»Meni v župnišče niso vdrli begunci, ampak naši ljudje.« Okrogla miza Karitasa o migracijah
POSLUŠAJ ČLANEK
Embed from Getty Images
Okrogla miza mariborske škofijske Karitas na temo migracij z naslovom Kaj je dom?, je prejšnji teden v Mariboru javnost osveščala o tem, da migrantov ne smemo metati v isti koš.
Govorci so izpostavili svoje osebne zgodbe in izkušnje ter zbrane pripravili v razmislek o migrantih, migracijah in tem, kaj sami v duhu svetopisemskega in splošnega zlatega pravila »Kar želite, da bi drugi vam storili, storite vi njim« lahko naredijo ob množičnih migracijah.
Predsednik Nadškofijske karitas Maribor Branko Maček je predstavil svojo izkušnjo pomoči v sprejemnem centru za migrante v Šentilju. Kot je dejal, večina migrantov pride k nam v iskreni veri, da je pri nas bolje. Poudaril je, da se od migrantov lahko marsičesa naučimo: »Pokazali so nam, da moramo ostati trdni v tem, kar imamo, kar smo.« Kot je dejal, nas migrantska kriza ni naučila sprejemati, čeprav smo »vsi bratje in sestre«. Maček je jasen: »Človek je človek in potrebuje pomoč, kakor mi,« in dodaja, da drug drugemu nismo nevarni. Če pa smo si je z nami (oz. z drugim) nekaj narobe.
»Meni v župnišče niso vdrli begunci, ampak naši ljudje«, je dejal in povedal, da je v Mariboru okrog 200 beguncev, izmed katerih mnogi pridejo tudi po pomoč na Karitas. Kot pravi, so zelo spoštljivi in se učijo tudi jezika, največ pa jih prihaja iz Eritreje.
Življenje ljudi in svoje delo v Albaniji je predstavila Slavka Cekuta, ki je bila 11 let misijonarka v Albaniji, danes pa kot prostovoljka škofijske karitas v Novem mestu pomaga albanskim družinam.
»Ko sem l. 2004 prišla v Albanijo, o njej nisem vedela skoraj nič, razen tega, da je to ena najbolj zaprtih držav na svetu, da so imeli najhujšo diktaturo, ki jim je vzela vrednoto dela in vrednoto vere,« je začela svoje pričevanje. »Albanja je bila zame simbol bunkerjev, na cesti so bile luknje, globoke pol metra in več. Potem ovce, pastirji, žene, zavite v bele in črne rute in veliko ubogih otrok na cesti, ki so ostali ubogi zato, ker so njihovi mladi starši med leti 1992 pa do 1998 množično odhajali iz Albanije v Italijo, Grčijo in potem po Evropi, nekateri pa celo čez lužo.« Opisala je delo v tamkajšnji misijonski vasi, kjer so pomagali najbolj ubogim sirotam, ki so jih morali nahraniti, pomoč pa so kasneje razširili na delo z dekleti, ki so bila prodana in zlorabljena v tujini in so se nato vrnila v Albanijo, a jih njihove družine (družba je tradicionalna) niso sprejele.
»Danes je v Albaniji bistveno drugače,« pravi Cekutova, a dodaja, da je ostala korupcija, nadaljuje se trgovanje z drogami, dekleti in ženskami, brezposelnost pa je približno 70 %, zato si predvsem mladi želijo zapustiti državo. Revni gredo »s trebuhom za kruhom« brez načrta in z delom pomagajo svoji družini, bogati pa gredo v tujino za vedno načrtno, ker želijo svojim otrokom boljše življenje, opisuje misijonarka. Kot je poudarila, so Albanci zelo ponosni ljudje, ki močno spoštujejo svojo zgodovino in kulturo in se zato težko integrirajo.
»Jaz sem klasičen ekonomski priseljenec,« je svojo zgodbo začel pripovedovati Goran Popović, učitelj razrednega pouka in socialni pedagog ter ravnatelj OŠ Livada v Ljubljani, kjer preko 90 % otrok prihaja iz neslovenskih družin.
Sam je v Slovenijo prišel pred četrt stoletja iz Beograda, ker v Srbiji ni bilo perspektive. Klub temu, da je bil v Sloveniji prej večkrat in je njegova žena Slovenka, se je kljub temu počutil kot tujec. »Jaz nisem izbiral službe, naučil sem se jezika, priimka na vrata nisem napisal v cirilici. Želel sem se adaptirati,« pravi in pove, da podpira, da pomagamo tujcem in država ima strategijo, kaj bomo z njimi delali, a da »preveč ujčkamo nekatere tujce«, namesto, da bi od njih zahtevali, da nekaj naredijo: »Vidim zelo pasivne priseljence, ki čakajo, da se jim nekaj da,« je bil kritičen.
»Jaz vsakemu svetujem: Glejte, tukaj ste, naučite se jezika, sprejmite te navade. Niče vas ne sili, da spremenite to, od kod ste in kakšne kulturne navade imate, bodite to, kar ste, a sprejmite državo, kakršna je,« pove in izpostavi, da tudi tujci prinesejo marsikaj zanimivega, nove izzive, temperament, tudi večji občutek patriotizma »ki ga v Sloveniji malo manjka«.
"Mi, če smo sprejeti in se počutimo doma, damo veliko več nazaj. In postanemo Slovenci – ne bom pozabil, da sem Srb, a Slovenija mi je prišla v kri," pravi. »Ponosen sem na to, da sem uspel in mislim, da sem dober zgled vsem mojim učencem,« je dejal ravnatelj šole, ki jo obiskujejo učenci iz 27 različnih držav, ki govorijo 18 različnih jezikov. »Pri nas so prepiri zaradi nogometa in punc« pravi in doda, da se zaradi narodnosti učenci ne prepirajo: »Vsi smo enaki, vsi različni. In to je naša vrednota«.
Migrantka v Sloveniji je tudi sestra Felicitas Nwabueze, po rodu iz Nigerije, ki 15 let deluje v Sloveniji v župniji Petrovče. Slovenci se ji zdimo prijazni, a se težko nasmehnemo in dokler nas ne spoznaš, delujemo zaprti. Spregovorila je o svoji poti do Slovenije ter o vplivu kolonializma in apartheida na Nigerijo.
»Tri četrtine sveta živi v precej slabših razmerah kot mi, zato je dolžnost Slovenije kot razvite države, da se trudimo prispevati k globalnemu razvoju in odpravi neenakosti v svetu,« je povedala Irma Šinkovec iz sektorja za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč na ministrstvu za zunanje zadeve, ki je predstavila projekte, ki jih predvsem na Zahodnem Balkanu in v podsaharski Afriki podpira Slovenija. Gre predvsem za projekte v sodelovanju s slovensko Karitas in misijonarji, ki »zmanjšujejo vzroke, da ljudje lahko ostanejo doma« in med drugim pomagajo pri dostopu do pitne vode, zdravstvene oskrbe, izobrazbe in pri izboljšavah v kmetijstvu«.
Svoje izkušnje z migranti in ljudmi, ki jim pomagajo v Afriki, je predstavila tudi Jana Lampe, vodja mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči na Slovenski karitas. »Vsak si lahko predstavlja, kaj bi naredil, če bi bil rojen v Afriki ali pa v Siriji, kjer je vojna. Mislim, da bi hitro pobrali šila in kopita, če bi imeli možnost iti za boljšim življenjem,« je dejala.
Kot je povedala, so s slovensko pomočjo v Afriki »zgradili 7 šol, 1 vrtec, pet zdravstvenih centrov, 3 porodnišnice, 11 večjih vodnjakov pa tudi s hrano je bilo rešenih na tisoče življenj otrok v Afriki, kar je neprecenljive vrednosti.« Vsak projekt prinaša upanje in razvoj in vsa pomoč, ki pride iz Slovenije, pride v prave roke, je dejala.
Okrogla miza je bila del triletnega projekta MIND, ki poteka v 12 evropskih državah in je financiran s strani Evropske unije in ministrstva za zunanje zadeve in se je lani osredotočal na vzroke za migracije, letos se posveča predvsem intergaciji migrantov, prihodnje leto pa bo osredotočen na to, kako migranti prispevajo k našemu razvoju.
Okrogla miza mariborske škofijske Karitas na temo migracij z naslovom Kaj je dom?, je prejšnji teden v Mariboru javnost osveščala o tem, da migrantov ne smemo metati v isti koš.
Govorci so izpostavili svoje osebne zgodbe in izkušnje ter zbrane pripravili v razmislek o migrantih, migracijah in tem, kaj sami v duhu svetopisemskega in splošnega zlatega pravila »Kar želite, da bi drugi vam storili, storite vi njim« lahko naredijo ob množičnih migracijah.
Predsednik Nadškofijske karitas Maribor Branko Maček je predstavil svojo izkušnjo pomoči v sprejemnem centru za migrante v Šentilju. Kot je dejal, večina migrantov pride k nam v iskreni veri, da je pri nas bolje. Poudaril je, da se od migrantov lahko marsičesa naučimo: »Pokazali so nam, da moramo ostati trdni v tem, kar imamo, kar smo.« Kot je dejal, nas migrantska kriza ni naučila sprejemati, čeprav smo »vsi bratje in sestre«. Maček je jasen: »Človek je človek in potrebuje pomoč, kakor mi,« in dodaja, da drug drugemu nismo nevarni. Če pa smo si je z nami (oz. z drugim) nekaj narobe.
»Meni v župnišče niso vdrli begunci, ampak naši ljudje«, je dejal in povedal, da je v Mariboru okrog 200 beguncev, izmed katerih mnogi pridejo tudi po pomoč na Karitas. Kot pravi, so zelo spoštljivi in se učijo tudi jezika, največ pa jih prihaja iz Eritreje.
Življenje ljudi in svoje delo v Albaniji je predstavila Slavka Cekuta, ki je bila 11 let misijonarka v Albaniji, danes pa kot prostovoljka škofijske karitas v Novem mestu pomaga albanskim družinam.
Mariborski nadškof Alojzij Cvikl: "Predvsem za mlade ljudi gre. Ko gredo na pot, postanejo izkoreninjeni - tam so pustili svojo kulturo, vero, družino, dom, zato so še toliko bolj ranljivi, krhki, potrebni naše pomoči."
Albanija v vsej svoji kruti realnosti
»Ko sem l. 2004 prišla v Albanijo, o njej nisem vedela skoraj nič, razen tega, da je to ena najbolj zaprtih držav na svetu, da so imeli najhujšo diktaturo, ki jim je vzela vrednoto dela in vrednoto vere,« je začela svoje pričevanje. »Albanja je bila zame simbol bunkerjev, na cesti so bile luknje, globoke pol metra in več. Potem ovce, pastirji, žene, zavite v bele in črne rute in veliko ubogih otrok na cesti, ki so ostali ubogi zato, ker so njihovi mladi starši med leti 1992 pa do 1998 množično odhajali iz Albanije v Italijo, Grčijo in potem po Evropi, nekateri pa celo čez lužo.« Opisala je delo v tamkajšnji misijonski vasi, kjer so pomagali najbolj ubogim sirotam, ki so jih morali nahraniti, pomoč pa so kasneje razširili na delo z dekleti, ki so bila prodana in zlorabljena v tujini in so se nato vrnila v Albanijo, a jih njihove družine (družba je tradicionalna) niso sprejele.
»Danes je v Albaniji bistveno drugače,« pravi Cekutova, a dodaja, da je ostala korupcija, nadaljuje se trgovanje z drogami, dekleti in ženskami, brezposelnost pa je približno 70 %, zato si predvsem mladi želijo zapustiti državo. Revni gredo »s trebuhom za kruhom« brez načrta in z delom pomagajo svoji družini, bogati pa gredo v tujino za vedno načrtno, ker želijo svojim otrokom boljše življenje, opisuje misijonarka. Kot je poudarila, so Albanci zelo ponosni ljudje, ki močno spoštujejo svojo zgodovino in kulturo in se zato težko integrirajo.
"Sem ekonomski migrant, a nekatere tujce preveč ujčkamo"
»Jaz sem klasičen ekonomski priseljenec,« je svojo zgodbo začel pripovedovati Goran Popović, učitelj razrednega pouka in socialni pedagog ter ravnatelj OŠ Livada v Ljubljani, kjer preko 90 % otrok prihaja iz neslovenskih družin.
Sam je v Slovenijo prišel pred četrt stoletja iz Beograda, ker v Srbiji ni bilo perspektive. Klub temu, da je bil v Sloveniji prej večkrat in je njegova žena Slovenka, se je kljub temu počutil kot tujec. »Jaz nisem izbiral službe, naučil sem se jezika, priimka na vrata nisem napisal v cirilici. Želel sem se adaptirati,« pravi in pove, da podpira, da pomagamo tujcem in država ima strategijo, kaj bomo z njimi delali, a da »preveč ujčkamo nekatere tujce«, namesto, da bi od njih zahtevali, da nekaj naredijo: »Vidim zelo pasivne priseljence, ki čakajo, da se jim nekaj da,« je bil kritičen.
»Jaz vsakemu svetujem: Glejte, tukaj ste, naučite se jezika, sprejmite te navade. Niče vas ne sili, da spremenite to, od kod ste in kakšne kulturne navade imate, bodite to, kar ste, a sprejmite državo, kakršna je,« pove in izpostavi, da tudi tujci prinesejo marsikaj zanimivega, nove izzive, temperament, tudi večji občutek patriotizma »ki ga v Sloveniji malo manjka«.
"Mi, če smo sprejeti in se počutimo doma, damo veliko več nazaj. In postanemo Slovenci – ne bom pozabil, da sem Srb, a Slovenija mi je prišla v kri," pravi. »Ponosen sem na to, da sem uspel in mislim, da sem dober zgled vsem mojim učencem,« je dejal ravnatelj šole, ki jo obiskujejo učenci iz 27 različnih držav, ki govorijo 18 različnih jezikov. »Pri nas so prepiri zaradi nogometa in punc« pravi in doda, da se zaradi narodnosti učenci ne prepirajo: »Vsi smo enaki, vsi različni. In to je naša vrednota«.
Migrantka v Sloveniji je tudi sestra Felicitas Nwabueze, po rodu iz Nigerije, ki 15 let deluje v Sloveniji v župniji Petrovče. Slovenci se ji zdimo prijazni, a se težko nasmehnemo in dokler nas ne spoznaš, delujemo zaprti. Spregovorila je o svoji poti do Slovenije ter o vplivu kolonializma in apartheida na Nigerijo.
Pomagajo jim v Afriki
»Tri četrtine sveta živi v precej slabših razmerah kot mi, zato je dolžnost Slovenije kot razvite države, da se trudimo prispevati k globalnemu razvoju in odpravi neenakosti v svetu,« je povedala Irma Šinkovec iz sektorja za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč na ministrstvu za zunanje zadeve, ki je predstavila projekte, ki jih predvsem na Zahodnem Balkanu in v podsaharski Afriki podpira Slovenija. Gre predvsem za projekte v sodelovanju s slovensko Karitas in misijonarji, ki »zmanjšujejo vzroke, da ljudje lahko ostanejo doma« in med drugim pomagajo pri dostopu do pitne vode, zdravstvene oskrbe, izobrazbe in pri izboljšavah v kmetijstvu«.
Svoje izkušnje z migranti in ljudmi, ki jim pomagajo v Afriki, je predstavila tudi Jana Lampe, vodja mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči na Slovenski karitas. »Vsak si lahko predstavlja, kaj bi naredil, če bi bil rojen v Afriki ali pa v Siriji, kjer je vojna. Mislim, da bi hitro pobrali šila in kopita, če bi imeli možnost iti za boljšim življenjem,« je dejala.
Kot je povedala, so s slovensko pomočjo v Afriki »zgradili 7 šol, 1 vrtec, pet zdravstvenih centrov, 3 porodnišnice, 11 večjih vodnjakov pa tudi s hrano je bilo rešenih na tisoče življenj otrok v Afriki, kar je neprecenljive vrednosti.« Vsak projekt prinaša upanje in razvoj in vsa pomoč, ki pride iz Slovenije, pride v prave roke, je dejala.
Okrogla miza je bila del triletnega projekta MIND, ki poteka v 12 evropskih državah in je financiran s strani Evropske unije in ministrstva za zunanje zadeve in se je lani osredotočal na vzroke za migracije, letos se posveča predvsem intergaciji migrantov, prihodnje leto pa bo osredotočen na to, kako migranti prispevajo k našemu razvoju.
Povezani članki
Zadnje objave
Volitve na Hrvaškem - zmaga tradicionalnih vrednot
18. 4. 2024 ob 8:42
V Velenju vzklikali: "Lopovi! Lopovi!"
18. 4. 2024 ob 6:00
Bo moral občudovalec Hitlerja Urban Purgar znova v zapor?
17. 4. 2024 ob 17:46
Kako pripravljeni smo na katastrofe? Verjetno manj, kot verjamemo
17. 4. 2024 ob 16:15
Narašča število prihodov nezakonitih migrantov v Slovenijo
17. 4. 2024 ob 12:25
Rekordna ohladitev
17. 4. 2024 ob 9:22
Sredozemsko sodelovanje in migracije
17. 4. 2024 ob 7:21
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
8 komentarjev
MEFISTO
Danes sem bil v Mariboru.
Da bi si malo odpočila noge, sva s soprogo sedla na teraso velikega nakupovalnega centra.
Postregel naju je trikrat žgan črnc.
Vso pot iz Maribora sem razmišljal, ali res nimam več pravice pričakovati, da me bo v Sloveniji postregel naše gore list.
veteranka
Kot je povedala, so s slovensko pomočjo v Afriki »zgradili 7 šol, 1 vrtec, pet zdravstvenih centrov, 3 porodnišnice, 11 večjih vodnjakov pa tudi s hrano je bilo rešenih na tisoče življenj otrok v Afriki, kar je neprecenljive vrednosti.« Vsak projekt prinaša upanje in razvoj in vsa pomoč, ki pride iz Slovenije, pride v prave roke, je dejala.
Komentatorji, ali tega odstavka zgoraj niste prebrali. Vse to je bilo narejeno za izobrazbo in boljše življenje teh revežev. Tudi Pedru Opeka smo Slovenci veliko pomagali pri njegovem delu. Res so tudi pri nas reveži, toda naša revščina se ne da primerjati z njihovo. Pri nas ravno lačen ni nihče, ti reveži so pa srečni, če se enkrat na dan najedo.
Štajerka, najbolj krivičen se mi pa zdi vaš očitek, da se naši humoritarne organizacije rolajo po svetu na tuje stroške in hvalijo z svojimi dosežki. Ti ljudje veliko svojega prostega časa posvetijo delu za druge in si takih očitkov ne zaslužijo.
Sicer pa. koliko sam jaz stori za DRUGE, da bi lahko karkoli komu OČITAL ????????????????????????
MEFISTO
Štajerka ima prav, pa kakorkoli se že kdo obrača okrog svoje oslovske osi.
BARBARA RAKUN
»Tri četrtine sveta živi v precej slabših razmerah kot mi, zato je dolžnost Slovenije kot razvite države, da se trudimo prispevati k globalnemu razvoju in odpravi neenakosti v svetu,«
Stalno to nabijanje občutka krivde ljudem v SLoveniji in po Evropi češ "ubogi" ljudje po svetu, "boš pa že nekaj daroval za uboge otroke v Afriki, ki umirajo, nimajo za jesti, piti, obleči", "vsi smo krivi za stanje po svetu".
Najprej mora vsak človek sam poskrbeti zase, da lahko potem skrbi tudi za druge. Starši morajo prvenstveno skrbeti za svoje otroke, za svojo družino. Vsak mora najprej skrbeti za svoje bližnje. V svojem lokalnem okolju moram biti odgovorna zase, za svojo družino, za svojo skupnost, za svojo državo. In potem se lahko premaknemo še naprej.,
To kar počnejo nevladne organizacije, ni empatija, ampak usmiljenje, samarijanstvo, pokroviteljstvo. In to je narobe.
BARBARA RAKUN
Edino dobro bi bilo, da se začne prebivalstvo v teh državah prebujati, posebej ženske skupaj z otroki, da presekajo starodavne vraže, vzorce in da se poštima stvari tam, kjer ljudje živijo.
BARBARA RAKUN
Obadva sta tako fantastično povedala, da ne bom ničesar dodala, le to. Karitas skupaj z RKC in nevladnimi organizacijami, ki se vse skupaj imajo za nekaj več, s tem da živijo na račun revščine in vsega hudega, kar se dogaja po svetu, vzdržujejo skupaj s politiki stanje revščine, zanemarjenosti, zlorab vseh vrst, vojn po svetu itd. Zato ker jim to paše. Ker če bi bil svet poštiman, kjer bi ljudje dostojno živeli, bi vse nevladne organizacije odpadle. Tudi RKC ustrahuje ljudi s tem, kdo je dober in če nisi dober, boš šel v pekel itd.
Vsak človek na svetu nosi svojo odgovornost. In govoriti o tem, kdo je vlomil v župnišče in kdo ni. Mogoče si naj Branko Maček pogleda, kaj se dogaja po drugih državah.
Pedro Opeka dela v skladu z Jezusovo miselnostjo: ljudi je treba najprej rešiti smetišča, ulice, brezdomstva tako da jim ponudiš hrano, obleko in streho nad glavo, potem pa jih naučiš da sami poskrbijo za sabo. Kar pa RKC, Karitas in ostale institucije ne delajo.
STAJERKA2021
Sita sem tega govoričenja o pomoči tujcem, pri nas in v tujini, kot da revežev pri nas v Sloveniji ni. Te humanitarne organizacije naj gredo malo na izlet po odročnih krajih pri nas. Tako pa se rolajo po tujini in hvalijo z "dosežki", ki jih ne moreš preveriti. Je pa udobno potovati za državni denar.
MEFISTO
Gospod Branko Maček pravi, da so mu naši ljudje že vlomili v župnišče, migranti mu pa še niso.
V isti sapi pa pozabi povedati, da je pri nas bolje poskrbljeno za migrante kot za naše ljudi.
Koliko migrantov potrebujemo, da bi bile v celoti zadovoljene potrebe Cerkve in Karitasa po altruizmu, samaritanstvu in božji usmiljenosti ter ljubezni?
Mar ni dovolj podatek, da pri nas že vsak drugi do tretji prebivalec nima več Slovenskih korenin.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.