Medtem ko se Univerzitetni klinični center sesuva sam vase, primerljiva deželna bolnica v Gradcu pa cveti. Kako je to mogoče?

Uredništvo

Foto: Wikipedia
POSLUŠAJ ČLANEK
Objavljamo komentar zdravnice in nekdanje državne sekretarke na Ministrstvu za zdravje, dr. Tine Bregant.

"Vrhunska bolnica z 19 univerzitetnimi klinikami in oddelki, 1.563 posteljami, 7.000 zaposlenimi, na 600.000 m2, z novo stavbo za univerzo, pri čemer 40 % proračuna prihaja iz medicinske fakultete kot del dodatnih kliničnih stroškov. Vsi profesorji na oddelkih so zaposleni na univerzi, poleg tega pa je približno 600 zdravnikov vključenih v oskrbo bolnikov 24 ur dnevno. Bolniki so deležni dobre, v nekaterih primerih tudi vrhunske in inovativne oskrbe. Sistem je informatiziran, vključno z elektronskim kartonom bolnika. Točno se ve, kako je določen bolnik obravnavan. Za posamičnega zdravnika se ve, kako dela. Poučevanje, raziskovanje in oskrba bolnikov sledijo načelom biopsihosocialnega modela. V skladu s tem morajo bolniki prejeti ne le pravo zdravljenje, ampak tudi dovolj informacij, da lahko sodelujejo pri odločanju. Je takšno zdravljenje dostopno vsem? Da. Je takšna ustanova kje na Luni? Ne. Takšna ustanova je v bližnjem Gradcu. In ne, ne gre za zasebno ustanovo. Gre za deželno bolnico.

Pri nas se medtem univerzitetna bolnica, UKC Ljubljana, dobesedno sesuva sama vase, urgentne službe so preobremenjene, univerzitetne in terciarne storitve se prepletajo s primarnimi in sekundarnimi; preglednost dela je za bolnike in zdravstveno osebje slaba. Hkrati v istem mestu gradi družba, ki je po informacijah iz medijev v lasti največjega zasebnega izvajalca zdravstvenih storitev. S sredstvi, ki so delno državna. Klinika naj bi obsegala skoraj 20 tisoč kvadratnih metrov in imela 80 postelj. Bolniki bodo v njej vrhunsko oskrbljeni. Vendar pa: Kdo bo plačal njihovo oskrbo? Sami - iz svojega žepa? Ali iz sredstev na pol privatnih zavarovanj, ki jih bodo bolniki prej pridno plačevali? Ostaja pa vprašanje, zakaj naj bi bila taka ustanova zasebna, če bo njena izgradnja financirana iz sredstev delno državnih zavarovalnic? Kako sploh lahko zavarovalnica prihrani toliko denarja, če pa ves čas poslušamo, da ne plačujemo dovolj za zdravstvo? Da niso slučajno cene, ki jih plačujejo izvajalcem, prenizke? In najbolj pomembno: Kje bodo dobili kader? V Sloveniji nam objektivno, po kazalnikih OECD, manjka zdravnikov. V praksi vemo, da nam na težjih delovnih mestih manjka tudi drugo zdravstveno osebje. Pa recimo, da bodo z zasebnim kapitalom lahko ustrezno nagradili osebje. Žal to sploh ne pomeni veliko sredstev, pri sedanjih plačah mladih zdravnikov in sestrah, ki gredo raje delat v trgovski center. Da nima slučajno kdo dobičkov tudi zato, ker koga plača premalo?

