Memento mori! Ampak bati se smrti je huje kot umreti

Andreja Barat
1

V dneh okoli prvega novembra morda za hip pomislimo na najbolj gotovo stvar v našem življenju. To je smrt. Poudarek na morda, ker se sodobni ljudje, čeprav vidimo da vse okoli nas umira, obnašamo kot da sami ne bomo umrli nikoli.

 Materializacija smrti

Da je pogrebna dejavnost izjemen posel smo videli že v kultni jugoslovanski komediji Maratonci tečejo častni krog. To gre na roko tudi sodobnemu človeku, pogosto odtujenemu od sebe, bližnjih in narave. Pogrebne službe nam ob smrti bližnjega ponujajo elegantno, hitro in zmaterializirano uslugo v smislu: »Poskrbeli bomo za vse, le plačajte in pridite na pogreb.«

Kaj pa jaz in moj pokojni ata? Če je vse življenje spal doma, zakaj naj zadnjo noč nad zemljo preživi v hladilnici ali pogrebnikovi garaži? Zakaj ga urejajo tujci, ki jim je to rutina in posel. Če je pa za proces žalovanja in zdravljenja potrebno, da se tudi fizično poslovimo od umrlega.

Gotovo danes to ni vedno možno, čeprav je bilo še ne tako dolgo nazaj edina praksa. Smrt smo izrinili iz naših življenj in vedno bolj se je bojimo. Že Seneka je dejal, da je bati se smrti huje kot umreti. Sicer je bil, ko je to zapisal, še živ…pa vendarle.

Kakorkoli, ogledamo si lahko na desetine grozljivk, se preoblačimo v zombije in uživamo v pridihu morbidnosti in bizarnosti… trupla svojega pokojnega očeta pa skorajda ne vidimo in niti ne želimo videti…

Tako izkušnje kot psihologija se strinjata, da je skrb za umrlega izjemno pomemben del žalovanja. V Ameriki se je v zadnjih letih oblikovala celo zveza za domače pogrebe, ki nudi podporo svojcem, ki po smrti želijo sami poskrbeti za pokojnika (eden od razlogov za to so med drugim tudi stroški pogreba, ki so v tujini še mnogo višji).

Zagovorniki domačih pogrebov poudarjajo, da gre za naraven konec življenja in da bi se moralo smrt in žalovanje videti, vonjati, otipati in izkusiti. Gre za prvi korak k spoprijemanju s smrtjo in celjenju ran. Smo se drug drugemu res tako odtujili, da osebo s katero smo preživeli življenje, po smrti raje prepustimo v roke tujcem?

V porastu pa je tudi banaliziranje smrti. Halloween je, vsaj med mlajšo generacijo, že skorajda zasenčil tako dan spomina na mrtve kot dan vseh svetih. K temu je gotovo prispeval tudi naš plehek in zmaterializirani odnos do prvega novembra, ki je v bistvu postal praznik trgovcev in kiča.

Če pa nek prostor ostane brez vsebine in simbolike, potem se po naravnem zakonu pač zapolni z nečim novim. Kakorkoli, ogledamo si lahko na desetine grozljivk, se preoblačimo v zombije in uživamo v pridihu morbidnosti in bizarnosti… trupla svojega pokojnega očeta pa skorajda ne vidimo in niti ne želimo videti…

Prav tako smo iz naše srede izrinili umirajoče. Ljudje danes sami umirajo v bolnišnicah in domovih za ostarele, čeprav je pri mnogih prisotna želja, da bi umrli doma, s svojimi bližnjimi. Ob primerni paliativni oskrbi in dobri volji svojcev je tudi to možno.

 Kaj ima pogreb s porodom?

Precej. V zadnjih desetletjih sta oba pogosto postala odtujena tistim, katerim sta namenjena. V nekem zgodovinskem obdobju je bilo sicer smiselno, da je porod v celoti prešel pod zdravstveni nadzor, saj se je umrljivost otrok in mater po tem drastično zmanjšala. Vendar so se od takrat zamenjale generacije, znanje, medicina in mobilnost pa so na vedno višji ravni.

Kakorkoli se zdravstveno osebje trudi (in res se trudi), je rutinska obravnava porodov tista, ki mnogo mamic odbija. Veliko novorojenčkov preživi prvo noč na tem svetu v sestrski sobi (se pravi z tujimi ljudmi) in ne pri svoji mami. Tako se človek vse prepogosto rojeva in tudi umira sam ali s tujci.

Veliko novorojenčkov preživi prvo noč na tem svetu v sestrski sobi (se pravi z tujimi ljudmi) in ne pri svoji mami. Tako se človek vse prepogosto rojeva in tudi umira sam ali s tujci.

Vse več teženj je tudi pri nas, da se porod vrne v intimo doma in ob pomoči strokovnega osebja (babice), ki mu porodnica zaupa, postane čudovita bivanjska izkušnja tako za mamico kot prihajajočega človeka. Tudi kar se tiče odhajajočega človeka narašča število tistih, ki imajo umirajočega svojca doma in se ob pomoči paliativne oskrbe poslovijo od njega in zanj poskrbijo tudi do pogreba.

Ne za eno ne za drugo pogosto ni možnosti in takrat je najbolje, da se poslužimo »standardne ponudbe.« Toda, če imamo možnost in pogum, da sprejmemo izziv bomo bogatejši za eno bolj temeljnih življenjskih izkušenj in tudi naša smrt se nam morda ne bo zdela več tako grozeča, ampak pač takšna kot je-naravni iztek življenja.

In če verjamemo temu kar pravi C.S.Lewis, je to komaj začetek prave zgodbe, Veličastne povesti, ki traja na veke in v kateri je vsako poglavje boljše od prejšnjega…

1 komentar

  1. Če bi bilo umiranje tako zelo enostavno, verjemite, bi vsi umirali doma. Toda umiranje lahko traja nekaj trenutkov, nekaj ur, nekaj dni, ali celo nekaj tednov – terminalna faza. In kaj si lahko človek v tem času pomaga? Umirajočega lahko začne dušiti, zapira ga voda, trpi neznosne bolečine… Imeti moraš medicinsko znanje in stalno klicariti osebnega zdravnika in osebje z urgence. Na koncu te je že sram. Sicer pa te tudi v bolnišnici že prej soočijo z dejstvom: Uredite si negovalno bolnišnico ali dom za starostnike, ker vaša mama – oče potrebuje zdravniško nego 24 ur na dan! Kaj mislite, da je tako enostavno dati svojo mamo v dom? Zelo žalostno je, ampak to se zdi še najboljša izbira, saj se zavedaš tega, da doma sam nikakor take nege nisi zmožen nuditi.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime