Meni se pa že ni treba spremeniti
POSLUŠAJ ČLANEK
Judovski pregovor pravi: Če se ne spreminjaš na boljše, se spreminjaš na slabše. Spremembe so temelj vsake znanosti, dinamizma človeških odnosov ali tudi družbeno-političnih razmer.
Že stari Grki so se zavedali, da se vse stvarnosti spreminjajo, panta rhei. Premislek o samem dogajanju spreminjanja v našem življenju je tako več kot upravičen, če ne želimo zgolj pluti po volji toka sprememb, marveč zavzeti aktivno držo formiranja in transformiranja sebe in sveta okrog sebe.
Krščanski pogled na spreminjanje je najlepše viden skozi oči vere. Avtor Pisma Hebrejcem v odlomku, ki ga današnje bogoslužje predlaga kot duhovni izziv, pravi: »Vera je temelj tistega, v kar upamo, zagotovilo tistega, česar ne vidimo.« (Heb 11,1)
Miselno težka in zahtevna trditev izraža idejo, da vera oz. zaupanje ni zgolj neka bajka, moralna krepost ali verska doktrina, temveč je substanca (gr. hypostasis), fundament prihodnosti. Brez vere ostane upanje na prihodnost neutemeljeno. Brez vere se prihodnost spremeni v strašljiv splet negotovosti, groze ali naključja. Ravno vera je zagotovilo življenja v ljubezni vsako jutro znova. Vera v prihodnost pa pomeni upanje tudi na boljši jutri, ki bo prinesel svežino novosti, nepričakovane spremembe na bolje. Spreminjanje sveta in človeka – v prizmi zaupanja v Boga – ni več podvrženo slepi usodi, ampak postane odprtost za novost, stalno naprezanje za rastjo.
Drugi del »definicije vere«, kot ga predstavi navedek v Pismo Hebrejcem, pa govori o veri kot o »zagotovilu tistega, česar ne vidimo«. Naša kultura v marsikaterem aspektu trpi za imanentizmom, ki je nasproten transcendentnemu. Francoski teolog Louis Bouyer je to prepričanje opredelil takole: »Imanentizem je tendenca, da bi razumevali Boga in njegovo delovanje v nas na način, da izločimo njegovo transcendentnost.« Povedano razumljiveje; problem nastane, ko Boga nategujemo na naša lastna kopita in mu s tem odrekamo to, kar v resnici je: brezdanja presežnost, nedoumljiva skrivnost, neskončna Ljubezen. Odgovor na to zablodo je v veri, ki je sposobna gledati onkraj tega, kar se vidi, sliši ali začuti. Vera človeškega srca ne zapira v neko miselno ozkost, ampak razširja naša obzorja in prodira globlje. Vera spreminja pogled tako, da ga spreminja, transformira v duhovno zaznavanje resnice o nas, svetu in Bogu.
Pretekli teden (6. avgust) smo obhajali praznik Kristusovega spremenjenja na gori, ko se je pred učenci v Očetovi svetlobi spremenil in jim dal dojeti svoje božanstvo. Skrivnost Gospodovega spremenjenja pa je obenem tudi skrivnost naše osebne transformacije, ko vstopamo v odnos z Bogom s prošnjami za spremembo na bolje.
Sodobni irski katoliški filozof Richard Kearney v svoji knjigi Poétique du possible: phénoménologie herméneutique de la figuration razvija misel, da v naših medosebnih odnosih bližnjega bodisi transfiguriramo ali defiguriramo. Da bi spoznali drugega kot resnično osebo, v vsej njeni drugačnosti, ki vključuje paradoks prisotnosti v odsotnosti ter istočasne utelešenosti v mesu in presežnosti v času, ji moramo dovoliti, da se nekako transfigurira pred nami; nasprotje tega je, ko drugega redukcionistično dojemamo zgolj kot čisto prisotnost (objekt) ali popolno odsotnost (nič), je defiguracija drugega. Drugi vedno presega naše sposobnosti dojemanja, zato ga defiguriramo vedno, ko ignoriramo bodisi njegovo presežnost bodisi njegovo imanenco. Drugi me vedno apriorno določa: »Oseba me preoblikuje še preden jo oblikujem. … Preoblikovan sem od določene osebe, obenem pa opolnomočen, da tudi sam preoblikujem nazaj, tj. da oblikujem drugega v njegovi drugosti.«
Zanimivi pogled na spreminjanje v luči Kristusovega spremenjenja poda véliki bizantinski teolog Janez Damaščan († 749). Osnovno paradigmo, da so bili učenci zaradi spremembe na Kristusovem obrazu in njegovih oblačilih prevzeti in so doživeli določeno spremembo, popolnoma zaobrne in se vpraša: kaj če je Kristus pravzaprav ostal enak in so bili učenci tisti, ki so ga videli »z drugimi očmi«? V svoji Homiliji o Gospodovem spremenjenju piše:
»Bil je preobražen: ni prevzel nečesa, kar ni bil, niti ni bil spremenjen v nekaj, kar ni bil, temveč je to, kar je bil, napravil vidno učencem; tako je odprl njihove oči in njim, ki so bili slepi, omogočil, da vidijo. To pomeni 'pred njimi se je spremenil': ostal je, kar je bil, a se je prikazal bolj kot prej, da se je učencem zdel drugačen.«
Gre torej za nove oči, novost našega pogleda, ki nas varuje pred naveličanostjo, ko lahko v drugem prepoznavamo vedno globlja prostranstva. Ljudje radi pričakujemo, da bi se drugi okoli nas morali spremeniti, vendar nas navedeni uvidi napotujejo k drugačni logiki: sprememba se zgodi v nas, ko se pustimo spremeniti Bogu, ko začnemo zreti globlje, z novimi očmi. Preobrazba telesa – v sodobnem času tako poveličevan ideal in kulturni imperativ – je v primerjavi s preobrazbo našega duha le plehek odsev. Spreminjanje nas dela ljudi in nas vodi v polnost smisla našega bivanja; pa če se dogaja preko padcev in deformacije ali pa zrenja lepote.
Že stari Grki so se zavedali, da se vse stvarnosti spreminjajo, panta rhei. Premislek o samem dogajanju spreminjanja v našem življenju je tako več kot upravičen, če ne želimo zgolj pluti po volji toka sprememb, marveč zavzeti aktivno držo formiranja in transformiranja sebe in sveta okrog sebe.
Krščanski pogled na spreminjanje je najlepše viden skozi oči vere. Avtor Pisma Hebrejcem v odlomku, ki ga današnje bogoslužje predlaga kot duhovni izziv, pravi: »Vera je temelj tistega, v kar upamo, zagotovilo tistega, česar ne vidimo.« (Heb 11,1)
Miselno težka in zahtevna trditev izraža idejo, da vera oz. zaupanje ni zgolj neka bajka, moralna krepost ali verska doktrina, temveč je substanca (gr. hypostasis), fundament prihodnosti. Brez vere ostane upanje na prihodnost neutemeljeno. Brez vere se prihodnost spremeni v strašljiv splet negotovosti, groze ali naključja. Ravno vera je zagotovilo življenja v ljubezni vsako jutro znova. Vera v prihodnost pa pomeni upanje tudi na boljši jutri, ki bo prinesel svežino novosti, nepričakovane spremembe na bolje. Spreminjanje sveta in človeka – v prizmi zaupanja v Boga – ni več podvrženo slepi usodi, ampak postane odprtost za novost, stalno naprezanje za rastjo.
Drugi del »definicije vere«, kot ga predstavi navedek v Pismo Hebrejcem, pa govori o veri kot o »zagotovilu tistega, česar ne vidimo«. Naša kultura v marsikaterem aspektu trpi za imanentizmom, ki je nasproten transcendentnemu. Francoski teolog Louis Bouyer je to prepričanje opredelil takole: »Imanentizem je tendenca, da bi razumevali Boga in njegovo delovanje v nas na način, da izločimo njegovo transcendentnost.« Povedano razumljiveje; problem nastane, ko Boga nategujemo na naša lastna kopita in mu s tem odrekamo to, kar v resnici je: brezdanja presežnost, nedoumljiva skrivnost, neskončna Ljubezen. Odgovor na to zablodo je v veri, ki je sposobna gledati onkraj tega, kar se vidi, sliši ali začuti. Vera človeškega srca ne zapira v neko miselno ozkost, ampak razširja naša obzorja in prodira globlje. Vera spreminja pogled tako, da ga spreminja, transformira v duhovno zaznavanje resnice o nas, svetu in Bogu.
Pretekli teden (6. avgust) smo obhajali praznik Kristusovega spremenjenja na gori, ko se je pred učenci v Očetovi svetlobi spremenil in jim dal dojeti svoje božanstvo. Skrivnost Gospodovega spremenjenja pa je obenem tudi skrivnost naše osebne transformacije, ko vstopamo v odnos z Bogom s prošnjami za spremembo na bolje.
Sodobni irski katoliški filozof Richard Kearney v svoji knjigi Poétique du possible: phénoménologie herméneutique de la figuration razvija misel, da v naših medosebnih odnosih bližnjega bodisi transfiguriramo ali defiguriramo. Da bi spoznali drugega kot resnično osebo, v vsej njeni drugačnosti, ki vključuje paradoks prisotnosti v odsotnosti ter istočasne utelešenosti v mesu in presežnosti v času, ji moramo dovoliti, da se nekako transfigurira pred nami; nasprotje tega je, ko drugega redukcionistično dojemamo zgolj kot čisto prisotnost (objekt) ali popolno odsotnost (nič), je defiguracija drugega. Drugi vedno presega naše sposobnosti dojemanja, zato ga defiguriramo vedno, ko ignoriramo bodisi njegovo presežnost bodisi njegovo imanenco. Drugi me vedno apriorno določa: »Oseba me preoblikuje še preden jo oblikujem. … Preoblikovan sem od določene osebe, obenem pa opolnomočen, da tudi sam preoblikujem nazaj, tj. da oblikujem drugega v njegovi drugosti.«
Zanimivi pogled na spreminjanje v luči Kristusovega spremenjenja poda véliki bizantinski teolog Janez Damaščan († 749). Osnovno paradigmo, da so bili učenci zaradi spremembe na Kristusovem obrazu in njegovih oblačilih prevzeti in so doživeli določeno spremembo, popolnoma zaobrne in se vpraša: kaj če je Kristus pravzaprav ostal enak in so bili učenci tisti, ki so ga videli »z drugimi očmi«? V svoji Homiliji o Gospodovem spremenjenju piše:
»Bil je preobražen: ni prevzel nečesa, kar ni bil, niti ni bil spremenjen v nekaj, kar ni bil, temveč je to, kar je bil, napravil vidno učencem; tako je odprl njihove oči in njim, ki so bili slepi, omogočil, da vidijo. To pomeni 'pred njimi se je spremenil': ostal je, kar je bil, a se je prikazal bolj kot prej, da se je učencem zdel drugačen.«
Gre torej za nove oči, novost našega pogleda, ki nas varuje pred naveličanostjo, ko lahko v drugem prepoznavamo vedno globlja prostranstva. Ljudje radi pričakujemo, da bi se drugi okoli nas morali spremeniti, vendar nas navedeni uvidi napotujejo k drugačni logiki: sprememba se zgodi v nas, ko se pustimo spremeniti Bogu, ko začnemo zreti globlje, z novimi očmi. Preobrazba telesa – v sodobnem času tako poveličevan ideal in kulturni imperativ – je v primerjavi s preobrazbo našega duha le plehek odsev. Spreminjanje nas dela ljudi in nas vodi v polnost smisla našega bivanja; pa če se dogaja preko padcev in deformacije ali pa zrenja lepote.
Zadnje objave
Kdo živi tisoč življenj?
23. 4. 2024 ob 18:45
Učenec oklofutal učiteljico, nasilje na šolah narašča
23. 4. 2024 ob 12:00
Na Dars-u odslovili AMZS pri poslu odvoza vozil z avtocest in hitrih cest
23. 4. 2024 ob 7:01
Ali je otrok razrvan in ne more spati?
22. 4. 2024 ob 18:45
Slovenska policija zatajila ob napovedi strelskega napada
22. 4. 2024 ob 16:50
V politiko vstopata še dva novinarja TV Slovenija
22. 4. 2024 ob 15:13
Ekskluzivno za naročnike
Slovenska policija zatajila ob napovedi strelskega napada
22. 4. 2024 ob 16:50
Odilo Globočnik – nacistični zločinec slovenskih korenin
21. 4. 2024 ob 17:30
Štirje kovači muzicirajo že sedemdeset let
21. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 20:10
Izbor urednika
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
1 komentar
MEFISTO
Vse se spreminja.
Tudi dzi nu nje ja.
Zdaj replicira le še najboljšim.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.