Messijev odhod iz Barcelone v PSG je simptom rakave tvorbe, ki razjeda evropski nogomet

vir foto: Twitter
POSLUŠAJ ČLANEK
Marsikdo je mislil, da je srdit upor, ki je pokopal namero po Superligi, rešil evropski nogomet. A za dimno zaveso megalomanskih spektaklov ga že leta uničuje nenadzorovano kanaliziranje denarja arabskih držav v sprivatizirane izbrane nogometne klube. 

Šokanten konec 21-letne simbioze med Barcelono in Leom Messijem ter prestop v katarski Paris Saint-Germain je zgolj simptom poraza v večletni izčrpajoči tekmi z bogatimi šejki, ki so v evropski nogomet vstopili z malho brez dna, in na koncu na kolena spravili tudi velikane, kot sta Barcelona in Real Madrid.

10. avgust 2021 bo šel v športno zgodovino po podpisu megalomanskih pogodb za mnoge najboljšega košarkarja in nogometaša na svetu, enega v zori in drugega v večeru svoje kariere. Vodstvena ekipa Dallas Mavericks je popoldne podpisala 5-letno pogodbo s slovenskim košarkarskim superzvezdnikom, 22-letnim Luko Dončićem - za maksimalno dovoljenih 207 milijonov dolarjev.

Praktično istočasno je v Parizu pristalo letalo z legendo Barcelone - 34-letnim Argentincem Leom Messijem, ki je po srce trgajočem slovesu od kluba, ki ga je kot 12-letnega suhljatega fanta s prepočasno rastjo vzel pod okrilje, podpisal za de facto najbogatejši klub v Evropi, PSG. V dveh letih bo Messi na Parku Princev zaslužil 41 milijonov dolarjev neto na sezono, z možnostjo podaljšanja še za eno leto.

Med obema posloma obstaja kar nekaj razlik, a najbolj očitna je naslednja - znesek, ki ga je lahko Dallas ponudil Luki Dončiću, je navzgor omejen, medtem ko je PSG-jev poseg na nogometno tržnico omejen le teoretično, praksa pa kaže, da dejanske finančne omejitve v evropskem klubskem nogometu ne obstajajo.

Mnogo stvari v povsem skomercializiranih ameriških profesionalnih ligah ni vrednih, da bi jih posnemali kjerkoli na svetu, sploh pa ne v evropskem športu. A zelo strikten princip salary cap-a - dogovora na ravni lige, koliko denarja klubi lahko zapravijo za igralske plače, v marsičem rešuje tamkajšnji šport pred tem, kar se dogaja na stari celini.

Tudi v evropskem nogometu obstaja tako imenovani finančni fair play sistem (FFP), ki naj bi preprečeval nastajanje prevelikih (finančnih) razlik med klubi. A v praksi ga klubi z bogatimi lastniki, predvsem tistimi iz arabskih držav, na veliko izigravajo. Tipičen primer je Manchester City, ki ga je UEFA sicer skušala omejiti in sankcionirati, a je pravne bitke z njim bolj ali manj izgubljala. Pravno akcijo proti PSG-ju zdaj napovedujejo tudi navijači Barcelone, prepričani, da klub iz francoske prestolnice, ki ga obvladujejo katarski šejki, izigrava finančni fair play.

A glede na izkušnje s Cityjem se zdi, da bo to še en izmed jalovih poskusov spraviti evropski nogomet nazaj na pravo tirnico. UEFA je namreč zaradi okoliščin pandemije pri fair play pravilih še nekoliko popustila, kar bogati klubi, ki finančno niso odvisni od prodaj vstopnic ali drugega lastnega poslovanja, s pridom izkoriščajo. Razlike med klubi pa se tako še povečujejo.