Zasebno lastništvo in podjetništvo sicer podpiram. Prav pri zasebnih podjetjih se hitro pokaže, kdo dela dobro in ga želi podjetje obdržati. Praviloma je trud za stranke večji tam, kjer se je zanje potrebno potruditi. Nismo zdravniki “krivi”, da smo v našem državnem sistemu prišli tako daleč, da zavarovalnica naših storitev ne plača ustrezno (storitve niso usklajene niti z inflacijo), da se je do nedavnega delalo plansko in da tudi s sedanjim interventnim zakonom nismo nič kaj dosti dosegli, saj podplačane storitve, tudi če so plačane vse, še vedno pomenijo izgubo. Celo več ko jih narediš, večjo izgubo si pridelaš. Da so čakalne vrste le vedno daljše. Da zdravniki v državnem sistemu nismo nagrajeni glede na znanje, kompetence in pridnost in tudi ne glede na to, koliko življenj rešimo, nismo nikoli primerljivi visoko izobraženim znancem iz npr. državnega podjetja za energetiko. Zaradi vseh naštetih anomalij našega državnega sistema je reforma zdravstva nujna. Ne sme in ne more pa reforma v smer ameriškega zdravstva, kjer se za zdravstvo porabi skoraj 20 % BDP (19,7 % v l. 2021).

Zakaj pa deluje sistem v Avstriji? Kako to, da je v Evropi zasebna iniciativa prepuščena »svobodnemu zdravniku«, na nivoju bolnišnic pa v veliki večini (več kot 80 %), ohranjajo javno dobro? Kompleksne storitve, kot so urgentna služba ali rakava obolenja, pa tudi skrb za nosečnice in otroke, niso zasebne, pač pa ostajajo javne. Ker kdor je moder, ve, da živi v skupnosti, kjer bo za vse bolje, če bomo vsi bolj zdravi.

Podpiram zasebno iniciativo, prodornost in podjetnost posameznikov, ki nase prevzamejo podjetniško tveganje in tako močno verjamejo vase in svoje delo, da so pripravljeni tvegati, vzeti posojila in garati, dokler tega ne poplačajo. Vendar pa tega ne počnejo tako kot pri nas, z delno državnim denarjem. Tudi javno-zasebno partnerstvo podpiram, vendar pa mora biti transparentno in jasno, kaj kdo plača, vloži in kaj dobi. Sedenje na dveh stolih; črpanje sredstev iz državnega, nato pa izplačilo dobička v privatne žepe - no, to pa je model, ki je v zadnjem času značilno slovenski in ga ne podpiram. Morda si moramo v Sloveniji kot družba odgovoriti na vprašanja:

1) Ali želimo dostopno, dobro zdravstveno oskrbo (to ne pomeni brezplačno!)?

2) Ali je zdravstvena oskrba pravica (tako sicer piše v dokumentu o človekovih pravicah) ali zgolj blago (storitev)?

3) Ali znamo nagraditi dobre zdravstvene delavce in imamo sisteme nagrajevanja, spodbude in tudi ustrezen nadzor nad organizacijo in procesi, vključno s kakovostjo dela?

4) Ali izobraževanje za delo v medicini in zdravstvu spodbujamo dovolj in na pravi način?

5) Ali vidimo medicino in zdravstvo kot javno dobro, kjer se vložki večkrat povrnejo ne direktno, pač pa posredno z zdravjem ljudi, ki zato lahko več in bolje prispevajo družbi?

6) Ali znamo varovati pravice državljanov/bolnikov, ne glede na to, kdo so in koliko denarja imajo v žepu?

7) Ali znajo naše zavarovalnice(-a!) skrbno in transparentno ravnati s sredstvi, ki jim jih zaupamo državljani?

Zasebna iniciativa v zdravstvu zahteva transparentnost delovanja. Neverjetnih zaslužkov v medicini ni, so pa na drugih področjih, ki se medicine dotikajo: od farmacije, medicinskih pripomočkov, dobaviteljev, do zavarovalništva. Ni treba daleč, da vidimo, kako izgleda javna univerzitetna zdravstvena ustanova, ki deluje. Javno zdravstvo je ključ do zdravja naroda. Mora pa zdravstveni sistem biti transparenten. Ker v prozorni in čisti vodi se lovi drugačne ribe, kot če se ribari v kalnem. Trenutno žal, je voda kalna in golobje siva …"
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike