»Meni v župnišče niso vdrli begunci, ampak naši ljudje.« Okrogla miza Karitasa o migracijah

POSLUŠAJ ČLANEK
Embed from Getty Images
Okrogla miza mariborske škofijske Karitas na temo migracij z naslovom Kaj je dom?, je prejšnji teden v Mariboru javnost osveščala o tem, da migrantov ne smemo metati v isti koš.

Govorci so izpostavili svoje osebne zgodbe in izkušnje ter zbrane pripravili v razmislek o migrantih, migracijah in tem, kaj sami v duhu svetopisemskega in splošnega zlatega pravila »Kar želite, da bi drugi vam storili, storite vi njim« lahko naredijo ob množičnih migracijah.

Predsednik Nadškofijske karitas Maribor Branko Maček je predstavil svojo izkušnjo pomoči v sprejemnem centru za migrante v Šentilju. Kot je dejal, večina migrantov pride k nam v iskreni veri, da je pri nas bolje. Poudaril je, da se od migrantov lahko marsičesa naučimo: »Pokazali so nam, da moramo ostati trdni v tem, kar imamo, kar smo.« Kot je dejal, nas migrantska kriza ni naučila sprejemati, čeprav smo »vsi bratje in sestre«. Maček je jasen: »Človek je človek in potrebuje pomoč, kakor mi,« in dodaja, da drug drugemu nismo nevarni. Če pa smo si je z nami (oz. z drugim) nekaj narobe.

»Meni v župnišče niso vdrli begunci, ampak naši ljudje«, je dejal in povedal, da je v Mariboru okrog 200 beguncev, izmed katerih mnogi pridejo tudi po pomoč na Karitas. Kot pravi, so zelo spoštljivi in se učijo tudi jezika, največ pa jih prihaja iz Eritreje.

Življenje ljudi in svoje delo v Albaniji je predstavila Slavka Cekuta, ki je bila 11 let misijonarka v Albaniji, danes pa kot prostovoljka škofijske karitas v Novem mestu pomaga albanskim družinam.

Mariborski nadškof Alojzij Cvikl: "Predvsem za mlade ljudi gre. Ko gredo na pot, postanejo izkoreninjeni - tam so pustili svojo kulturo, vero, družino, dom, zato so še toliko bolj ranljivi, krhki, potrebni naše pomoči." 

Albanija v vsej svoji kruti realnosti


»Ko sem l. 2004 prišla v Albanijo, o njej nisem vedela skoraj nič, razen tega, da je to ena najbolj zaprtih držav na svetu, da so imeli najhujšo diktaturo, ki jim je vzela vrednoto dela in vrednoto vere,« je začela svoje pričevanje. »Albanja je bila zame simbol bunkerjev, na cesti so bile luknje, globoke pol metra in več. Potem ovce, pastirji, žene, zavite v bele in črne rute in veliko ubogih otrok na cesti, ki so ostali ubogi zato, ker so njihovi mladi starši med leti 1992 pa do 1998 množično odhajali iz Albanije v Italijo, Grčijo in potem po Evropi, nekateri pa celo čez lužo.« Opisala je delo v tamkajšnji misijonski vasi, kjer so pomagali najbolj ubogim sirotam, ki so jih morali nahraniti, pomoč pa so kasneje razširili na delo z dekleti, ki so bila prodana in zlorabljena v tujini in so se nato vrnila v Albanijo, a jih njihove družine (družba je tradicionalna) niso sprejele.

»Danes je v Albaniji bistveno drugače,« pravi Cekutova, a dodaja, da je ostala korupcija, nadaljuje se trgovanje z drogami, dekleti in ženskami, brezposelnost pa je približno 70 %, zato si predvsem mladi želijo zapustiti državo. Revni gredo »s trebuhom za kruhom« brez načrta in z delom pomagajo svoji družini, bogati pa gredo v tujino za vedno načrtno, ker želijo svojim otrokom boljše življenje, opisuje misijonarka. Kot je poudarila, so Albanci zelo ponosni ljudje, ki močno spoštujejo svojo zgodovino in kulturo in se zato težko integrirajo.

"Sem ekonomski migrant, a nekatere tujce preveč ujčkamo"


»Jaz sem klasičen ekonomski priseljenec,« je svojo zgodbo začel pripovedovati Goran Popović, učitelj razrednega pouka in socialni pedagog ter ravnatelj OŠ Livada v Ljubljani, kjer preko 90 % otrok prihaja iz neslovenskih družin.

Sam je v Slovenijo prišel pred četrt stoletja iz Beograda, ker v Srbiji ni bilo perspektive. Klub temu, da je bil v Sloveniji prej večkrat in je njegova žena Slovenka, se je kljub temu počutil kot tujec. »Jaz nisem izbiral službe, naučil sem se jezika, priimka na vrata nisem napisal v cirilici. Želel sem se adaptirati,« pravi in pove, da podpira, da pomagamo tujcem in država ima strategijo, kaj bomo z njimi delali, a da »preveč ujčkamo nekatere tujce«, namesto, da bi od njih zahtevali, da nekaj naredijo: »Vidim zelo pasivne priseljence, ki čakajo, da se jim nekaj da,« je bil kritičen.

»Jaz vsakemu svetujem: Glejte, tukaj ste, naučite se jezika, sprejmite te navade. Niče vas ne sili, da spremenite to, od kod ste in kakšne kulturne navade imate, bodite to, kar ste, a sprejmite državo, kakršna je,« pove in izpostavi, da tudi tujci prinesejo marsikaj zanimivega, nove izzive, temperament, tudi večji občutek patriotizma »ki ga v Sloveniji malo manjka«.

"Mi, če smo sprejeti in se počutimo doma, damo veliko več nazaj. In postanemo Slovenci – ne bom pozabil, da sem Srb, a Slovenija mi je prišla v kri," pravi. »Ponosen sem na to, da sem uspel in mislim, da sem dober zgled vsem mojim učencem,« je dejal ravnatelj šole, ki jo obiskujejo učenci iz 27 različnih držav, ki govorijo 18 različnih jezikov. »Pri nas so prepiri zaradi nogometa in punc« pravi in doda, da se zaradi narodnosti učenci ne prepirajo: »Vsi smo enaki, vsi različni. In to je naša vrednota«.

Migrantka v Sloveniji je tudi sestra Felicitas Nwabueze, po rodu iz Nigerije, ki 15 let deluje v Sloveniji v župniji Petrovče. Slovenci se ji zdimo prijazni, a se težko nasmehnemo in dokler nas ne spoznaš, delujemo zaprti. Spregovorila je o svoji poti do Slovenije ter o vplivu kolonializma in apartheida na Nigerijo.

Pomagajo jim v Afriki


»Tri četrtine sveta živi v precej slabših razmerah kot mi, zato je dolžnost Slovenije kot razvite države, da se trudimo prispevati k globalnemu razvoju in odpravi neenakosti v svetu,« je povedala Irma Šinkovec iz sektorja za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč na ministrstvu za zunanje zadeve, ki je predstavila projekte, ki jih predvsem na Zahodnem Balkanu in v podsaharski Afriki podpira Slovenija. Gre predvsem za projekte v sodelovanju s slovensko Karitas in misijonarji, ki »zmanjšujejo vzroke, da ljudje lahko ostanejo doma« in med drugim pomagajo pri dostopu do pitne vode, zdravstvene oskrbe, izobrazbe in pri izboljšavah v kmetijstvu«.

Svoje izkušnje z migranti in ljudmi, ki jim pomagajo v Afriki, je predstavila tudi Jana Lampe, vodja mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči na Slovenski karitas. »Vsak si lahko predstavlja, kaj bi naredil, če bi bil rojen v Afriki ali pa v Siriji, kjer je vojna. Mislim, da bi hitro pobrali šila in kopita, če bi imeli možnost iti za boljšim življenjem,« je dejala.

Kot je povedala, so s slovensko pomočjo v Afriki »zgradili 7 šol, 1 vrtec, pet zdravstvenih centrov, 3 porodnišnice, 11 večjih vodnjakov pa tudi s hrano je bilo rešenih na tisoče življenj otrok v Afriki, kar je neprecenljive vrednosti.« Vsak projekt prinaša upanje in razvoj in vsa pomoč, ki pride iz Slovenije, pride v prave roke, je dejala.

Okrogla miza je bila del triletnega projekta MIND, ki poteka v 12 evropskih državah in je financiran s strani Evropske unije in ministrstva za zunanje zadeve in se je lani osredotočal na vzroke za migracije, letos se posveča predvsem intergaciji migrantov, prihodnje leto pa bo osredotočen na to, kako migranti prispevajo k našemu razvoju.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30