Paris Saint-Germain je denimo v sezoni 2019/2020 zaradi pandemije izgubil 125 milijonov evrov, v zadnji sezoni pa celo 230 milijonov evrov, a jih to finančno ni pretirano prizadelo. Letos so tako brez večjih problemov Interju plačali 70 milijonov evrov (60+10) za bočnega branilca Achrafa Hakimija, ter, resda na free transferju, a z bajnimi plačnimi ponudbami, v svoje vrste privabili kapetana Reala iz Madrida Serigia Ramosa, kapetana Milana Gianluigija Donnarummo, obubožani Barceloni so pred nosom speljali kapetana nizozemske reprezentance Georginia Wijnalduma in zdaj še kapetana katalonskega kluba in Argentine Lionela Messija. Pred leti pa je Barcelonin dres za pariškega v največjem prestopu v zgodovini - za 222 milijonov evrov - zamenjal še aktualni kapetan Brazilije, Neymar.

Sanjska napadalna trojka PSG-ja: Messi-Neymar-Mbappe bo tako letos skupaj zaslužila več kot 1,7 milijona evrov tedensko.


Kam to vodi?


Medtem ko se danes svetovni mediji ukvarjajo z bliščem in evforijo okoli prihoda Lionela Messija v Pariz, se redki športni komentatorji ukvarjajo s tem, kam pravzaprav vse to vodi.

Eden takšnih je glavni nogometni komentator britanskega časopisa Independent Miguel Delaney, ki v podnaslovu izpostavlja, da se Messijeva odločitev, da namesto kakšne nogometno-romantične odločitve raje pristopi k državnemu projektu PSG-ja, zdi nenavadno prazna, ampak hkrati simbolizira način delovanja modernega nogometa.

Delaney v nadaljevanju piše, da Messijeva saga v detajle razkriva absurdnost financ v modernem nogometu, ki s podiranjem tekmovalnega ravnotežja uničujejo bistvo športa.

"Stalni proti-argument, da je PSG pač eden redkih, ki si Messija lahko privošči, je najboljši pokazatelj celotnega problema, pri čemer ne gre za naključje," izpostavlja novinar.

Takšna situacija je po njegovem posledica desetletja odsotnosti regulacije v nogometu, ki je nekaterim klubom omogočila, da se razbohotijo in postanejo vabljiva tarča nekaterih vprašljivih držav, ki z bajnim finančnim zaledjem vstopajo v svet športnih projektov. Po njegovem je bila ambicija Katarcev v PSG-ju ožeti nogometni trg. "In sicer, da dvignejo plače in odškodnine do te mere, da jim bo sposobno slediti vse manj klubov. Situacija okrog Messija je najboljši primer sadov te strategije."

Tovrstne večletne izkrivljene finančne igre so klube, kot je Barcelona, v želji po ohranjanju konkurenčnosti potiskale v nespametne odločitve, končna posledica katerih so večstomilijonski dolgovi in breme previsoke plačne mase, ki je na koncu, zaradi pravil v španski ligi, proti njegovi volji iz kluba potisnila najboljšega igralca Barcelone vseh časov. "Gre za absurd, ki nima nobenega smisla," še zapiše Delaney.

Čeprav Messi v končni fazi ni kriv, da je moral zapustiti Barcelono in bo v prihodnje nosil dres pariškega kluba (s številko 30, s katero je za Barco zaigral na svoji prvi članski tekmi), pa je na mizi imel še nekaj ponudb. Med drugim si ga je želel tudi Atletico iz Madrida, kot je Messiju osebno zaupal njegov trener Diego Simeone in mu predstavil projekt, v katerem bi ponovno zaigral ob svojem nekdanjem soigralcu iz Barcelone Luisu Suárezu.

Messi je na koncu izbral nesramno bogati PSG. Ali je šlo za denar, višje športne ambicije, ali se je nemara zgolj želel pridružiti prijateljem, ki za Parižane že igrajo, lahko le ugibamo. A dejstvo je, da bi deljenje slačilnice najboljšega nogometaša na svetu z našim Janom Oblakom na lepoto in romantiko najlepše igre na svetu vplivalo precej bolj blagodejno.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike