nadlegovanja ali nasilja. Celo ena izmed evroposlank je spregovorila o svoji #MeToo zgodbi.
Leta 2007, ko je Tarana Burke sprožila prvo tovrstno kampanjo, se je evropska družba še spraševala, ali seksizem sploh obstaja in če da, ali je družbeni problem. Danes je odgovor jasen. V prvih 48 urah je hešteg zaznamoval milijon zgodb na Twitterju, kjer se je kampanja začela, na Facebooku je imel v prvih 24 urah več kot 12 milijonov objav.
Facebook je v svoji izjavi dejal, da ima v ZDA 45% ljudi na tem družabnem omrežju prijatelje, ki so objavili svojo zgodbo pod tem heštegom, ki pa je bil preveden še v mnoge druge jezike.
Vse do letošnjega oktobra so ženske namreč množično molčale in kot vse kaže bodo tudi dalje. Hešteg je sicer prvi korak, a v realnosti ne reši ničesar in nikogar.
Ljudje sedaj odprtih ust zrejo v razsežnosti problema. Mnogi se sprašujejo, ali vsem – v večini ženskam – verjeti, mnogi (žal) verjamejo, da so tako ali tako izzivale … Hkrati pa zaskrbljujoče glas dvigajo tudi tiste, ki v isti koš zlobnih, ki jih je potrebno kamenjati, mečejo prav vse moške tega sveta. Kar situacijo le še poslabša.
A problem je sistemski. Ko govorimo o tretjini vseh žensk, ki se ne počutijo varne, bi človek pričakoval rdeči alarm. A dokler ostajamo pri zgodbah na socialnih omrežjih ne spremenimo prav ničesar. Hešteg je v realnosti kot riba na zraku – mrtev.
Imamo množico žrtev, poznamo njihova imena in priimke. Storilci so pa še vedno anonimni. Evroposlanci bodo preiskavo zaupali nekomu »zunanjemu«, vseh žrtev tega obupnega ponižanja pa ne bo ne rešil, ne obvaroval nihče od zunaj. Lahko jo pa z vzgojo, učenjem in spodbujanjem spoštovanja mi sami, vsak dan, vedno znova.
Mene kot žensko moti tudi dejstvo, da ta odraz množičnih zlorab le redki povežejo s tonami oglasov, ob katerih stoji napol mlado dekle – ker se vsaka stvar, h kateri jo prideneš pač dokazano bolje prodaja. Ali pa s pornografijo.
Nihče ob #MeToo ne spregovori o milijonih, ki sodelujejo pri zlorabah in poniževanju žensk v pornografski industriji, ki se dokazano prenaša tudi v izkrivljen pogled na ženske v vsakdanjem življenju. Pa seksistične pripombe tudi mirno prenašamo, četudi prihajajo iz ust moralnih avtoritet, pa naj gre za ameriškega ali pa slovenskega predsednika ali predsedniškega kandidata, evroposlanca, rezultat je isti – pa takšno početje res obsodimo ali smo ga že tako vajeni, da ga komaj še zaznamo?
Veliko ljudi sedaj govori o tem, kako pogumno je spregovoriti, in imajo prav. Pogumno je spregovoriti, toda ne naredi te strahopetca, če ne spregovoriš – za ženskami, ki so to storile, je namreč še množica ranjenih, ki nikoli ne bodo.
In prav nobena izmed teh žensk svoje zgodbe nikomur ne dolguje. V družbi, v kateri bodo ženske imele dostojanstvo in spoštovanje tovrstnih heštegov namreč ne bomo potrebovali.
Nenadoma so bili vsi tako pretreseni. Razumljivo - ko o izkušnji spolne zlorabe spregovorijo moški in ženske po vsem svetu - prijatelji, sošolci, sodelavci, slavni … je začudenje logična reakcija. Nikakor pa ne sme biti edina.
Dolgoletni holywoodski producent Harvey Weinstein je tako odprl Pandorino skrinico spolnih zlorab. Sam naj bi glede na očitke okrog 40 žensk (med katerimi sta tudi Gwyneth Paltrow in Angelina Jolie) spolno zlorabljal okrog 40 let.
Najmanj šest žensk trdi, da jih je Weinstein posilil. Kampanjo #MeToo, v kateri ženske in moški delijo zgodbe lastnih spolnih zlorab pa je začela igralaka Alyssa Milano, prav tako domnevno ena izmed Weinsteinovih žrtev. Zadnji vroči imeni, povezani z zlorabami sta Kevin Spacey in Dustin Hoffman. Prvi je posredno priznal, da je pred leti spolno nadlegoval tedaj 14-letnega Anthonyja Rappa, proti Hoffmanu pa se je oglasila pisateljica Anna Graham Hunter.
A Hollywood nikakor ni edino leglo zlorab.
Vse do letošnjega oktobra so ženske namreč množično molčale in kot vse kaže bodo tudi dalje. Hešteg je sicer prvi korak, a v realnosti ne reši ničesar in nikogar.
Zlorabe v Evropskem parlamentu
Slovenski mediji so še največ poročali o spolnih zlorabah v srcu evropske demokracije, kjer so žrtve predvsem mlade asistentke. V razpravi v Evropskem parlamentu se je več poslancev sklicevalo na raziskavo, ki kaže, da je bila tretjina žensk v EU vsaj enkrat v življenju žrtev spolnega nadlegovanja ali nasilja. Celo ena izmed evroposlank je spregovorila o svoji #MeToo zgodbi.
Leta 2007, ko je Tarana Burke sprožila prvo tovrstno kampanjo, se je evropska družba še spraševala, ali seksizem sploh obstaja in če da, ali je družbeni problem. Danes je odgovor jasen. V prvih 48 urah je hešteg zaznamoval milijon zgodb na Twitterju, kjer se je kampanja začela, na Facebooku je imel v prvih 24 urah več kot 12 milijonov objav.
Facebook je v svoji izjavi dejal, da ima v ZDA 45% ljudi na tem družabnem omrežju prijatelje, ki so objavili svojo zgodbo pod tem heštegom, ki pa je bil preveden še v mnoge druge jezike.
Vse do letošnjega oktobra so ženske namreč množično molčale in kot vse kaže bodo tudi dalje. Hešteg je sicer prvi korak, a v realnosti ne reši ničesar in nikogar.
Jim sploh verjamemo?
Ljudje sedaj odprtih ust zrejo v razsežnosti problema. Mnogi se sprašujejo, ali vsem – v večini ženskam – verjeti, mnogi (žal) verjamejo, da so tako ali tako izzivale … Hkrati pa zaskrbljujoče glas dvigajo tudi tiste, ki v isti koš zlobnih, ki jih je potrebno kamenjati, mečejo prav vse moške tega sveta. Kar situacijo le še poslabša.
A problem je sistemski. Ko govorimo o tretjini vseh žensk, ki se ne počutijo varne, bi človek pričakoval rdeči alarm. A dokler ostajamo pri zgodbah na socialnih omrežjih ne spremenimo prav ničesar. Hešteg je v realnosti kot riba na zraku – mrtev.
Imamo množico žrtev, poznamo njihova imena in priimke. Storilci so pa še vedno anonimni. Evroposlanci bodo preiskavo zaupali nekomu »zunanjemu«, vseh žrtev tega obupnega ponižanja pa ne bo ne rešil, ne obvaroval nihče od zunaj. Lahko jo pa z vzgojo, učenjem in spodbujanjem spoštovanja mi sami, vsak dan, vedno znova.
Nihče ob #MeToo ne spregovori o milijonih, ki sodelujejo pri zlorabah in poniževanju žensk v pornografski industriji, ki se dokazano prenaša tudi v izkrivljen pogled na ženske v vsakdanjem življenju.
Kaj pa poniževanje žensk na oglasih in v pornografiji?
Mene kot žensko moti tudi dejstvo, da ta odraz množičnih zlorab le redki povežejo s tonami oglasov, ob katerih stoji napol mlado dekle – ker se vsaka stvar, h kateri jo prideneš pač dokazano bolje prodaja. Ali pa s pornografijo.
Nihče ob #MeToo ne spregovori o milijonih, ki sodelujejo pri zlorabah in poniževanju žensk v pornografski industriji, ki se dokazano prenaša tudi v izkrivljen pogled na ženske v vsakdanjem življenju. Pa seksistične pripombe tudi mirno prenašamo, četudi prihajajo iz ust moralnih avtoritet, pa naj gre za ameriškega ali pa slovenskega predsednika ali predsedniškega kandidata, evroposlanca, rezultat je isti – pa takšno početje res obsodimo ali smo ga že tako vajeni, da ga komaj še zaznamo?
Veliko ljudi sedaj govori o tem, kako pogumno je spregovoriti, in imajo prav. Pogumno je spregovoriti, toda ne naredi te strahopetca, če ne spregovoriš – za ženskami, ki so to storile, je namreč še množica ranjenih, ki nikoli ne bodo.
In prav nobena izmed teh žensk svoje zgodbe nikomur ne dolguje. V družbi, v kateri bodo ženske imele dostojanstvo in spoštovanje tovrstnih heštegov namreč ne bomo potrebovali.
Povezani članki
Zadnje objave
Škandalozno: Vlada namenja visoke nagrade provladnim medijem
18. 4. 2024 ob 12:36
Volitve na Hrvaškem – zmaga tradicionalnih vrednot
18. 4. 2024 ob 8:42
V Velenju vzklikali: "Lopovi! Lopovi!"
18. 4. 2024 ob 6:00
Bo moral občudovalec Hitlerja Urban Purgar znova v zapor?
17. 4. 2024 ob 17:46
Kako pripravljeni smo na katastrofe? Verjetno manj, kot verjamemo
17. 4. 2024 ob 16:15
Narašča število prihodov nezakonitih migrantov v Slovenijo
17. 4. 2024 ob 12:25
Rekordna ohladitev
17. 4. 2024 ob 9:22
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
1 komentar
NatalijaL
Sedaj se o zlorabah povsod govori. Javno. To je tudi prav! Prav je, da se storilce razkrinka, ne glede na to, kako pomembni so na družbeni lestvici.
Kar pa ne pomeni, da se pred 20., 30. in 40. leti to ni dogajalo. Se je, samo, da se žrtve niso upale spregovoriti. V svojih stiskah so dobesedno zmrznile. Še danes marsikdo zagovarja storilce in ne žrtev. V našem kraju znani zdravnik je pred leti otipaval dekleta in mlade ženske, za vsako figo se je bilo treba sleči. Ampak nobena si ni upala spregovoriti, saj si je mislila, da se je to zgodilo samo njej. Vsaka je svoje izkušnje skrivala v sebi. Sedaj, po tolikih letih pa sem slišala izpovedi več žensk, ki so to doživela kot mlada dekleta, vendar si niso upala spregovoriti.
Sedaj je že prepozno, tisti zdravnik je že zdavnaj v pokoju in uživa življenje. Brez krivde.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.