Melita in Pavel Demšar, Inštitut montessori: Zanimanja za našo šolo je vedno več, kot imamo kapacitet. (2. del)

Foto: Peter Merše
POSLUŠAJ ČLANEK
Z ustanoviteljema Inštituta montessori Melito in Pavlom Demšar smo se v prvem delu intervjuja pogovarjali o nastanku zasebne šole po modelu montessori, razlikah tega modela v primerjavi z običajno šolo in aktualnim prilagoditvam glede na epidemiološko sliko.

V drugem delu smo se dotaknili ustavne odločbe in financiranja zasebnih šol, odnosu politike do njih, kako izbirata kader za svojo šolo in katere principe vzgoje montessori lahko uporabi vsakdo v svoji družini.

Nedavno je Državni zbor odločbo ustavnega sodišča izpolnil na način 100 % financiranja obveznega in 85 % razširjenega javno veljavnega programa, kar, roko na srce, ni v duhu primarne presoje US leta 2014. Kako komentirate takšen razplet te sage in kaj za vas pomeni v praksi? 

Pavel: Že to, da smo na njeno uresničitev čakali sedem let je svojevrstno sporočilo. Ne glede na to, kaj si mislite o vsebini ustavne odločbe, če ustavno sodišče nekaj odloči je to potrebno spoštovati. Sicer se prej ali slej znajdemo v pravnem kaosu. Tudi če se mnogim zdi, da se jih področje ne dotika, kaos se hitro razširi tudi druga področja in nas slej ali prej zadane tudi osebno.

Ta rešitev, da se obvezni program financira 100 %, razširjeni pa 85 % je bil že kmalu predstavljen kot kompromisna pot. Bolj kot same številke – pogovarjamo se o relativno majhnih številkah na ravni financ – pa je pomembno to, da se prizna, da možnost izbire ne pomeni, da jo imamo le formalno, na papirju, ampak da je izbira tudi realno omogočena. Če so za namen šolanja otrok pobrani davki, mora imeti tudi tisti, ki izbere alternativno rešitev, pravico do participacije pri njihovi porabi.

Zakaj je v slovenski politiki tako velik odpor do reševanja te problematike?

Melita: Šolstvo je pomemben del družbe, kjer se oblikujejo osebnosti prihodnosti. Kdor ga nadzoruje, določa tudi, kaj bodo pri pouku poslušali otroci vse te ure, ki jih preživijo v šoli. Del politike bi rad še vedno ohranjal nadzor nad tem delom družbe. V svobodni in pluralni družbi pa je prav, da imajo starši možnost, da otroke šolajo v skladu s svojimi vrednotami, ampak nekateri tega očitno nočejo razumeti.

Pavel: Pri vprašanju ustavne odločbe sta se soočila dva vidika. Eni so menili, da če država zagotovi eno vrsto šolstva, je opravila svoje. Drugi pa izhajajo iz tega, kaj potrebuje vsak posamezen človek. Izhajamo iz človekovih pravic in ne zgolj nekega formalnega zadoščanja.

Na tem področju bi moral biti glavni kriterij spoštovanje svobode v različnosti in da so otroci, ki hodijo v šolo srečni, da radi hodijo v šolo in da jim je otroštvo v veselje. Vsi skupaj bi morali iskati sinergije in razmišljati, kako bomo vsi skupaj imeli več. To da damo sredstva enemu, ne pomeni, da je zato drugi zdaj ogrožen. In prav to je bil pravzaprav edini argument nasprotnikov uveljavitve ustavne odločbe, s čimer so povedali, da gledajo na inštitucije in ne na dobrobit in potrebe posameznih otrok.

Čeprav se je nekaj staršev na tem področju angažiralo, sem pričakoval močnejši glas staršev, ki bi zahtevali večjo izbiro v največjo korist otroka.
Če so za namen šolanja otrok pobrani davki, mora imeti tudi tisti, ki izbere alternativno rešitev, pravico do participacije pri njihovi porabi.

Politika pogosto očita, da gre pri zasebnih šolah za elitizem. Pravijo, da naj imajo starši izbiro, ampak naj plačajo, če želijo kaj drugega od ponudbe javne šole. Mar ni to še večji elitizem? Kakšne so vajine izkušnje, se na vajini šoli ustvarja elitizem?

Pavel: Zasebno šolstvo je dejstvo povsod po svetu in tudi pri nas ni nič drugače. Vprašanje pa je, ali je dostopno vsem, ali pa si ga lahko privoščijo vsi. Švedska je že zdavnaj sprejela model, ki vsem staršem, ne glede na prihodke, omogoča možnost izbire. Tam je to sprejela leva politika. Do zdaj ni bilo nobene resne kritike, da bi to spremenili.

Če ne bomo ustvarili pogojev za slovenske šole, bomo imeli le tuje, ki bodo resnično dosegljive le bogati eliti. Če pa bomo denar za šolstvo usmerili k otrokom, ne glede na to, ali so v javnem ali zasebnem šolstvu, si bodo zasebne šole lahko privoščili tudi manj premožni in bo morda kakšna nastala tudi v kakšnem manjšem kraju.

Strah pred tem, da bi nastala množica zasebnih šol, pa ni utemeljen, saj nikjer po svetu teh šol ni veliko. Čeprav smo v Sloveniji še globoko pod evropskim povprečjem, slednje znaša le 12 %, kar pomeni da nikakor ne gre za dimenzije, ki bi ogrozile javni sistem. Tudi staršev, ki bi si želeli nekaj posebnega za svoje otroke, ni tako zelo veliko. Je pa tudi za javni sistem bolje, če tistim, ki to željo imajo, to omogoči nekdo drug, saj potem s tem ne pritiskajo na javni sistem.

Tudi sama meniva, da je slovenski javni sistem dober in kvaliteten. V zasebnem pa vidiva dopolnitev za tiste družine, ki iščejo nekaj drugega. Mislim, da bi bilo dobro, če bi se bolj osredotočili na takšen pogled, ki išče sinergije, saj šolstvo ni igra z ničelno vsoto. Z raznolikostjo se dopolnjujemo in imamo vsi kaj od tega.

Foto: Peter Merše


Se odpor politike do zasebnih šol pozna tudi pri vpisu? Je težko napolniti razrede?

Melita: Ne, vsaj ne da bi opazili. Vsa leta opis poteka podobno in vse teče normalno. Zanimanja za našo šolo je bilo vedno veliko, več kot imamo kapacitet.

Nedavno smo videli tudi poskus spremembe zakona o vrtcih, ki bi županom samovoljno omogočal odločanje, katerim zasebnim vrtcem bodo dali financiranje in katerim ne. Sami imate tudi vrtec. Kaj bi to pomenilo za vaš vrtec?

Pavel: Predlog, ki k sreči ni bil sprejet, je bil predstavljen kot povečanje avtonomije občin, v resnici pa je krčil pravice staršev. Če so prej starši pod podobnimi pogoji vpisali otroka v javni ali zasebni vrtec, bi se lahko občina ob določenih pogojih zasedenosti v javnih vrtcih samovoljno odločila staršem to izbiro odvzeti, saj bi vrtec, kjer imajo otroka, izgubil financiranje.

Zavedati se je treba, da je investicija v izgradnjo vrtca dolgoročen proces, ki traja vsaj pet let. V tem času pa se lahko občinska politika tudi spremeni. Za zasebne investitorje bi to pomenilo izjemno veliko tveganje. Že samo ta predlog je nekatere investitorje odvrnil od širjenja svojih vrtcev, čeprav so jim trenutna občinska vodstva naklonjena.

Predlog je izhajal iz domnevnega varčevanja za občino, ki pa ni varčevanje, saj je prerazporejanje otrok iz zasebnih v javne vrtce za občino dražje. Otrok v javnem vrtcu občino stane še enkrat več kot otrok v zasebnem. Že dejstvo, da starši zanj plačajo več in se kljub temu odločajo za to možnost nam pove, da imajo zato očitno močne razloge in prav je, da jih v tej izbiri spoštujemo.
Otrok v javnem vrtcu občino stane še enkrat več kot otrok v zasebnem.

Če bi občine rade več otrok imele v svojih vrtcih, naj v njih ponudijo to, kar starši iščejo v zasebnih. Takšne predloge vidim kot nezaupnico staršem, da niso sposobni izbrati najboljše možnosti za svojega otroka, ampak mora to namesto njih narediti nek uradnik na občini.

S tem bi izgubili vsi – občina finančno, ker bi imela višje stroške, starši in otroci pa možnost izbire vrtca, ki je zanje najbolj ustrezen. Prav je, da zakon ni bil sprejet.

Dobra šola se od slabše šole loči po dobrih učiteljih. Po kakšnih kriterijih izbirata kader, ki dela nato v vaši šoli? Kakšen mora oz. kakšen ne sme biti učitelj, da lahko dobi delo pri vas?

Melita: Šola nikoli ne more biti boljša od svojih učiteljev. Zato so tudi šole Montessori po svetu tako različne. Vsaka ima en svoj duh, svoj stil. Tudi 24 montessori vrtcev, ki jih imamo v Sloveniji, je zato precej raznolikih.

Pomembno mi je iskati ravnovesje različnih izobrazb, znanj in hobijev učiteljev, da vsak nekaj prispeva s svojega področja, hkrati pa da so kljub različnosti dovolj kompatibilni za sodelovanje. Iščeva kombinacijo moških in ženskih likov, predvsem pa mi je pomembna osebna drža človeka.

Biti mora aktiven in zavzet, fleksibilen in prilagodljiv, pomembno mu mora biti delo z otroki. Naši učitelji tega dela ne dojemajo kot službo ampak kot svoje poslanstvo. Večina se je sama od sebe odločila za študij pedagogike montessori, ker želijo tako vzgajati otroke.

Po metodi montessori se mora učitelj biti pripravljen umakniti v ozadje in pustiti otrokom, da so v ospredju in vodijo dan. Za tiste, ki so radi v ospredju in želijo veliko predavati je bolje, da delo poiščejo v običajni šoli, ker se bodo tam počutili bolj izpolnjene. Naši učitelji se morajo biti pripravljeni tudi prilagajati, saj nimamo določenega urnika, snov pa morajo podati glede na raznolikost stopenj znanja, na katerih so posamezni otroci.

Pavel: Človek je kot učitelj tudi zgled, zato iščemo urejene, izgrajene ljudi. Pomembno je, da ima neke praktične izkušnje, ki jih ima iz nekih drugih poklicev ali področij izkušnje. Če tej izkušnji doda še Montessori pedagogiko potem vidimo v tem odlično kombinacijo, saj te izkušnje lahko posreduje otrokom, kar pa prinaša dodano vrednost k zrelosti človeka, ki je zgled otrokom.

Melita: Jaz tudi pogledam, kaj je kandidat za učitelja že naredil v tej družbi prostovoljno. Če si pripravljen družbo nekaj dati prostovoljno, boš tudi pripravljen dati maksimalno za otroke. Če imam možnost, potem na razgovor niti ne povabim tistih, ki v življenju še nikoli niso ničesar naredili za gasilce, skavte, župnijo ali kaj podobnega.

Foto: Peter Merše


Katere vzgojne metode montessori pedagogike bi priporočili tudi staršem, ki svoje otroke sicer vozijo v običajen vrtec oz. šolo ali pa je morda montessori šola zanje enostavno predaleč?

Melita: Vključujte otroke v dejavnosti, tradicije in navade svoje družine. Naj sodelujejo pri delu na vrtu, hišniških opravilih, čiščenju avta in podobnem. Pomembno je, da prispevajo k družinski skupnosti, da razvijejo odgovornost in zavedanje, da so sposobni prispevati svoj delež.
Pomembno je, da otroci prispevajo k družinski skupnosti, da razvijejo odgovornost in zavedanje, da so sposobni prispevati svoj delež

Omogočite jim razvoj njihovih interesov. Bodisi prek raznih muzejev, bodisi prek drugih družin, ki so jim zanimive. Pomembno je, da je otrokom omogočeno čim več vrstniškega sodelovanja. Še posebej pri majhnih družinah, kjer nimajo bratov in sester. Otrok mora imeti dobro družbo, ki je redna. Lahko je to v klubu, skavtih ali pevskem zboru, lahko pa tudi prek srečanj več družin, skupnih počitnic in podobno.

Izberite si prijateljske družine tako, da so v podporo vašim vrednotam in se zavestno ločite od tistih, ki širijo negativizem. Ta poznanstva so zakladnica za hude čase, ko bodo otroci prestajali takšne ali drugačne krize. Ne glede na to, kakšen poklic bodo izbrali je pomembno, da jim privzgojimo delovne navade. Da bodo znali stvari začeti in jih v določenem času tudi zaključiti.

Pavel: Ko sprejemava otroke v šolo praviva, da je temeljno, da družina dobro funkcionira. Če bi vključitev v šolo ali vrtec montessori pomenil prevelik finančni zalogaj ali preveč vožnje, kar bi ogrozilo mirno družinsko življenje, se je bolje temu odpovedati. Družina najbolj vpliva na otroke. Mi v šoli težko kaj naredimo, če družine niso urejene. Urejeni družini ni treba imeti slabe vesti, če otroka ne more vpisati v nek vrtec ali šolo, ki jim je sicer všeč, vendar ga žal ni v bližini doma. Nobena šola ne more nadomestiti družine. Čas, ki ga otrok preživi v družini, je vedno najbolj dragocen.

Imamo pa tudi izobraževanja na temo Montessori pedagogike. Kdor ima čas, da bi vpletal te elemente v vzgojo, se lahko vključi v kakšen program ali pa pride na redna tedenska srečanja.

Razmišljate o širitvi?

Pavel: Zaenkrat je že to, kar imamo dovolj velik izziv. Dovolj je dnevu lastna teža.

Melita: Želim si, da bi delali maksimalno dobro. In če želiš delati dobro, ne moreš delati količinsko. Treba je presoditi, kam boš vlagal svojo moč. Moj cilj je imeti dobro šolo, da je lahko navdih tudi komu drugemu in še sam kaj podobnega pripravi.

Če želimo osebno poznati otroke, starše, osebno spremljati sodelavce, potem ne moremo iti v smer vpisa na stotine otrok.

Pavel: Tega projekta sva se lotila, ko so bili najini otroci še majhni. Ne želiva si dajati preveč novih izzivov, dokler ne odrastejo. Seveda nekaj idej in potreb za prihodnost pa je. Potrebe po novih osnovnih šolah. Povpraševanje je tudi po kakšni srednji šoli, recimo obrtni srednji šoli. Spogledujeva se tudi s področjem montessori za starejše, kot so domovi za ostarele. Ampak to so zaenkrat neke ideje in vizije na dolgi rok, ki bodo, če bodo nekoč v prihodnosti. Zaenkrat pa skušava utrditi in ohranjati kvaliteto tega, kar je do zdaj nastalo.

Preberite še prvi del intervjuja z ustanoviteljema montessori vrtca in šole v Ljubljani: ker sta otrokom želela zagotoviti najboljše šolanje, sta ustanovila lastno šolo
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30